Vietnamske ribe

Če mesto leži ob izlivu reke v morje potem se upravičeno pričakuje, da bo ribištvo vsaj ena izmed glavnih dejavnosti.
Ja, v Hoi Anu sem se takoj odločil, da preverim stanje, še v mraku zajahal motor in sončni vzhod pričakal na novem mostu, ki preči širok izliv reke Thu Bon.

Kljub rani uri pa so me ribiči prehiteli in večina bark je bila že zasidranih.

Na obali se je odvijalo kar živahno trgovanje z ulovom - nekaj vele in nekaj maloprodaje.

 Led za transport ulova.

Jutranja kava po delovni noči.

Popravljanje in čiščenje mrež.

Nekaj vožnje ob obali in odkril sem mini ladjedelnico.

Srečno naključje, da sem prisostvoval splavitvi ladje.

Seveda pa hoianski ribiči ne lovijo samo z ladjami. Na reki je veliko ogromnih kitajskih ribiških mrež (ok, so vietnamske, a delujejo na zelo podoben način kot kitajske - s spuščanjem in dviganjem).

Z nekaj truda se da loviti tudi z obale.

Sicer ne izgleda tako, a gre za tipičen ribiški čoln.

Menda so zaradi davkov na plovila v času francoske kolonizacije začeli iz bambusovih vlaken plesti ogromne košare, ki tako niso bile podvržene davščinam.

Kljub temu, da je bila obala polna košar, pa nisem videl njihove uporabe. Očitno čas ni bil pravi.

To je bil le prevoz z obale do barke.

Ok, ribiči (na različne načine) ujamejo ribe...

... ki jih potem prodajajo na tržnici v Hoi Anu. Niti slučajno ni tako velika, kot tista, ki sem jo pred parimi dnevi videl v Seolu...

... je pa izbira vseeno zelo pestra....

... delo pa vsaj zelo podobno, če ne že povsem enako.

VietJet

... velja za eno najslabših letalskih družb v JV Aziji, a sem se vseeno odločil, da bom letel z njimi. Cene letalskih kart so nadvse blagodejno vplivale na mojo gorenjsko dušo, poletov od Saigona do Dananga je čez dan zadosti, da ne bom ostal na tleh kljub kakšni odpovedi, čas v zraku pa kratek, tako da bodo preživele tudi dolge noge med ozkimi razmaki med sedeži.
Karti za drobiž kupljeni dolgo vnaprej.

Sem povsem pozabil na Vietnamce dokler mi Turki niso 4x prestavili poletov in še Kitajci 2x, potem sem pa le pogledal kako je s statusom mojih letov.
Šok. *?&%$ piiii.... piiiii.... piiiii. Pri prvem letu več kot dve uri zamika, drugi let pa odpovedan, pa nikakršnega obvestila.

Iščem kontak na njihovi net strani in najdem samo telefonske številke - hmm, preden bom dobil koga angleško govorečega, razložil v čem je problem in ga rešil, bom potrošil več, kot sem dal za karti :(
Z nadaljnim iskanjem sem na nekem forumu našel njihov mail (jah, saj sem že vnaprej vedel, da je komunikacija z njimi pravi podvig).
Pošljem mail, dobim avtomatski odgovor, da mi bodo dejansko odgovorili v roku 24 ur.
Čakam dan - nič, čakam še en dan - nič. Ponovno pošljem mail - ponovitev prejšnje zgodbe.
Začnem z iskanjem alternativnih prevozov, a kaj, ko so vse cene 3-4x višje od moje že plačane.
Spomnim se, da Burmanci veliko posla opravijo kar preko Facebooka in poskusim še pri Vietnamcih - na poslano zasebno sporočilo ne dobim nobenega odgovora.
Jezo razlijem na njihovem FB zidu in naslednje jutro me čakata dva maila.

Od tu naprej je bila komunikacija z njimi uspešna in redna - na vsaka dva dni smo si izmenjali maile in po več kot dveh tednih mi je le uspelo potrditi prvi in dobiti drugi let.
Mi je treba še posebej povedati, da so mi en let ponovno prestavili, potem, ko sem bil že krepko na poti? Se sploh nisem več trudil, da bi karkoli napisal...

Ko sem prispel v Saigon (ja, vem, da je uradno Ho Chi Minh City) je bil za mano že zelooo dolg "dan" - večurno posedanje pred hostlom v Chiang Maiju in na železniški postaji, nočna vožnja do Bangkoka, dopoldan preživet na letališču in neudobna vožnja na AirAsii. Že skoraj vdan v usodo še nekajurnega čakanja  ugotovim, da bi moral večino časa preživeti zunaj (vroče in vlažno je bilo še bolj kot v Chiang Maiju) in v najboljšem primeru bi imel za sedenje robnik od pločnika.
Mah, dost mam tega.... in sem se ustavil pri VietJet šalterju. Punce so sigurno vajene razjarjenih potnikov, zato sem se odločil za nasprotno taktiko - z veliko mero vljudnosti, nasmehov in celo prošenj sem razložil kolikokrat je bil spremenjen moj polet in povprašal, če je kakšen prost sedež na prvem naslednjem letu.
Pet minut in ugotovitev, da bi se res dalo kaj storiti, še naslednjih pet pri drugem šalterju in že sem bil v vrsti ža čekiranje. Jeeeee.

Na koncu se je torej odlično izteklo, polet sicer ni bil ravno udoben,a je šlo vse gladko in brez zamud - še prav nasmejal sem se, ko je pilot nekaj osnovnih informacij povedal v angleščini, potem pa nadaljeval kar v španščini (pilot in kopilot sta bila pač Španca).

Sem bil pa navdušen nad uniformami posadke...

... ups, navadno so stjuardke oblečene tako ;)

Songkran - mokro praznovanje tajskega Novega leta

Da se v času Songkrana, tajskega praznovanja Novega leta, s polivanjem vode brišejo grehi sem vam povedal že v prejšnji objavi (KLIK), sedaj vam pa zaupam še, da se grehov čez leto nabere zeloooo veliko in posledično je tudi ogromno polivanja z vodo.
Korak na ulico v času praznovanja pomeni strinjanje, da boste mokri od glave do pet.

Po jutranjem obisku templja (saj veste: When in Rome, do as the Romans do) sem se odpravil v predel mesta, ki sem ga najbolj poznal.... in se znašel med (skoraj) samimi turisti.
Saj vodnega streljanja je bilo ogromno, ampak po parih zadetkih sem si mislil le: "Je to vse kar zmorete?"

Pa sem šel iskat prava doživetja ;)
Hitro sem ugotovil, da se je situacija medtem spremenila in prav tako hitro tudi spoznal kako se ta "igra" pravzaprav igra. Domačini so v bojni (hmm, vodni) opravi med svojimi domovi in čakajo na mimoidoče žrtve, potem so pa še točke, kjer so večje množice ljudi, tako napadalcev, kot žrtev.
Aja - namesto pištolic in pušk (kaj mi pa morete) v glavnem uporabljajo kar kanglice.
Prvemu pljusku iz kanglice sem se s smehom in eleganco ;) izognil, drugega sem s prosto roko (v desnici je bil stalno fotoaparat) s težavo malo omejil, tretjega pa.... Ja, v tretje gre rado in za vrat sem dobil polno pošiljko. Na srečo je bila tajska pošiljateljica majhna in vsaj glava je ostala suha.
Sem si mislil - sedaj, ko se tudi iz AirAsie vidi, da sem moker, me bodo pa pustili na miru. Ja, itak...
Naslednja Tajka je bila malo višja :)
In tako je bilo ves dan, in naslednji...
Ko sem se navadil na mokro oprijetost oblačil je bilo to hlajenje (temperatura čez dan ni padla pod 40 stopinj C) pravzaprav kar prijetno. Sicer se ravno nastavljal nisem, izogibal pa tudi ne več (ok, razen, ko sem moral na vsake toliko na hlajenje desnice in fotoaparata).

 

 

Dobrohoten nasvet, če morate med Songkranom na letališče, na železniško, avtobusno postajo...

... ne pojdite s tuk tukom...

... tudi v songthaewu niste varni..

... in če iščete, seveda najdete :)

Zabava med zastoji.
Na Tajskem je pick up zelo pogosto prevozno sredstvo, v času Songkrana pa še bolj praktično - v kesonih so (poleg ljudi) prevažali velike sodove napolnjene z vodo in ogromnimi kockami ledu.

Od kod toliko vode?
Pred domovi in na tistih "vročih" točkah so postavljeni sodovi, ki jih stalno polnijo z vodo, okrog središča mesta pa poteka vodni kanal (ne, voda niti slučajno ni izgledala, da bi bila primerna za "umivanje").

Kot se za praznovanje spodobi dogajanje popestrijo še s številnimi glasbenimi dogodki...
Chiang Maija nisem izbral po naključju - je sicer malo težje dosegljiv (iz Seoula) kot Bangkok, a po skoraj 20. obiskih nisem imel nobene želje po Khao Sanu, medtem, ko pa mi je bil C. Mai všečno poznan in hkrati tudi velja za mesto, v katerem se v času Songkrana največ dogaja.

... rave...

... rock ...

... tele moram pa nekako poiskati na netu, ker so igrali eno ful odštekano mešanico funky-reggae-rock-jazzy-pop muske..

... seveda pa je na vseh prizoriščih prisotna voda, velikooo vode.

... saj ne moreš biti slabe volje, če te takole pošpricajo...

Ja, ja, saj vem, kako ste ob zadnjih fotkah pomislili na wet T shirt "tekmovanja", ampak kakorkoli se vam zdi Tajska svobodomiselna ali celo razuzdana, pa so pravila ob Songkranu povsem jasna in tudi Tajci sami hitro pokažejo neodobravanje pri preveliki razgaljenosti. Zgoraj brez, za oba spola in kakšen "see through" (kako bi to povedal v slovenščini?) za ženske je NO GO. 
Letošnja kazen za videz na fotki = 100 THB (in nekaj ur na policijski postaji).

Tragična plat praznovanja pa so številne prometne nesreče (hmm, pričakovano) v katerih je letos umrlo kar 442 ljudi, še 3.656 pa je bilo ranjenih (podatki za celotno Tajsko, kjer so v času od 9. do 16. aprila v zaradi nevarnosti v prometu araretirali več kot 110 tisoč ljudi).

Še preden je zmanjkalo vode sem se po slabih treh dneh mokre zabave odpravil naprej...

... in če dobro razmislim bi se z veseljem še vrnil, le da bi verjetno namesto fotoaparata nosil kanglico ;)