Vodne lutke

Lutkovno gledališče je v Vietnamu malce drugačno




Ni vsak Van Phuc pravi Van Phuc

Sem se odločil, da bom šel pogledat svilno vas, tam nekje na obrobju Hanoija.Ker točno vem kako taki izleti izgledajo organizirano, se je zdela odločitev, da vse uredim v lastni režiji povsem pravilna.
V mestu začnem spraševat motoriste (namesto taxija te odpeljejo na zadnjem delu sedeža) za silk village. Tu mač angleščine za lokalce, zato jim poskušam olajšati delo z imenom vasi:"Van Phuc?"
"Ok, Van Phuc, ok!" In sva se z enim stricem zapodila v nemirni hanoijski promet. Čez slabe pol ure prideva nekam, kjer je na tabli sicer pisalo Van Phuc, a o svili ne duha, ne sluha.
Na moj vprašujoč pogled, mi motorist pokaže na skupino novih hiš, pred njimi pa vratarnica z napisom Reception. Hmm, meni tole bolj izgleda, kot kake poslovne hiše. Vprašam teto na recepciji. Nič. Ponoviva vajo z zapisom na papirju: "Aaaaa, šilk vilič. Not hir. Far avej. Not dis Van Phuc."
Pa sem poiskal novega motorista, ki mu je bilo takoj jasno kam hočem in sva se peljala kak km, dva - do napisa Emergency. Pri mojem prepričevanjem, da nisva na pravem mestu pristopi tretji motorist....
Ja, v tretje gre rado, pa še dobršen del novega Hanoija sem spoznal - znova z enourno vožnjo na motorju.




Hanoi – 3x3

Tretjič v Hanoiju in še vedno ostaja eno izmed mojih naj-priljubljenih velikih (glavnih) mest. Čeprav je od zadnjega obiska poteklo že enajst let, pa se mesto ni prav drastično spremenilo. Zjutraj na obali jezera Hoan Kiem ljudje še vedno telovadijo, igrajo badminton ali si za zajtrk privoščijo obvezen Pho. V stari četrti je še vedno stotine rokodelskih in obrtniških delavnic, ženičke še vedno prenašajo težka bremena v bambusovih košarah in otroci še vedno prodajajo ponaredke Zippo vžigalnikov iz vietnamske vojne.
Največjo spremembo sem opazil pri prometu: cyclov (neke vrste rikš) sploh ni več, oziroma so zgolj za turistične vožnje, tudi koles je bolj kot ne zgolj za vzorec, je pa bistvenooooo več motorjev in avtomobilov (majhnih skoraj nič, Lexusov, Cayennov, Mercedesov in Santa Fejev :) pa več kot v kaki evropski prestolnici). No, prečkanje ceste je ostalo enako – 2x globoko vdihneš in se napotiš čez cesto, brez ustavljanja in spreminjanja hitrosti koraka. Nihče od motoristov in avtomobilistov ti ne bo ustavil, niti nihče zmanjšal hitrosti, a vseeno zadeva deluje (čeprav se na prvi pogled zdi prečkanje ceste povsem neizvedljivo in smrtno nevarno).
Še ena stalnica v Hanoiju je vlažna vročina – po treh dneh sem se ves preznojen in brez obotavljanja odločil za pot na sever.

Jutranja telovadba ob Hoan Kiemu

Pho za zajrtk

Cyclo

Z bambusovimi košarami v promet

Tudi turisti si upajo (saj jim kaj drugega itak ne preostane)

Zakaj bi kupovali avto, če se pa cela družina lahko udobno pelje na motorju

Za motoristke se je v Vietnamu razvila posebna veja v modni industriji

Where is Ken?

Lepo je biti milijonar - II


Tudi v Vietnamu hitro postaneš milijonar - milijon dongov dobiš za cca. 40€

BKK - enajstič

Jah, čakanju in prestopanju med letališči se res ne morem izogniti. Najprej me je doletelo skoraj šesturno čakanje v Istanbulu (tranzitni prostor poznam do zadnje klopce) potem pa še 18 urno v Bangkoku - staro letališče sem že zelo dobro poznal, sedaj sem se pa odlično spoznal še z "arrival" in "check-in" delom novega (pred 3. leti sva s Kim že preživela noč v "tranzitu").
Enajsti obisk BKKja ni bil prav nič dobrega obetajoč, saj so ves mesec pred mojim prihodom poročoli o neredih in celo o streljanju v tajski prestolnici. Na srečo se je tik pred zdajci stanje umirilo in turistična policistka na letališču mi je zagotovila, da je MBK shopping center spet odprt, avtobusi pa normalno vozijo do tja.
Skoraj polovico bangkoškega časa sem tako prebil v štacuni, ki je nabito polna drugih štacun - no, bolje rečeno kar stojnic. Od čisto pravih Lacoste do Boss ponaredkov, vmes pa milijon izvedenk, tudi pri Iphonih, Nokiah (je bilo vsaj 333 različnih prodajnih mest za mobilne telefone in dodatke), raznoraznih mp3 predvajalnikih in doma zapečenih DVDjih.
Zaradi policijske ure je zabava (hmmm) trajala le do 19:00, ko se je začelo množično pospravljanje, zame pa neuspešno iskanje busa za nazaj.
Da skrajšam nenapeto zgodbo - taksi mi je pobral 10€, da sem lahko noč preživel na letališču in ne npr. na policijski postaji. Prav nič zabavno ni bilo čakati jutro na napol praznem letališču , še posebej ob pogledu na monitor, kjer so se množili odpovedani leti AirAsie.
Kakorkoli - na koncu so me leteči Azijci pravočasno spustili v Hanoi.