Potepanja

Kje so naše ladje? II.

2012-01-29T13:49:00.000+01:00

Če je Chittagong ladijsko pokopališče, potem je Dhaka porodnišnica ali pa vsaj kraj, kjer ladje dobijo novo preobleko. Način dela in orodje enako tistemu v Chittagongu, kar zopet pomeni ogromno ročnega dela v težkih pogojih in brez ustrezne zaščite.

Kje so naše ladje?

2012-01-29T12:03:00.000+01:00

Skoraj zagotovo je kakšna končala v Chittagongu, kot še nekaj deset tisoč drugih. Zadnjih petdeset let je na peščeni obali ob Chittagongu eno izmed največjih pokopališč ladij na svetu. No, v bistvu ne gre toliko za pokopališče, kot za reciklažo ali kar za rudnik železa. Odvisno od "letine", a na obali vsako leto konča svojo pot nekaj sto ladij, včasih tudi preko 2000, ki jih potem tisoče delavcev razreže in pripravi še uporabne dele, oziroma surovine.
Iskreno povedano je bilo pokopališče kar glavni razlog, da sem obiskal Chittagong, seveda nisem imel v mislih NG reportaž, močno sem si pa želel ogledati razrez ladij in narediti kako fajn fotko.
Prvi problem - kako najti pokopališče.
Uro ali dve pešačenja, spraševanja po ship graveyardu, začudenih pogledov, zmajevanja z glavo in končno sem našel moto rikšarja, ki me je skoraj celo uro vozil ob obali proti severu, zavoj v levo na prašne potke, v gozd palm, grrmovja in kolib. Na moj vprašujoč pogled mi je pokazal na ogromna kovinska vrata v še večji zidani ograji. Vljudno (a močno in odločno :)) sem potrkal. Namesto vrat se je odprla le majhna linica in še preden sem zagorelu obrazu do konca povedal kaj bi želel... tresk in okence se je zaprlo.
Moj rikšar je medtem že dobil družbo (jah, v Bangli sem bil tako ali tako že navajen, da sem glavna atrakcija) in vsi so se le glasno smejali. Ko so uvideli, da ne razumem štosa, so mi s skupnimi močmi povedali nekaj v smislu, da nimam nobenih šans, da bi prišel za ograjo, do obale. Da je vzdolž obale veliko takih zaprtih ograj in da niti slučajno notri ne spuščajo tujcev, še najmanj takih s fotoaparati. Eni so govoroli o GreenPeacu, drugi o "big problems", tretji o "police permission".
Eh, na tako lahek način se že ne bom dal odgnati in sem se napotil do naslednjih vrat in tako naprej še ene šestnajstkrat. Prošnje, moledovanja, klicanje šefa, obljube, da bom samo gledal, darila (sončna očala) za delavce...Čisto nič ni pomagalo, a počasi mi je slika postala jasnejša, še sploh, ko sem videl, da se vrata odpirajo le za delavce v razcapanih oblačilih in za velike, drage terence.
Poskušal sem še na "zadnjih vratih". Skupini delvcev sem razdelil vse kape in majice, ki sem jih imel s seboj in se z njimi poskušal pretihotapiti skozi neka velika vrata. Le z eno nogo sem stopil na dvorišče, ko so me že (prav nič nežno) pospremili nazaj.

Zapletel sem se v pogovor z domačini (na srečo so vsaj "navadne" hiše obdane le z nizkimi ograjami) in tudi tu naletel le na odkimavanje. Dalj časa pa me je spremljal fantič, ki me je parkrat tiho in neodločno vprašal: "Want see ship?" Poln nejevere sem vseeno rekel: "Yes" in fantič mi je pomignil naj mu sledim. Po ozkih poteh, mimo hiš domačinov in mimo serije visokih (vsaj 4 - 5 m) zidov sva prišla do ozkega prehoda do obale (med zidovi je do obale vodila velikanska cev, ki ni bila v celoti vkopana v tla).
Vauuuu.
Iz nahrbtnika sem potegnil fotoaparat in hitel fotkat.

Ob močnih padavinah in poplavah (oboje je v Bangladešu zelo pogosto) in ko je visoka plima zapeljejo ladje čim bližje obali in potem hitro nasedejo v mivki in blatu. Le manjše, že razkosane dele povlečejo na obalo z jeklenicami.

Ne mislit, da razkosavanje poteka s kakšnimi visokotehnološkimi postopki. Stotine mož (tudi dečkov) se večtisočtonskih ladij loti z varilnimi aparati in kotnimi brusilkami.

Delo je zelo nevarno in ker ga opravljajo tudi praktično brez zaščite so delovne nesreče vsakodnevne. Statistika (prijavljenih) nesreč je grozljiva, saj je v povprečju skoraj vsak teden en mrtev, več sto (da, več 100) pa poškodovanih. Statistika pa ne upošteva še množice, ki zboli zaradi delovnih pogojev. Delavci zaslužijo do 2€ (dva evra) na dan, pri tem pa velja njihovo delovno okolje za eno najbolj onesnaženih področij na svetu. V mivki in blatu ostanejo vsi ostanki ladijskega goriva, olj, azbesta, kemikalij, ki so jih prevažale ladje, ...

Moja foto seansa je trajala natanko devet minut. Takoj, ko so me opazili, so iz sosednje "delavnice" pritekli trije možje in me ob poplavi glasnih besed, grdih pogledov in trdih prijemov pospremili z obale.

Dečku (v svetli majici na spodnji fotki) so se ob odhodu z obale pridružili še starejši "prijatelji" in mi z: "Get lost" dali vedeti kaj moram storiti :(

Je svet res lep?

2011-10-17T13:41:00.000+02:00

Povsem brezbrižno bi lahko rekel: "Že videno", a kaj, ko je bil to šele začetek mojega raziskovanja Chittagonga.
Že takoj za vogalom me je čakalo smetišče. No vsaj tako sem najprej mislil, potem pa ugotovil, da gre za "sortirnico".

Ljudje z okolice prinašajo kupe smeti in izločajo vse kar se da še kakorkoli uporabiti, reciklirati ali prodati.

Za sortirnico pa njihova prebivališča.
Radovedno in pogumno sem vstopil. Preveč pogumno, vsaj glede na vse kar sem kasneje slišal in prebral, saj je veliko bede v slumih tesno povezano tudi z veliko kriminala. A glede na to, da sam že na glavnih ulicah bil praktično edini beli, je bilo v ozkih prehodih v slumu še več presenečenja. Na obeh straneh.

Roka s fotoaparatom je ostala spuščena, trudil sem se, da ne bi pokazal, kako hudo mi je ob pogledu na njihov svet, pozdravljal sem jih s cmokom v grlu in šele po dolgem času sem le prislonil fotoaparat k očesu.

"O shit, ne spet", sem rekel, ko sem na poti po mestu prečkal železniške tire.
Skoraj enak prizor, kot pred dnevi v Kolkati, le da je bilo tu polivinilastih prebivališč še mnogo več - pravo naselje.

Med razpadajočimi bloki in zaraščenimi zelenicami sem našel ozek prehod, luknjo v mrežasti ograji, vhod v drug svet.

Kako drugačen je ta svet. Prav nič ni podoben mojemu. Je to življenje, životarjenje ali le čakanje na odrešitev?

Nisem zdržal in pobegnil nazaj za ograjo, v svet, ki je večini, ki tole berete, svet nepredstavljive revščine, za slumarje pa svet bogastva.
Množice razposajenih otrok, ki so se zgrinjale okoli mene so me vzpodbudile in mi dale pogum, da sem se odločil še za en obisk naslednji dan.
Priznam, da sem si solzne oči zakril s fotoaparatom in tako pobegnil v vzporedni svet, ko lahko dogajanje samo beležim in ne razmišljam o tem kaj se dogaja okoli mene.

Ne znam...Ne, v bistvu ne morem opisati vseh občutenj, ki so me prevzela. Ah, kaj prevzela, zadelo me je za vedno. Še tedne po prihodu domov so me spremljale nočne more, fotk nisem pogledal več mesecev in sedaj, ko sem zbral pogum se zgodba ponavlja. Kje je fotoaparat, da si zakrijem solzne oči?
To ni preslišan stavek pri večernih poročilih, to je resničen svet, ki ga ne privoščim nikomur. Pa kaj govorim, saj ne morete razumeti.

Spet se mi v "ozadju" vrti tisto:
...razumel boš, ko vdihnil boš moj zrak...

Dihi z mano.

Slumdogs

2011-10-12T14:02:00.000+02:00

Poskušal sem premagati nelagodje, odpor pred drugačnostjo, tudi strah in sem zakoračil v osrčje življenja pravih slumdogerjev.
Občutek krivde, ker sem imel v roki fotoaparat, ki je vreden več, kot celotno "premoženje" sluma? Ne.
Le občutek silne nemoči, ki se me je dotaknil s tako močjo, da so fotke mesece ostale nepregledane.
Nobenega nadlegovanja, nobenega prosjačenja, nobenega opozarjanja na bedo, nobenega skrivanja revščine, nisem zaznal niti kake zavisti do mojega, hmmm, položaja. Brez strahu in sramu so se ljudje sami postavljali pred objektiv in le natančno oko lahko prepozna utrujenost in žalost v njihovih očeh.

Slum - življenje pod polivinilom

2011-10-11T17:42:00.000+02:00

Sanje, želje, cilj marsikaterega Indijca, a žal je resničnost povsem drugačna.

Ko sem v Kolkati prvič videl polivinilasto prebivališče sem zgolj zamahnil z roko in si mislil, da gre pač za osamljen primer kakšnega "čudaka".
Potem pa naslednja ulica in še ena in spet....

Ob železnici, v bližini mostu Howrah pa celo naselje, pravi slum.
Kljub temu, da sem vajen indijske revščine, da sem videl bedo podsaharske Afrike in da sem (povsem neturistično) doživel brazilske favele, mi je prizor vseeno vzel sapo in v grlu naredil cmok. Ampak to je bil šele začetek (več v naslednjih objavah).

In še "urejen" slum v centru mesta.

Čiščenje (po indijsko)

2011-10-10T14:15:00.000+02:00

Danes kuhamo (po indijsko)

2011-09-13T14:25:00.000+02:00

Indijski sladoled

2011-09-13T10:59:00.000+02:00

Victoria Taj

2011-08-30T16:28:00.000+02:00

Victoria Memorial Hall, posvečen kraljici Victoriji v času t.i. Britanske Indije se tudi ni mogel izogniti primerjavi s Tajom. Tokrat vsaj upravičeno, saj so njegovi snovalci odkrito pogledovali proti biseru mogulske arhitekture in za gradnjo uporabljaji celo iste vire.

Moje mnenje: Taj še vedno zmaga, z veliko prednostjo.

Žal brez indijske stvarnosti (= svinjarija vsepovsod) tudi tu ne gre.

Bangla Taj

2011-08-29T23:14:00.001+02:00

Iz neznanega razloga (nič ne vem o lenobi) je s prejšnjega potovanja ostalo nekaj neobjavljenih zgodbic.
Pa začnimo z objavljanjem ;)

Kaj narediš, če ti v denarnici leži skoraj 60 milijonov dolarjev viška in si tako dobrega srca, da bi svojim revnim sonarodnjakom rad pokazal sosedovo največjo znamenitost?
Odgovor sem šel iskat par deset km iz bangladeške prestolnice in prvi stavek, ki sem ga ob pogledu na proč vržen denar izdavil, je bil: "You must be kidding".

Če je to replika indijskega Taj Mahala, potem sem jaz ....no, karkoli.

Chai - चाय

2011-05-31T10:21:00.000+02:00

Verjetno mi nihče ne bo oporekal pri ugotovitvi, da pridelujejo v Indiji ene izmed najboljših čajev (Assam, Darjeeling) na svetu. Dejstvo je tudi, da je čaj indijska nacionalna pijača, a žal med tem ni kaj dosti povezave, saj tisti brozgi, ki jo lahko piješ na vsakem koraku, le s težavo še lahko rečeš čaj.
Osnova za chai je črni čaj v drobnih zrncih ali celo v prahu, torej povsem nekaj drugega kar so dolgi, posušeni lističi cenjenega Assama. Je pa bistveno cenejši ;)
Tudi priprava ni niti malo podobna našim običajem.
V loncu zavrejo za slab kozarec (ali malo več kot polovico) vode, dodajo približno enako količino (ali malo manj) mleka, med vretjem dodajo za kakšno jedilno žlico sladkorja in ščepec čaja. Mešanica se lepo zapeni, še trenutek ali dva in brozgo precedijo v kozarec (bolj poredko v skodelico).

Moram priznati, da mi je ta brozgasti chai všeč in da si ga tudi doma večkrat pripravim. No, resnici na ljubo na malo prilagojen način in z dodatkom začimb - masala chai.
Mešanico začimb sem si prinesel iz Indije, vsebuje pa kardamon, ingver, črni poper, klinčke, cimet, zvezdnati janež, fennel, ...

Beam me up, Scotty

2011-04-27T00:13:00.001+02:00

Uh, kolikokrat sem si to zaželel. Praktično vsakokrat, ko sem moral na letališčih čakati ure in ure in ure in ...

Pa se znajdi, če se moreš :(

Takšnih in podobnih zaslonov (in s kredo popisanih tabel) sem se nagledal na:
Abu Dhabi Accra Amman Atlanta Bagan Bangkok Barranquilla Beograd Berlin Bogota Budapest Buenos Aires Cairo Calama Canaima Cancun Caracas Cartagena Chiang Mai Ciudad Bolivar Colombo Cusco Damask Dar Es Salaam Dhaka Delhi Denpasar Divača Doha Dubai Fort Lauderdale Frankfurt Guangzhou Guilin Hanoi Harare Havana Heho Hong Kong Iguazu Istanbul Jakarta Kathmandu Kochi Kolkata Kota Kinabalu Kuala Lumpur Kuching Kunming La Paz Lagos Lijiang Lima Ljubljana London Luang Prabang Lusaka Madrid Male Mandalay Manila Merida Mexico City Miami Milano Muenchen Mumbai Nairobi Nazca Orlando Osaka Panama City Paris Phonsavan Phuket Quito Rim Rio de Janeiro Saigon Salvador de Bahia Sandakan Santa Cruz Santiago de Chile Sao Paulo Sarajevo Shanghai Siem Reap Singapur Srinagar Taipei Tivat Tokyo Trst Tunis Udaipur Udon Thani Varanasi Venezia Vientiane Wien Yangon Yogyakarta Zagreb Zuerich

Biman

2011-04-26T23:55:00.003+02:00

Že od nekdaj si NISEM želel leteti z Bimanom in verjetno sem že vnaprej vedel zakaj.
Pred vkrcanjem na letalo se je pod stopnicami začela nabirati množica potnikov z velikimi torbami "ročne" prtljage in izgleda, da je to že utečena praksa. Letališko (hmm, al je bilo letalsko?) osebje je pobiralo velike in težke torbe (večina je bilo večjih in na pogled težjih od čekirane prtljage) in jih nosilo v letalski prtljažni prostor. A to še ni bilo dovolj - ogromno "ročne" prtljage je odromalo v kabino, kjer so imeli lastniki silne težave z dviganjem do omaric nad sedeži.
Letalu se je poznalo - hmm, kako naj se prizanesljivo izrazim? - da je iz druge roke. Napisi so bili v portugalščini, na naslonjalih sedežev so bili še pepelniki.....Z Alahovo pomočjo smo vzleteli in pristali (na srečo je bila steza dovolj dolga).

Drugače pa na tej poti največje presenečenje IndiGo. Urejena in čista letala, vse po pravilih (kar je za ta del sveta pravi čudež), profesionalno in prijazno osebje. In stjuartke.... Vau, nikoli si ne bi mislil, da bom na indijskih letalih videl take fejst ženske.

Moja dopolnjena "zbirka" letalskih prevoznikov:

Adria Airways Aero Continente Aero Mexico Aero Republica Aerocaribe Air Asia Air Bagan Air China Air France Air India Air Mandalay Alitalia Austrian Aviacsa Avianca Bangkok Airways Biman Brit Air British Airways Cathay Pacific China Eastern China Southern Copa Airlines Crossair Delta Egypt Air Emirates Eva Garuda GMG Airlines Iberia Indian Airlines IndiGo Jat Jet Airways KingFisher KLM LAN Lao Airlines Lao Aviation Lloyd Aereo Boliviano Lufthansa Malaysian Malev Philippine Airlines Qatar Airways Royal Jordanian Spice Jet Sri Lankan Swiss Swissair Thai Turkish Airlines Varig Vietnam Airlines Yangon Airways

in še nekaj manjših, katerih imen se ne spomnim več ali jih nikoli niti nisem vedel.

Ena zgodba o Bimanu, ki le potrjuje mojo neželjo leteti z njimi:

When I needed to travel from Bangkok to Dhaka, Bangladesh, no other airline could beat the $90 fare being offered by Bhiman Bangladesh, the country’s official airline. However, as soon as I arrived at Bangkok’s airport, the fun began. Not only was the flight ultimately delayed 11 hours, but when we finally did board the plane, all of the passengers were told to go directly to the rear of the aircraft because of a technical issue that affected the balance. People honestly sat on the floor, stood against walls and even let their children run up and down the aisles…during takeoff! Throw in windows that were duct-taped together, an unscheduled stop in Yangon, Myanmar and an eventual arrival time of 2:00am (which is what led to my kidnapping as soon as I stepped out of Dhaka’s airport) and I’m not quite sure this experience was worth the $50 I saved.

vir: http://www.wanderingearl.com/air-travel-tricks-ive-recently-learned/

Delhi - desetič

2011-04-03T17:53:00.005+02:00

Je res že čas, da zaključim s tem potovanjem ;)
Z juga Bangladeša se je nabralo kar za nekaj ur voženj z avtobusom, vlakom, letaloma, rikšami in taksiji. Hja, delhijskega taksista sem kar jaz usmerjal do cilja - očitno bo moja računica pravilna in sem res že desetič v indijski prestolnici.
Paharganj mi je že povsem domač in od prvega (preko vseh naslednjih) obiska se ni nič spremenilo. "Zdrava" mera umazanije, prahu, gneče in kaosa, vse tako značilno za dobršen del Indije.

V središču Paharganja sem si našel luksuzno (glede na razmere v četrti) sobo in čez minutko sem bil že v znanem okolju.

Že dolgo se v Delhiju nisem počutil tako dobro. Po vseh čustveno-psihično-fizičnih naporih (ja, par besed in sličic o tem bo še sledilo) Bangladeša je bil Delhi pravo olajšanje. Lahkih nog naokrog (o vlagi in vročini zadnjih dni tukaj ni bilo sledu) in z nasmeškom sem odpravljal vse vsiljive prodajalce, rikšarje in "vodiče".

Kakorkoli gledam na potovanja po Indiji, vedno je vsaj milijon Indijcev, ki mi gredo strahotno na živce, vedno so bizarni zapleti z birokracijo in nelogičnim razmišljanjem raznoraznih uradnikov, policajev, sprevodnikov, ..., trpim v neizmerni gneči, kjer ni sekunde možnosti za zasebnost, na bruhanje mi gre ob vsej svinjariji in komaj čakam, da grem domov, da bom lahko pojedel nekaj užitnega.
Skratka:

... do naslednjič ;)

Cox's Bazar

2011-04-01T06:41:00.000+02:00

Doma sem nekaj malega prebral, v Dhaki so navdušeno govorili in me v Chittagongu prepričevali, da je "must see", vsepovsod pa je bilo govora o treh urah, ali celo manj, vožnje do tja iz Chittagonga.
Super, ravno fajn za dnevni izlet, sem si dejal in še dovolj časa bo za kakšno morsko hrano.
Zjutraj na bus, ki je bil za bangladeške razmere super deluxe (samo 4 kolone sedežev, med njimi dovolj prostora celo za moje noge in AC).
Malo manj deluxe je bila cesta. Bazarci so se očitno malo ušteli in naročili predolgo in preozko cesto in tako je vseh 150km nepotrebno zavita in zgrbančena, zaradi poplavnega področja postavljena na nasip, tako da sem ves čas upal, da kolesa ne bodo zgrešila robu.
Stanje ceste je nekako neugodno vplivalo na potnike in že po dobri ure vožnje je pol avtobusa polnilo vrečke (hvalabogu, da niso polnili tal).
Po treh urah smo se res ustavili, a žal šele na polovici poti. Sopotniki so veselo napolnili izpraznjene želodce, pa avtobus z vonjavami tudi.Mi je treba povedati, da stanje ceste tudi v nadaljevanju ni dobro vplivalo na sopotnike?
Coxov Bazar po malo manj kot petih urah - mešani občutki. Še vedno pravi Bangladeš, a z veliko novogradnjami - očitno bo nekoč med smetmi zraslo veliko hotelov (kar nekaj jih je že - banglokitajski stil).
Peščena obala je temelj za dajdaljšo plažo na svetu (menda 125km). Na nekaj sto metrih, kar sem jo doživel je bilo kar živahno in povsem v muslimanskem stilu dojemanja zabave v vodi - vsi so bili oblečeni.
Moje zabave je bilo pa kar kmalu konec saj sem si jo lahko privoščil le za dve uri,. le tako sem še lahko ujel zadnji bus nazaj (mimogrede: nazaj smo se v dežju vozili več kot šest ur).
Je bilo vredno?
Zame že, saj sem se po treh tednih prahu veselo sprehajal po plitvi vodi in si privoščil vsaj ene 10, 15 minut brez nadlegovanja (ko sem "ušel" iz obljudenega dela plaže). Morje pa itak ljubim.

Cricket World Cup 2011

2011-03-30T16:57:00.002+02:00

Pri nas praktično nepoznan šport, v Indiji in Pakistanu najpomembnejša postranska stvar, kar velja v dobri meri tudi za širšo okolico (Šri Lanka, Bangladeš).
Mulci vsepovsod (tudi na prometnih cestah, smetiščih, tesnih dvoriščih...) vihtijo kije (saj se tako reče?) in mečejo žogico, starejši pa se zbirajo pred trgovinami s televizorji in spremljajo tekme skozi izložbe.
Pravkar v živo spremljam polfinale - tekmo med največjima in večnima tekmecema, med Indijo in Pakistanom in poleg tega, da mi ni nič jasno, lahko rečem le, da je igra čisto prava za te ljudi - sem ter tja kakšen udarec, met žogice, zelo redko tek, veliko pa postajanja, zelo počasne hoje, popravljanje hlač med nogami, pjuvanje v nogometnem stilu (hmm, al v indijskem?)..... Jah, za ljudi z indijskega podkontinenta so še latinosi, kot na raketni pogon ;)
V glavnem - v zadnji uri nisem videl niti ene akcije, nič razburljivega, zanimivega - no, razen ene fajn reklame, hehe.

Dodatek - po treh urah se je Pakistanec z robom hlač dotaknil enega izmed kolov in tisoče Indijcev na stadionu vzhičeno vihti zastave in proslavlja (hmm, kaj?).

Fast quality train: Dhaka - Chittagong

2011-03-29T17:25:00.002+02:00

Po videnem in doživetem včeraj na "avtocesti" med Dhako in Chittagongom, se mi je zdela odločitev za nakup karte za vlak sila pametna odločitev. Še sploh, ker je za vlak na spletu (na zanesljivi strani) pisalo, da je "fast quality train" in razred, ki so mi ga določili na prodajnem okencu naj bi pomenil "relax seat".
Pogled na železniško postajo in peron je kar obetal - sploh ni bilo svinjarije (ki sem jo še kako vajen z indijskih žel. postaj), celo nekaj zelenja se je uspelo obdržati.
Prijazni domačini (res) so mi pomagali najti pravi vagon (vse je napisano v bangli, ki ni niti malo podobna latinici). Potem pa....wtf (jp, zadnje dni se s seboj pogovarjam kar malo po angleško ;))
Večina oken (na srečo dvojnih) je bila razbitih, po moji oceni od vrženih kamnov, v vagonu vse posvinjano, tla taka, da se jih ne bi sramoval niti 3. indijski razred, "relax seat" tak, kot so pri naših lokalnih (starih) busih, za družbo pa ščurki - brez pretiravanja - na desetine. Ogabno. Vagon se je seveda popolnoma napolnil in tako nisem imel nobenih šans, da bi ušel še vonjavam prešvicanih teles in že dalj časa neopranim nogavicam.
Za nameček smo štartali z enourno zamudo in do cilja pridelali še eno dodatno - 9 ur čistega užitka.
Fotk žal ni, ker sem sledil zgledom domačinom, ki so takoj po prihodu v vagon skrbno zavezovali in priklepali prtljago.

Dodatek.
Glede na danes videno na železniški postaji sem jo v bistvu še zelo dobro odnesel (če v račun vzamem, da sem za karto dal dobre 3€ pa še sploh).

Bangladeška atrakcija - Marko

2011-03-29T16:45:00.001+02:00

Saj vem, da mi niste verjeli :(
No, dokazi so tu.
Moram priznati, da je taka slava sila utrujajoča.

Hijra - tretji spol

2011-03-27T17:51:00.000+02:00

Hijra - ženska ujeta v moškem telesu.

Dhaka - prestolnica rikš

2011-03-27T16:38:00.001+02:00

Nisem jih štel, a menda jih je več kot 400.000

Abdul Rahim

2011-03-26T16:18:00.000+01:00

Bil je en tistih dni, ki splavajo na površje približno na vsako tretje potovanje, ko se vprašam kaj mi je tega treba bilo, kaj me je prignalo v neznano deželo. Kolkata mi je pobrala ogromno moči, tako fizične, kot tudi (predvsem) psihične.
Potem pa Dhaka. Kamorkoli pogledam same zavite kljuke, ki nimajo nobene zveze z latinico, angleščina na ulici je omejena na: "Helou. Vot kantri?" In to na vsakem koraku :( Sem prava atrakcija - vsi se obregnejo vame, me nekaj sprašujejo, se me dotikajo, požirajo z očmi, se hočejo fotkat... Naporno. Zares.

Med iskanjem neke mošeje me je iz labirinta ulic odpeljal (dobesedno - na svojem motorju) Abdul Rahim in vztrajal, da grem k njemu domov. Poznam muslimansko gostoljubnost in raje nisem odklonil. Spoznal sem celotno (širšooooo) družino, videl fotografije zadnjih 20 let, se seznanil s proizvodnjo destilirane vode (s tem se Abdul ukvarja), jedel dateljne iz Meke (direktno z romanja) in le s težavo odklonil kosilo.
Nabral moči za celo popoldne ;)

Sedaj pa spopad s komarji, vročino, temo (vseskozi ven meče elektriko)....

Yellow Cab

2011-03-25T13:56:00.002+01:00

Veliko Kolkate sem prepešačil, za večje razdalje (v petnajst milijonskem mestu je marsikatera razdalja - večja) sem poskušal uporabljati metro, a ker linije potekajo v glavnem le v smeri S-J sem se kar nekajkrat peljal v rumenem Ambassadorju.
Glede na to, jih je okoli 35,000 je bilo kaj izbirati - škoda le, ker so vsi enaki :))
Nobel tile taxiji in še taximeter imajo (kakšno olajašanje, da se ni bilo treba za vsako vožnjo pogajati za ceno) - cena vožnje je pa: tisto kar kaže taximeter x 2 + 2.
Čisto zares!

Prva fotka je nastala "kar tako", po nekaj prevozih sem se pa odločil in poškljocal svoje prevoznike.

Fotke spremenim v č/b, jim dodam še malo šuma - nagrada na Emzinu ne uide :)

Dihi z mano

2011-03-24T19:36:00.001+01:00

Is this the real life?
Is this just fantasy?

Ja, zadnje dni se mi po glavi sprehaja tisoče pesmi s pomenljivi besedili. Sprašujem se o svetu, ki ga doživljam, o njegovi kruti resničnosti, o čudnem naključju, ki mi je omogočil rojstvo nekje povsem drugje. Ne, ne počutim se krivega za vse dobrine, ki so mi na voljo v t.i. zahodnjaškem svetu, niti ne čutim odgovornosti za vse krivice, ki se godijo milijonom okrog mene, le razumem ne.
Brez pomilovanja in s fotoaparatom v roki vstopam v svet bede, da bi pokazal kanček (za nas) navideznega sveta, a kako naj vam pokažem, opišem, razložim vse kar se dogaja okrog mene, ko še sam komaj dojemam.
Razmišljate o Tondachu? Tu je car tisti, ki ima najmanj lukenj v polivinilu.
Boste kupili nov Glade? Edina stalnica tu je vonj urina.
Pijete Evian? Ganges je za pitje, umivanje, pranje, kopanje.
Reciklirate? Življenje na, v, ob in s smetmi.

Ah, saj nima smisla. Saj ne morete ne dojeti in ne razumeti....

Še en raperski izsek:
...razumel boš, ko vdihnil boš moj zrak...

Flower market

2011-03-24T18:01:00.001+01:00

Nirmal Hriday - čakajoči na smrt

2011-03-23T18:45:00.001+01:00

Pred leti sem imel v Varanasiju priložnost, da bi si ogledal čakajoče na smrt, a nisem zbral poguma. V Kolkati sem zbral pogum, a priložnosti ni bilo, ker so Nirmal Hriday začeli prenavljati, umirajočih 150 pa razselili po celem mestu.
Približno sem vedel, kaj naj bi pričakoval, a me je tudi ob pogledu na prazne, napol porušene prostore stisnilo pri srcu. Zbiram besede, da bi kaj pametnega napisal, a ne gre..... Ja, hudo je....

Spodnja fotka pa ni moja:

vir: http://crs-blog.org/at-the-doorstep-of-mother-teresas-first-love/

Mati Teresa

2011-03-23T18:10:00.000+01:00

Zrcalce, zrcalce na steni povej katera stavba najlepša na planetu je tem

2011-03-21T18:23:00.006+01:00

Meni še vedno Taj.
Tokrat sem si ga pogledal že četrtič in spet me je navdušil s svojo lepoto, čistostjo oblik, prefinjeno in popolno arhitekturo.

Je sploh še mogoče narediti še nevideno fotografijo lepotca/lepotice?
Sem se trudil in dva poskusa sta spodaj.... Še vedno mi primanjkuje časa - iz Agre sem šel v Delhi (dolga zgodba kako) in odletel v vročo in z vlago nabito Kolkato.
Več fotk (kot sem že obljubil), ko bo več časa (verjetno šele doma).

No, spet ena izpolnjena obljuba:

Spodnja fotka je sestavljanka iz 33 posnetkov.

Pa še malo bolj za hec.

Holi

2011-03-20T21:24:00.002+01:00

Vedno sem si predstavljal, da je Holi nek romantičen praznik, povezan z barvami in neskončnim veseljem.
Potem se je pa zgodilo moje prvo srečanje s Holijem v živo v Varanasiju, kjer sem se že v prvih minutah "praznovanja" moral skrbno izogibati pravim bombam živalskih izločkov, zapakiranih v plastične vrečke in romantike je bilo v hipu konec.
Tako se letos v Vrindavanu nisem več slepil in sem se raje pripravil na barvno vojno.

Vse skupaj se je začelo dokaj umirjeno, z metanjem barvnega prahu med množico. Mimogrede: barvnega prahu v Varanasiju praktično skoraj ni bilo in ko govorim o množici v Vrindavanu mislim dejansko na množico - vsako leto pride v vas na praznovanje več deset tisoč ljudi.

Seveda so najbolj priljubljene tarče tujci.

Umirjenost se že po kaki uri spremeni v peklensko obstreljevanje z vodnimi topovi, ki nemalokrat vsebujejo barvo, ki se jo ne da odstraniti s kože (seveda tudi ne z oblačil, fotoaparata....).
Btw. živo pinki barvo sem na roki in okrog ušesa nosil še kakih deset dni (ja, krepko sem se umival in se jo trudil odstraniti na najrazličnejše načine).

Še kako uro in alkohol, bangh (-> wikipedia ;)), glasna in ritmična glasba in psihoza množice udari na plan v obliki rajanja, divjanja in nenazadnje tudi nasilja.

Ne, takrat ni varen nihče več, še posebej pa ne ženske in povsem "običajno" je, da jih tipajo, grabijo, trgajo obleko z njih, posilijo. Ja, čisto zares in domačinke nikdar ne hodijo same, se pokažejo le na začetku ali po koncu dogajanja, "neposlušne" osamljene tujke pa nastradajo (nam je povedal lastnik hostla v Agri, da se je lani s praznovanja vrnila v hostel povsem gola turistka - verjetno pa srečna, da je sploh preživela).

Marko & Holi

2011-03-20T21:15:00.004+01:00

Fotke je posnel in mi jih nesebično odstopil - Aleš Kreže.

Holi Hai

2011-03-20T18:28:00.000+01:00

Slonji festival v Jaipurju

2011-03-19T17:26:00.002+01:00

Dogaja, dogaja, .... toliko, da še spanca primanjkuje, kaj da bi šele urejal fotke in podrobneje pisal blog.
Sledi - če ne prej, pa doma.
Izpolnjena obljuba - fotke dodane.

Drugače je pa izgledalo tudi tako:

Pushkar - res vse po starem?

2011-03-18T12:59:00.002+01:00

Kar sami presodite.

Frizer v Pushkarju 2003

Frizer v Pushkarju 2011

Deček, ki pripravlja hrano v stranski ulici 2003

Mož, ki pripravlja hrano v stranski ulici 2011

Fotke so nastale povsem spontano, brez predhodne priprave, "po spominu", saj primerjave nisem načrtoval, niti si nisem mislil, da bo vse po starem.

Aja - preberite si napis na tabli pri frizerju - spodnji del :))

Pushkar

2011-03-18T03:51:00.001+01:00

Najprej me je presenetila šestpasovna avtocesta od Jaipurja in skoraj vse do Ajmerja. No, izdelava, predvsem pa način vožnje je še vedno klasično indijski :)

V Pushkarju nič novega - od vsakega tujca skušajo izsiliti čimveč rupij z nekimi molitvami in risanjem rdeče črte na čelu. Stari mački se seveda ne damo speljat na led, novinci (Aleš) pa (menda celo prostovoljno) plačajo, hmmm, močno preplačajo. Alešu se je danes sploh nekaj denarnica razvezala; pa ne vem ali mu je bila všeč malčkova majica ali je pomislil, da bi bil lahko socialni odrešitelj nekaj sto millijonov indijskih revežev. No, saj bo verjetno kmalu spoznal pravo Indijo, seveda če mu ne bo prej zmanjkalo denarja ;)

Se mi je pa mesto zdelo zelo prazno in prav nič se ni dogajalo, še beračev skoraj ni bilo, tistih, ki se za denar nastavljajo fotoaparatom pa sploh nič. Je bilo pa zato kar veliko Izraelcev (bangh vabi) in wannabe hipijev (bangh vabi 2.)

Jaipur

2011-03-18T03:47:00.001+01:00

Večina ga pozna po rožnati barvi (Pink city) in Palači vetrov in zaradi tega, predvsem pa verjetno zaradi relativne bližine Delhija in Agre je zelo priljubljen med turističnimi agencijami.

Mene ni prav nič očaral niti pred osmimi leti, niti sedaj. Res je sicer, da so Hawo Mahal temeljito restavrirali in jo polepšali in da je na ulicah manj svinjarije, a kaos ostaja, pa smog in neprijaznost tudi.

Namesto (že videnim) znamenitostim sem foto čas raje namenil pouličnem življenju, a trenutno žal nimam ne časa, niti ne možnosti, da bi ustvaril kako foto zgodbico.

Mimogrede: vse tole nastaja na malem (niti 9" ekrana) Asusu, s pomočjo neke prastare verzije ACDSeeja (torej praktično brez obdelave), pišem v postelji, kasneje pa vse skupaj odpošljem iz recepcije (kjer je dosegljiv internet).

Dodano:

Sem našel fotko Palače vetrov izpred osmih let - kar nekaj dela (stekla in barve) so vložili v propadajočo in zasmrajeno fasado.
Spodaj prva slikca - l.2003, ostale pa 2011

En objektiv mi je crknil v Egiptu, en v Burmi, v Indiji pa je del duše spustil motorček za fokus na širokokotniku :(

Indijski spalnik ali Locombia te amo

2011-03-17T15:09:00.002+01:00

Pogled na prazen, pravkar počiščen vagon - spalnik. Na desni strani so "glavni kupeji", na levi pa "depandanse".
Ventilatorji navadno ne delujejo ali pa se jih ne da ugasniti. Nekateri vagoni imajo steklena okna, drugje so samo rešetke, v vsakem primeru pa je na voljo eko AC - piha od vsepovsod (le takrat ne, ko je najbolj vroče).

Naslonjali stranskih sedežev se spustita in postaneta spodnje ležišče.

Naslonjalo spodnje klopi se dvigne in z verigo pritrdi na zgornjo - dobimo srednje ležišče.

Teoretično tako na prostoru, kjer imajo evropski vlaki 4 ležišča, na indijskem spalniku dobimo 8 ležišč. V praksi je seveda drugače ;) To noč nas je bilo 14 - in še to samo zato, ker sva midva imela vsak svojo "posteljo", sosedje so si delili ležišča z otroki in spet razkošje - na vsakem je bil poleg odraslega le en otrok.

Poleg spalnice je vagon tudi jedilnica (od čaja do krožnikov s curryjem, svežo zelenjavo izrazitega vonja....), igralnica (otroci plezajo po klopeh in potnikih in vmes spuščajo bojne krike), smetišče (ja, kar ostane od piknika je treba zmetat na hodnik in ker ga ni veliko so smeti vsepovsod), bruhalnica (po jedi in zibanju, guncanju, premetavanju marsikomu zapaše želodčna sprostitev), živalski vrt (resnici na ljubo so zgolj majcene živali - muhe, komarji, ščurki in druga nepoznanan golazen) in seveda priložnost za pridobitev nove prtljage (z malce smole z vagonov izgine prtljaga, ki ni privezana, pripeta, prikovana ali s fizično silo varovana).

Na svojih poteh po Indiji sem doživel že vse zgoraj opisano, tokrat pa sva imela kar dosti sreče - po pikniku so pospravili, otroci so se hitro utrudili in vožnja je bila mirna in varna.

Osem nočnih ur sem preživel v družbi, za uho sila prijetnih deklet - čas so mi krajšale: Amy, Nelly, Duffy, Gabriela, Marina z Diamanti in (kot že tolikokrat v zadnjih letih) Shakira. Pa sem se spomnil na Colombianas ;) ki jih kar pogrešam.... salsa in merengue sta me popeljala v drug svet.....loco, loco, loco....

Locombia te amo!

Jaipur already?

Škoda, vožnja je ravno postala zanimiva.

In seveda, ne, nisem pozabil na Rammsteine - jih hranim za takrat, ko bo vse bolj na hard in bom potreboval hitro bližnjico iz tega sveta.

Udaipur - Rijeka

2011-03-16T16:25:00.000+01:00

V ozadju Mestna palača v Udaipurju, v ospredju pa rešilni jopič: Rijeka Dalmacija :/
:))

Udaipur II.

2011-03-16T16:07:00.002+01:00

Nič posebnega se ni dogajalo. Z Alešem sva se z gondolo (hehe, ja taka jajčka imajo, kot so bili včasih na Krvavcu) povzpela na eno razgledno točko in švicala, ko sva off the beaten track odpešačila navzdol.

Za nasprotje dopoldanskega pešačenja pa sva si popoldan privoščila enourno vožnjo po jezeru.

Zvečer naju je čakal spalnik (indijski spalnik ima povsem svoj pomen!!!) do Jaipurja, tako da ni bilo časa za kakršnokoli urejanje fotk.

Sledijo.

In res ;)

Special lassi

2011-03-16T12:10:00.002+01:00

Tisti, ki ste bili v Indiji veste o čem govorim ;)

Ostali pa - stric Google ali še bolje - come here!

Udaipur I.

2011-03-15T03:37:00.001+01:00

Za indijske razmere je Udaipur kar lepo mesto - še posebej, če ga gledaš z distance (no, saj to moraš tako ali tako za večino indijskih stvari). Številne palače ob (in v) jezeru ti dajo, seveda s pomočjo kančka domišljije, tak romantičen občutek. Maharadže, princi in princese.... ja, kot iz Tisoč in ene noči ;) O gonjačih kamel, evnuhih, sobaricah in drugih čistilcih pa domišljija nič ne ve.

Sicer pa tudi samo mesto ni preveč kaotično in umazano, ravno prav indijsko za take "začetnike" kot je Aleš, ki neizmerno uživa. Je pa tudi res, da vsako prosto minuto izkoristi za skok iz realnosti v navidezni svet facebooka. iPad je njegov stalni spremljevalec, vedno prižgan in v pripravljenosti :))

Meni bolj ustreza poulično življenje, ki ga poskušam loviti tudi z malim Canončkom (G11) in moram priznati, da sem danes popoldan neizmerno užival, ko sem fotkal samo z eno roko (brez skrbi - petko sem vseeno vseskozi prenašal v nahrbtniku). Bo treba še malo trenirat, hehe.

Še kar je pod črto:

soba je čista in ravno prav "razkošna" - AC so popravili in danes je bila tudi topla/vroča voda

restavracije premorejo tudi neindijsko hrano (cimetov zavitek in kakav za zajtrk so kje drugje v Indiji povsem nore sanje)

ulice tako široke, da se lahko srečaš s kravo in celo motorikšo

vse gre v luft - hiše poskušajo dozidati tako, da bi se vsaj malce videlo jezero - posledično: do običajne restavracije je treba prehoditi cca. 50 ozkih in strmih stopnic, do moje sobe pa natančno 66

DEL-UDR

2011-03-14T04:00:00.001+01:00

Čakanje na letališčih me še vedno ubija in tokrat ni bilo nič drugače. Cel delavnik v čakalnici ni nič prijetnega, a žal ni šlo drugače.

Končno z razmajanim propelerskim letalom v središče Rajasthana - Udaipur, kjer je okroglih 30 stopinj več, kot doma.

IGI Delhi

2011-03-14T03:55:00.002+01:00

Sploh nisem mogel verjeti vsem spremembam, ki jih je doživelo delhijsko letališče. Nekdaj zanemarjena in umazana luknja končno izgleda podobna ostalim normalnim letališčem.
Sem naredil nekaj fotk posebej za Kim, da mi bo sploh verjela :)

LJU-IST-DEL

2011-03-13T03:51:00.001+01:00

Kot je že v navadi so Turki zamenjali letala in spremenili sedežni red, a spomočjo prijazne zemeljske stjuardke smo si le vsaj nekako uredili želene sedeže in na srečo ekspresno prestopili v Istanbulu in v Delhi prileteli z vso prtljago.

Zadnji del letala je bil poln "zdomcev", tako da smo se že takoj lahko začeli privajati ;)

Še malo sreče in s prerazporeditvijo po sedežih sva imela z Alešem vsak po dva prosta - ujel sem kar nekaj spanca in 6 ur poleta je hitro minilo

Indi-Bangla

2011-03-09T10:21:00.000+01:00

Knjižica pripravljena - plan torej tudi, a kot je od Indijcev za pričakovat se je "začelo" še pred odhodom. Confirmed let so tik pred zdajci prestavili za par ur in mi tako onemogočili ujeti naslednje letalo. Spet bo potovanje polno improvizacije in boja z raznoraznimi uradniki.

Zemljevidi poti 2008-2010

2010-12-31T20:07:00.049+01:00

2008

Sirija, Jordanija, Libanon
more...

Romunija, Moldova
more...

Maroko
more...

Indija
more...

2009

Srednja Amerika
more...

Balkan
more...

Indonezija / Bali
more...

2010

Vietnam, Kitajska
more...

Come fly with me

2010-12-01T14:58:00.001+01:00

...in sem letel z

Adria Airways Aero Continente Aero Mexico Aero Republica Aerocaribe Air Asia Air Bagan Air China Air France Air India Air Mandalay Alitalia Austrian Aviacsa Avianca Bangkok Airways Brit Air British Airways Cathay Pacific China Eastern China Southern Copa Airlines Crossair Delta Egypt Air Emirates Eva Garuda Iberia Indian Airlines Jat Jet Airways KLM LAN Lao Airlines Lao Aviation Lloyd Aereo Boliviano Lufthansa Malaysian Malev Philippine Airlines Qatar Airways Royal Jordanian Spice Jet Sri Lankan Swiss Swissair Thai Turkish Airlines Varig Vietnam Airlines Yangon Airways

in še z nekaj manjšimi, katerih imen se ne spomnim več ali jih nikoli niti nisem vedel.

Dubai International

2010-11-30T23:52:00.000+01:00

Zaostala zgodba z začetka poti.
Kar s strahom sem pričakoval devet urni postanek na dubajskem letališču, saj sem prebral cel kup negativnih komentarjev na račun neprijaznosti do tranzitnih potnikov. Žal so se strahovi izkazali za povsem upravičene. Takšnega kaosa še nisem doživel na nobenem letališču.
Ogromno (res ogrooooomnoooo) tranzitnih potnikov, stranišč na terminalu manj kot v večjem letalu, pomankljive in dvoumne oznake, stalno preusmerjanje toka množic ljudi, sila neprijazno osebje, velike vrste pred nepotrebnimi "security checki", nobenega prostora za sedenje, umazana tla....
Skratka, sama NEGATIVA!!!!

S težavo sva si sredi noči našla neudobne stole in s še večjo težavo preživela devet ur.

in še posodobljen spisek "mojih" letališč
Abu Dhabi Accra Amman Atlanta Bagan Bangkok Barranquilla Beograd Berlin Bogota Budapest Buenos Aires Cairo Calama Canaima Cancun Caracas Cartagena Chiang Mai Ciudad Bolivar Colombo Cusco Damask Dar Es Salaam Dhaka Delhi Denpasar Divača Doha Dubai Fort Lauderdale Frankfurt Guangzhou Guilin Hanoi Harare Havana Heho Hong Kong Iguazu Istanbul Jakarta Kathmandu Kochi Kota Kinabalu Kuala Lumpur Kuching Kunming La Paz Lagos Lijiang Lima Ljubljana London Luang Prabang Lusaka Madrid Male Mandalay Manila Merida Mexico City Miami Milano Muenchen Mumbai Nairobi Nazca Orlando Osaka Panama City Paris Phonsavan Phuket Quito Rim Rio de Janeiro Saigon Salvador de Bahia Sandakan Santa Cruz Santiago de Chile Sao Paulo Sarajevo Shanghai Siem Reap Singapur Srinagar Taipei Tivat Tokyo Trst Tunis Udon Thani Varanasi Venezia Vientiane Wien Yangon Yogyakarta Zagreb Zuerich

Zemljevid poti - Tajska, Laos 2010

2010-11-30T20:48:00.000+01:00

more...

Konec dežja in konec laoške zgodbe

2010-11-30T20:08:00.001+01:00

Na polno luno v oktobru se za menihe konča obdobje trimesečnega umika iz življenja samo za samostanskimi zidovi, hkrati pa ta dan naznanja tudi konec deževne dobe in prihod obdobja za žetje riža. Tri mesece dežja velja pri pravovernih tudi prepoved poročanja - več kot dovolj razlogov za večdnevno praznovanje (Boun Ok Phansa).

Menihi se zakopljejo v delo in izdelujejo najrazličnejše okraske, vsak samostan pa se potrudi s postavitvijo vsaj ene res velike skulpture.

Domačini pred domovi postavijo svoje okrašene - ne novoletne jelke, pač pa ladjice.

Celo mesto je okrašeno,

otroci pripravijo prireditve,

vsi praznujejo,

vsepovsod gorijo svečke,

a najlepše je po samostanih

Kljub velikemu prazniku je vse mirno, spokojno - kakšna ogromna razlika s praznovanjem na Phuketu.

Laos, verjetno se še vidiva.

Pravljično življenje menihov. Ne!

2010-11-30T13:45:00.000+01:00

V Laosu (tako kot v marsikateri budistični deželi) velja pričakovanje, da bo vsak človek (ponekod samo moški, drugje tudi ženske) nekaj svojega življenja preživel v samostanu kot menih-inja. "Nekaj življenja" je pri tem zelo relativen pojem, saj gre kdo v samostan le za kak teden, dva, nekateri za par mesecev, so pa tudi taki, ki ostanejo za vedno.
Meništvo je nepridobitna dejavnost :) V prevodu: menihi za svoje preživetje ne delajo, ampak so povsem odvisni od darov iz zunanjega sveta (aha - zato torej tiste jutranje procesije iz prejšnjega zapisa) in ker se zunanji svet ravno ne kopa v zlatu, je tudi njihovo življenje v samostanih vse prej kot pravljično.

Kopalnica, pomivalnica, umivalnica....

Spalnica....

Učilnica...

Ob zori z menihi

2010-11-28T17:47:00.001+01:00

V Luang Prabangu je še tema. Na drugi strani ulice kuhajo riž.

Le od kod so se vzele košare?

Riž je kuhan.

Ljudje se v tišini pripravljajo na darovanje menihom.

Ob prazničnih dneh se jih zbere velika množica.

Ob zori menihi počasi zapuščajo samostane.
(fotke so malce varljive - velika večina jih je narejena pri ISO3200 - saj se vse dogaja ob zori, ko je svetlobe še zelo malo)

V hladu zgodnjega jutra.

In potem se začne....

Na koncu ostanejo le še prazne košare.

Hand made in Laos

2010-11-25T00:18:00.003+01:00

Kot sta pozorna bralka in reden bralec mojega bloga že lahko ugotovila :) je "pravi" Laos malce stran od glavnih ulic in še najbolje se ga doživi, če se odpraviš po prašnih poteh na podeželje.
Na svojih prvih dveh obiskih sem si za prevozno sredstvo omislil kolo.

Letos sva si za en dan privoščila celo motorčka (kar v prejšnjih letih ni bilo mogoče, danes pa je v primerjavi s sosednjimi državami še vedno izredno drago).
Potem sva naslednje dni raje prizanesla denarnici in se izdatno potila na kolesih.

Vedel sem kam je treba , da vidiš domačine pri svojem obrtniškem/rokodelskem/umetniškem delu. In sva šla pogledat tisto, kar piše v naslovu.

Rižev papir, ki to ni.
Na zahodu imamo menda navado, da ves ročno narejen papir iz JV Azije poimenujemo za riževega (rice paper). Povsem neupravičeno, saj je edina zveza z rižem ta, da so včasih riž zavijali v tak papir. V bistvu gre za murvin papir (ang. mulburry paper) in v Laosu in na Tajskem ima ime Saa.
Imel sem srečo in v neki vasi, čisto blizu Luang Prabanga, sem pogumno zakoračil skozi "trgovino" na pokrito dvorišče, ki je imelo vlogo papirne delavnice. Ena mamca je opazila mojo radovednost in mi pokazala skoraj celoten proces izdelave murvinega papirja - brez besed, a sila nazorno.
Za celoto sem dodal še par fotk, nastalih drugje po vasi - vsaka druga, tretja hiša se ukvarja s to obrtjo.

Osnova je murvino lubje, ki ga najprej skuhajo, da postane mehko.

Ker ga je več, kot ga lahko naenkrat porabijo, ga posušijo in "skladiščijo" .

Pred nadaljno uporabo ga je treba zopet zmehčat - sledi nekaj urno namakanje.

Zmehčano lubje je treba močno pretlačiti. Ponekod delajo to kar ročno, z lesenimi kladivi, tukaj pa so si pomagali z vzvodom na nožni pogon.

Tako pretlačeno lubje dajo na sita, plast za plastjo in zmešajo z vodo.

Pri tem pazljivo odstranijo vse vozliče in morebitne ostanke drugih plasti lubja (sestavljeno iz treh plasti, a za dober papir uporabljajo le svetli del).

Dostikrat zmesi dodajo še različne liste ali cvetove.

Sledi sušenje na soncu.

Posušen papir je treba le še odstraniti s sita

in že je pripravljen za prodajo ali nadaljno obdelavo.

Kljub temu, da je vse delo ročno, je izbor izdelkov kar pester, predvsem pa zanimiv in za nas tudi dokaj nenavaden.

Prodaja teče v vaških "prodajalnah". Zadaj delavnica, spredaj pa odprta soba z nekaj policami ali klopmi.

Ročno tkani izdelki
Tu, na severu Laosa je kar nekaj vasi v katerih se veliko ukvarjajo s tkanjem. Gre predvsem za izdelavo šalov, prtov in manjših pregrinjal iz svile ali bombaža.

Vse se začne z nitjo.

Načinov navitja je več. Med drugim tudi bolj ekološki, z uporabo bambusa ali tehnično malce naprednejši, kovinski, s pridihom ponovne uporabe (ni ravno reciklaža).

Nit na nit...

Za tiste, ki morda ne veste - delo poteka na statvah, je povsem ročno in vse pripomočke vidite na fotkah.

Tako izgleda "množična proizvodnja."

Skoraj nemogoče si je predstavljati koliko truda in delovnih ur je vloženih v en sam šal, malo pregrinjalo...

Končni idelki, pripravljeni za prodajo.

Že s prejšnjih let sem vedel, da je na robu ene vasice stavba (jaz sem jo poimenoval kar za zadrugo), kjer se zbirajo tkalke in prodajajo svoje izdelke (seveda imajo zadaj tudi statve, da jim ob pomanjkanju kupcev ni dolgčas).
V desetletju se ni spremenilo praktično nič, oprema je ostala enaka (no, ista), zadržanost, poštenost in dobrosrčnost žensk tudi, zamenjale so se le generacije (hmm, če bi dobro pogledal ali si zapomnil, bi verjetno opazil iste ženske, kot pred leti) in na cesto so položili asfalt.
Še namig - odlično se da "poslovati", čeprav izbira ni tako pestra kot na večerni tržnici.

Zgornja fotka je letošnja, spodnja pa izred štirih let.

Kuang Si

2010-11-23T00:12:00.002+01:00

Kar žalostno je, da velika večina turistov prileti v Luang Prabang in iz njega tudi odleti po kakšnem dnevu ali dveh.

Čisto malce se le razlikujem, saj sva se letos s Kim pripeljala s kombijem, pred dobrimi štirimi leti pa sem ga zapustil s t.i. speedboatom - s čolnom, ki ga poganja avtomobilski motor. Drvi "kt sneta skira", ropota pa kot avion ob vzletu. Za varnost dobiš dva koščka polivinila, ki si ju zatlačiš v ušesa, preveliko čelado in premajhen rešilni jopič. Če je čoln poln potnikov, je prostor zeloooo skopo odmerjen - pripada ti nič več in nič manj kot 40cm tal na katere moraš spraviti noge in zadnjico... Ena izmed najbolj neprijetnih voženj na mojih potovanjih - po šestih urah sem bil praktično na robu živčnega zloma.

Večina turistov/obiskovalcev Luang Prabanga v resnici mesteca sploh ne zapusti, a vsaj nekaj je takih (v glavnem individualnih popotnikov), ki si gredo pogledat bližnje (cca. 25-30km) slapove Kuang Si.
Prvič sem jih videl l.1999 in bil več kot navdušen.
(fotka iz starih dia časov)

Toliko bolj sem bil zato negativno presenečen, ko me je pozimi 2006 pričakalo pravo nasprotje - malo vode in malo zelenja.

Ljudi pa sploh ni bilo - verjetno zato, ker sem bil tam povsem izven turistične sezone.

Letos, ob koncu deževne dobe sem pričakoval podoben prizor, kot pred enajstimi leti, a je bilo vode vseeno bistveno manj (globalno segrevanje?).

Je pa res tudi to, da ni bistvo samo v enem slapu, pač pa v celotni okolici, ki je prav zares čarobna.

Še lepše pa je, ko vso to lepoto doživiš povsem neposredno, z ohladitvijo v modrozeleni vodi, med tolmuni in kaskadami. Uh, kako paše po vročem in napornem dnevu.

Kulinarične dobrote v Luang Prabangu

2010-11-18T23:36:00.005+01:00

Luang Prabang je tudi glede kulinarike prav posebno mestece. Ne glede na to kako si izbirčen in kako debela je tvoja denarnica, vedno lahko najdeš primerne dobrote.

Restavracij je vse polno in še posebej na glavni ulici so praktično ena zraven druge.

Lahko si izberete nekaj zelo fensi...

nekaj srednjega...

ali pa poskusite ulični bife.

Dnevi so navadno sila vroči in za premagovanje žeje je cel kup uličnih rešitev (gre tudi brez električnega hlajenja).

Tudi, če te premaga lakota je hitra rešitev na dosegu roke in zanemarljive vsote denarja.

Največkrat sva ubrala neko srednje potratno varianto - porcija paste za 4€.

Pri nama ne gre brez sladkarij.

A te ulične palačinke (po 1€) so bile še boljše.

Tako dobre sadne shake imajo samo še v Santa Marti (Kolumbija).
Zmagovalec je ananas + banana + kokosovo mleko + nekaj skrivnostnih sestavin (na vsaki stojnici malo drugače).
Njami, še sedaj se mi cedijo sline.

Nisem ravno ljubitelj piva, a Beer Lao je (vsaj za moj okus) res odlično in še Kim se mu nikakor ni mogla upreti (vsak dan :)).

Luang Prabang - večerna tržnica

2010-11-17T12:07:00.007+01:00

Glavna turistična atrakcija v Luang Prabangu je t.i. večerna tržnica. Iz angleškega izraza night market bi sicer človek pričakoval, da gre za nočno nakupovanje, a vse skupaj se začne ob sončnem zahodu in traja tja do devete ure zvečer.
Glavno ulico prodajalci spremenijo v tržnico v dobrih desetih minutah - na motorjih ali kolesih pripeljejo velike plastične vreče s svojimi izdelki, na tla razgrnejo ponjave in na hitro postavijo zložljive "šotore". Še hipec in tla so polna najrazličnejših, predvsem ročno izdelanih, spominkov.

Mimogrede - pred enajstimi leti je za "trženje" skrbela skupinica kakih osmih starejših ženičk, sedaj pa so na cca. 250m razvrščene 4 vrste "stojnic" (skupaj torej kar za kilometer prodajnih površin)

PS - sem našel fotke izpred štirih let - tržnica že skoraj v svoji polni (letošnji) velikosti, a je bilo vse še brez "šotorov", manj urejeno in bolj prašno.

Danes za kosilo

2010-11-16T09:19:00.002+01:00

Stoji učilna nezidana

2010-11-14T22:53:00.004+01:00

Leta potovanj po tretjih državah so mi dodobra odebelila kožo. Revščino sprejemam kot sestavni del življenja in že zdavnaj sem se sprijaznil z dejstvom, da svet ni pravičen, a tudi s tem, da jaz nisem tisti, ki bi lahko reševal socialne probleme milijarde potrebnim. Taka miselnost mi da možnost, da se bolj kot ne z lahkoto otresam beračev, brezdomcev, pohabljencev, prosjačev.... A vendar se vsake toliko zgodi, da mi v grlu nastane cmok, da se mi oči zasolzijo, da mi je res hudo in da mi v nemoči krvavi srce.
Povsem običajen dogodek (šoferja sem nahecal, da je ustavil pri vaški šoli), saj se velikokrat povabim v kakšno šolo in tudi podobne prizore sem že videl v Kambodži, Vietnamu, Nikaragvi, Maroku, a vseeno se mi je zgodilo.
Že pogled na prazne učilnice (si tak izraz sploh lahko zaslužijo?) me je pretresel in vse skupaj se je samo še stopnjevalo z učiteljico, z dojenčkom na prsih. Zaprlo mi je sapo in še fotoaparat je kar obvisel v mojih rokah, čeprav ni bil nihče prav posebno pozoren name in bi lahko v miru fotkal. Dobesedno sta me prevzela prostor in dogajanje.
Kupi zmajanih in polomljenih desk in prašna tla - snežnobele srajce in bluze na mirnih, skoraj spokojnih učencih in učenkah.

Eh, kaj bluzim? Trenutek, ki je trajal deset, dvajset minut, a ga ne morem opisati niti na desetih straneh, niti v desetih urah.
A za vedno mi bo ostal v spominu. Trenutek, zaradi katerih potujem.

Laoška resničnost

2010-11-10T14:29:00.003+01:00

Plain of jars

2010-11-09T12:17:00.005+01:00

Tam, sredi ničesar, gleda iz zemlje velik kamniti "vrč". Pa še en in še en in še nekaj sto. So imeli velikani žurko in pustili izpraznjene vrče?
Takih in podobnih vprašanj je ogromo, a do danes ostaja uganka nerazrešena. Ravno prav za sprehod po laoškem podeželju, ki ti buri domišljijo.

Čeprav je bila deževna doba v zadnjem izdihljaju, je vseeno kar lepo "popestrila" hojo in vožnjo po okolici Phonsavana.

Lao Airlines

2010-11-07T23:45:00.008+01:00

Pred leti so se imenovali Lao Aviation in bili so na zelo slabem glasu (upravičeno, saj so dokaj redno padali z neba) in kar veliko poletov so opravljali s helikopterji, kar je bilo glede na razgibanost terena in slabo infrastukturo v državi tudi povsem razumljivo.

Novo ime (in tudi nova letala) so jim prinesla srečo in zadnjih deset let so se vsa njihova letala varno spustila na tla. Sedaj prtljago tudi tehtajo, uporabljajo rentgen in na letala ne sputijo več košar z domačimi živalmi (vse omenjeno je bilo pred leti povsem obratno).
A navkljub vsemu je notranji let še vedno posebno doživetje, nikoli dolgočasno ;)

Vientiane

2010-11-05T12:59:00.006+01:00

...je povsem drugačen od ostalih JVazijskih prestolnic. Nič gneče, nič kaosa, nič stolpnic ali dvonadstropnih avtocest. Pred enajstimi leti sem se v vsaki prašni ulici spraševal, če sem res v glavnem mestu, danes so ceste sicer asfaltne in kljub komaj opaznemu napredku je vse skupaj še vedno prav lepo mirno in spokojno.

That Luangu krepko manjka temeljita barvna prenova.

Nekoč sila zapuščeno in zaraščeno (a zato nič manj romantično) obalo Mekonga urejajo

vseeno pa so ostale male, simpatične stojnice/odprte "restavracije" s hrano in pijačo.

Phuket Vegetarian Festival - IV. del

2010-11-04T23:30:00.007+01:00

A ni celoten festival le v znamenju "prebadancev". Ob večerih se družijo po različnih templjih, mal hodijo po žerjavici, pa po žebljih ali lestvi narejeni iz rezil, se mlatijo s cunjami, ki so jih predhodno namakali v vrelem olju.... in igrajo podobne družabne igre ;)
Pa tudi v sami povorki je še en noro zanimiv del. Mladci nosijo na nosilih svoja božanstva, ljudje pa jih obmetavajo s petardami (hmm, nekakšnimi pasjimi bombicami). Pa ne z eno ali dvema, tudi ne z desetimi ali dvajsetimi; naenkrat je v igri nekaj sto bombic - dobesedno! in dogajanje se z vsakimi nosili ponavlja na vsakih par deset metrov. Še en prizor, ki se ga z besedami, a tudi s fotografijami ne da opisati. Vse skupaj je podobno Bejrutu ali Sarajevu v "tistih" časih.
Na srečo so vsaj posledice bistveno milejše - opečeni hrbti, prsi in roke, kakšne vnete oči in polna pljuča dima.
Ene dvakrat sem šel v sredino dogajanja, a hitro spoznal, da niti slučajno nisem primerno opremljen (je bilo par fotografov z maskami, smučarskimi in delovnimi očali in bili so povsem prekriti z oblačili in brisačami), saj sem bil v kratkih hlačah in v majici s kratkimi rokavi. Z opeklino na nogah in razbolenimi bobniči sem si raje izbiral bolj varne lokacije.

Phuket Vegetarian Festival - III. del

2010-11-02T10:24:00.004+01:00

Zavedal sem se, da je večina prebodencev v globokem transu, a vseeno me je prizor po končani procesiji v enem izmed templjev zelo presenetil.
Udeleženec procesije je s spremstvom prišel pred "oltar", se s "steklenimi" očmi zazrl v daljavo, nekaj nerazločnega (in meni nerazumljivega) govoril, zakričal in z rokama silovito udaril po kovinski mizi. V naslednjem hipu pa je že nezavesten padel vznak. Par sekund kasneje se je s pomočjo spremljevalcev "zbudil" in počasi začel zaznavati okolico.
In prizor se je ponavljal z vsakim novim prišlekom.

Phuket Vegetarian Festival - II. del

2010-11-01T17:02:00.010+01:00

Sledi obsežna povorka/procesija po mestnih ulicah.

Za krvavi del zgodbe pa skrbijo "brusilci jezikov".

Ko sedaj gledam fotke, mi je, milo rečeno, malce nelagodno (želodček se mi bo vsak čas obrnil), a med fotkanjem je bilo povsem drugače. Sva se na to temo s Kim pogovarjala že pred, med in takoj po končanem festivalu in si bila enotna, da te med fotkanjem zagrabi nekakšen fotoadrenalin in vse misli posvetiš iskanju kadra, kompozicije, nastavljanju kompenzacije osvetlitve.... Nefotografskih čustev praktično ni, je zgolj težnja po iskanju čimboljše, čim bolj zanimive in zgovorne fotke.
Sedaj v bistvu šele razumem delo fotoasistentov, pomočnikov ali zgolj spremljevalcev, ki jih imajo nekateri reportažni fotografi. Če nič drugega, pomagajo vsaj pri zavedanju okolice in opozarjanju na okoliščine, ki niso vedno prijazne - včasih so lahko zelo nevarne ali celo usodne.

Phuket Vegetarian Festival - I. del

2010-10-16T18:54:00.004+02:00

Hmm, kako naj začnem z zapisom o nečem, kar se pravzaprav ne da opisati z besedami?

Na Phuket me v "normalni" situaciji ne bi spravili niti s tremi traktorji, dvigalom in buldožerjem ;) a ko sem pred parimi leti izvedel za vegetarijanski festival, sem začel razmišljati o obisku tega turističnega otoka (mimogrede: mesto Phuket Town sploh ni nič turistično - no, vsaj v primerjavi z zahodnimi "plažami" / tur. naselji Patong, Karon, Kata, Kamala...).
Priložnost se je pojavila povsem nepričakovano in s Kim sva doživela festival v vsej svoji odbitosti, bizarnosti in norosti.

Par besed v nadaljevanju zgolj za vodilo po dogajanju, ostalo pa bodo vsaj delno (saj dogajanje polno napolni vsa čutila) ponazorile fotke.
Več o pomenu festivala tu in tu

Začetek je v templjih, s "sterilnim in nebolečim" prebadanjem.
Tisti, ki prebadajo si večinoma ne menjajo rokavic (ki sploh niso sterilne), vmes pokadijo (z rokavicami na rokah) čik ali dva, si podajo plastenko vode z bližnje stojnice, stožec za prebadanje pa obrišejo z alkoholom. Še dobro, da se "prebadanci" sploh ne zavedajo dogajanja saj so v globokem transu.

Konec vietnamsko-kitajske zgodbe

2010-10-06T09:10:00.003+02:00

No, pa je ta zgodba končana - kar se tiče obljubljenega zapisa na blogu.
Sem moral pohiteti, da naredim prostor za novo.... ;)

PS
zemljevid poti
more...

Shanghai - Expo 2010 - od blizu

2010-10-05T13:25:00.009+02:00

Ideje za vašo novo fasado:

Expo 2010 - druga plat

2010-10-05T12:26:00.007+02:00

Ogromne množice prav nič ne prispevajo k udobju obiska svetovne razstave. Že za vstop je bilo treba čakati skoraj dve uri (pa je bilo vstopnih kolon na desetine).

Prepovedan je bil vnos tekočin (zakaj že) in tako si primoran k nakupu v relativno dragih kioskih in restavracijah (fast food).

Utrujeni Kitajci se prav nič ne ozirajo na druge in tam okrog poldneva je bila večina klopc zasedenih s spečimi ljudmi.

Ja, Kitajcev je definitivno veliko (preveč) in ko se čisto majhen delček njih zgrne na Expo, nastanejo neskončne vrste pred vsakim paviljonom. Pred najbolj popularnimi (Kitajska, ZDA, Savdska Arabija, Nemčija, VB) je bilo potrebno za vstop čakati tudi po 8 ur, veliko je bilo paviljonov s štiri urno čakalno vrsto, še za slovenskega sem čakal kakih 20 minut.

Množico pa hitro izkoristijo prodajalci na črno in kar na ulici ali na prehodih razgrnejo svoje prodajno blago.

Shanghai - Expo 2010

2010-10-05T11:31:00.004+02:00

Že pred leti seem si zelo želel ogledati Expo v Lisboni, a sem željo uresničil šele letos v Shanghaiju.
Na kratko: noro, ogromno, zanimivo, naporno.

Jin Mao in Shanghai World Financial Centre

2010-10-05T11:18:00.003+02:00

Dve najvišji stavbi (če ne štejemo anten) v Shanghaiju (a i šire ;))
Spet bolj za fotofrike:
- prva sličica je v originalu sestavljanka iz 65 (petinšestdeset) fotk (narejeno "z roke" - torej brez stativa)
- druga sličica pa posneta praktično ponoči s Canonom 5D Mark II in objektivom Canon 28-300L IS, pri ISO 3200 in 1/25s (spet "z roke").

Shanghai - Bund

2010-10-05T10:59:00.003+02:00

Premalo časa sem bil v mestu, da bi si ga bolj natančno ogledal in si ustvaril dokončno mnenje, po eni strani mi je bila všeč arhitektura (predvsem pogled z Bunda na poslovno sosesko z visokimi nebotičniki - Oriental Pearl (468m), Jin Mao (421m), Shanghai World Financial Centre (494m)), po drugi me je pa strašno motila ogromna onesnaženost zraka.

431 km/h

2010-10-04T21:25:00.002+02:00

z vlakom Maglev (magnetic levitation train) ali Shanghai Transrapid.
Nisem se mogel upreti skušnjavi in sem se z metrojem zapeljal do Longyang Road, od tam pa "poletel" do letališča Pudong (in nazaj).

Shanghai - vesoljsko mesto

2010-10-04T00:25:00.004+02:00

Shanghai

2010-10-04T00:15:00.005+02:00

V Shanghai sem v bistvu prišel zaradi svetovne razstave (Expo) in sem mestu namenil zgolj tri dni ogledov, pohajkovanj in nakupov.
Začel sem kar zgodaj zjutraj, ko so bile ulice, za kitajske razmere, še zelo prazne in bil že takoj presenečen. Mesto je seveda ogromno, ljudje pa bi se vseeno radi rekreirali - in so si našli prostor na najbolj znani shanghajski ulici - Vzhodni Nanjing cesti.

Zvečer je slika povsem drugačna.

Kitajski turizem

2010-10-03T23:56:00.003+02:00

je odvraten.
Shangri La je nekaj takega kar je bil Yangshuo pred desetletjem in (utemeljeno) se bojim, da so mu ti dnevi šteti.
Moral sem nazaj, med množico turistov v Lijiang.
Nič še nisem napisal kako je z ogledom širše okolice Lijianga - slavna soteska Tigrovega skoka in Snežena gora žadastega zmaja. Ni za prehvalit. Ne! Individualni ogledi sploh niso mogoči, vse poteka lepo v vrstah (ki jih Kitajci seveda ne upoštevajo), zbirnih centrih, skupinskih avtobusih, električnih vlakih....
Grozljivo.
Seveda je vsak ogled, vsak prevoz, vsako vrsto... potrebno posebej plačati, s tem, da so cene povsem zahodnjaške.
Ja, Kitajska je prava komunistična država in o kapitalizmu ne duha in ne sluha.

Resnični Shangri La

2010-10-03T10:44:00.005+02:00

Pred mrazom sem se zatekel v majhno tibetansko restavracijo in ravno, ko sem srkal zadnje kapljice črnega junanskega čaja z meto, sem z bližnjega trga zaslišal škripajočo glasbo iz zvočnikov.
Če se nekaj dogaja, je treba pogledat.
Že v Lijiangu sem videl, da se ljudje zvečer zberejo na trgu in plešejo v krogu, a tam je vse izgledalo bolj kot ne turistično, tu pa so starejše ženičke v nošah začenjale ples, ki me je popolnoma navdušil. Iz minute v minuto se je število udeležencev večalo, prišli so domačini v nošah, povsem običajno oblečeni, policist in vojak v uniformi, stari, mladi in najmlajši, počasi so se pridruževali tudi turisti, v mraku se je trg popolnoma zapolnil s plesalci.