Beam me up, Scotty

Uh, kolikokrat sem si to zaželel. Praktično vsakokrat, ko sem moral na letališčih čakati ure in ure in ure in ...


Pa se znajdi, če se moreš :(

Takšnih in podobnih zaslonov (in s kredo popisanih tabel) sem se nagledal na:
Abu Dhabi Accra Amman Atlanta Bagan Bangkok Barranquilla Beograd Berlin Bogota Budapest Buenos Aires Cairo Calama Canaima Cancun Caracas Cartagena Chiang Mai Ciudad Bolivar Colombo Cusco Damask Dar Es Salaam Dhaka Delhi Denpasar Divača Doha Dubai Fort Lauderdale Frankfurt Guangzhou Guilin Hanoi Harare Havana Heho Hong Kong Iguazu Istanbul Jakarta Kathmandu Kochi Kolkata Kota Kinabalu Kuala Lumpur Kuching Kunming La Paz Lagos Lijiang Lima Ljubljana London Luang Prabang Lusaka Madrid Male Mandalay Manila Merida Mexico City Miami Milano Muenchen Mumbai Nairobi Nazca Orlando Osaka Panama City Paris Phonsavan Phuket Quito Rim Rio de Janeiro Saigon Salvador de Bahia Sandakan Santa Cruz Santiago de Chile Sao Paulo Sarajevo Shanghai Siem Reap Singapur Srinagar Taipei Tivat Tokyo Trst Tunis Udaipur Udon Thani Varanasi Venezia Vientiane Wien Yangon Yogyakarta Zagreb Zuerich

Biman

 
Že od nekdaj NISEM želel leteti z Bimanom in verjetno sem že vnaprej vedel zakaj.
Pred vkrcanjem na letalo se je pod stopnicami začela nabirati množica potnikov z velikimi torbami "ročne" prtljage in izgleda, da je to že utečena praksa. Letališko (hmm, al je bilo letalsko?) osebje je pobiralo velike in težke torbe (večina je bilo večjih in na pogled težjih od čekirane prtljage) in jih nosilo v letalski prtljažni prostor. A to še ni bilo dovolj - ogromno "ročne" prtljage je odromalo v kabino, kjer so imeli lastniki silne težave z dviganjem do omaric nad sedeži.
Letalu se je poznalo - hmm, kako naj se prizanesljivo izrazim? - da je iz druge roke. Napisi so bili v portugalščini, na naslonjalih sedežev so bili še pepelniki.....Z Alahovo pomočjo smo vzleteli in pristali (na srečo je bila steza dovolj dolga).

Drugače pa na tej poti največje presenečenje IndiGo. Urejena in čista letala, vse po pravilih (kar je za ta del sveta pravi čudež), profesionalno in prijazno osebje. In stjuartke.... Vau, nikoli si ne bi mislil, da bom na indijskih letalih videl take fejst ženske.

Moja dopolnjena "zbirka" letalskih prevoznikov:

Adria Airways Aero Continente Aero Mexico Aero Republica Aerocaribe Air Asia Air Bagan Air China Air France Air India Air Mandalay Alitalia Austrian Aviacsa Avianca Bangkok Airways Biman Brit Air British Airways Cathay Pacific China Eastern China Southern Copa Airlines Crossair Delta Egypt Air Emirates Eva Garuda GMG Airlines Iberia Indian Airlines IndiGo Jat Jet Airways KingFisher KLM LAN Lao Airlines Lao Aviation Lloyd Aereo Boliviano Lufthansa Malaysian Malev Philippine Airlines Qatar Airways Royal Jordanian Spice Jet Sri Lankan Swiss Swissair Thai Turkish Airlines Varig Vietnam Airlines Yangon Airways
in še nekaj manjših, katerih imen se ne spomnim več ali jih nikoli niti nisem vedel.


Ena zgodba o Bimanu, ki le potrjuje mojo neželjo leteti z njimi:
When I needed to travel from Bangkok to Dhaka, Bangladesh, no other airline could beat the $90 fare being offered by Bhiman Bangladesh, the country’s official airline. However, as soon as I arrived at Bangkok’s airport, the fun began. Not only was the flight ultimately delayed 11 hours, but when we finally did board the plane, all of the passengers were told to go directly to the rear of the aircraft because of a technical issue that affected the balance. People honestly sat on the floor, stood against walls and even let their children run up and down the aisles…during takeoff! Throw in windows that were duct-taped together, an unscheduled stop in Yangon, Myanmar and an eventual arrival time of 2:00am (which is what led to my kidnapping as soon as I stepped out of Dhaka’s airport) and I’m not quite sure this experience was worth the $50 I saved.
vir:  http://www.wanderingearl.com/air-travel-tricks-ive-recently-learned/

Delhi - desetič

Je res že čas, da zaključim s tem potovanjem ;)
Z juga Bangladeša se je nabralo kar za nekaj ur voženj z avtobusom, vlakom, letaloma, rikšami in taksiji. Hja, delhijskega taksista sem kar jaz usmerjal do cilja - očitno bo moja računica pravilna in sem res že desetič v indijski prestolnici.
Paharganj mi je že povsem domač in od prvega (preko vseh naslednjih) obiska se ni nič spremenilo. "Zdrava" mera umazanije, prahu, gneče in kaosa, vse tako značilno za dobršen del Indije.






V središču Paharganja sem si našel luksuzno (glede na razmere v četrti) sobo in čez minutko sem bil že v znanem okolju.




Že dolgo se v Delhiju nisem počutil tako dobro. Po vseh čustveno-psihično-fizičnih naporih (ja, par besed in sličic o tem bo še sledilo) Bangladeša je bil Delhi pravo olajšanje. Lahkih nog naokrog (o vlagi in vročini zadnjih dni tukaj ni bilo sledu) in z nasmeškom sem odpravljal vse vsiljive prodajalce, rikšarje in "vodiče".

Kakorkoli gledam na potovanja po Indiji, vedno je vsaj milijon Indijcev, ki mi gredo strahotno na živce, vedno so bizarni zapleti z birokracijo in nelogičnim razmišljanjem raznoraznih uradnikov, policajev, sprevodnikov, ..., trpim v neizmerni gneči, kjer ni sekunde možnosti za zasebnost, na bruhanje mi gre ob vsej svinjariji in komaj čakam, da grem domov, da bom lahko pojedel nekaj užitnega.
Skratka:

... do naslednjič ;)

Cox's Bazar

Doma sem nekaj malega prebral, v Dhaki so navdušeno govorili in me v Chittagongu prepričevali, da je "must see", vsepovsod pa je bilo govora o treh urah, ali celo manj, vožnje do tja iz Chittagonga.
Super, ravno fajn za dnevni izlet, sem si dejal in še dovolj časa bo za kakšno morsko hrano.
Zjutraj na bus, ki je bil za bangladeške razmere super deluxe (samo 4 kolone sedežev, med njimi dovolj prostora celo za moje noge in AC).
Malo manj deluxe je bila cesta. Bazarci so se očitno malo ušteli in naročili predolgo in preozko cesto in tako je vseh 150km nepotrebno zavita in zgrbančena, zaradi poplavnega področja postavljena na nasip, tako da sem ves čas upal, da kolesa ne bodo zgrešila robu.
Stanje ceste je nekako neugodno vplivalo na potnike in že po dobri ure vožnje je pol avtobusa polnilo vrečke (hvalabogu, da niso polnili tal).
Po treh urah smo se res ustavili, a žal šele na polovici poti. Sopotniki so veselo napolnili izpraznjene želodce, pa avtobus z vonjavami tudi.Mi je treba povedati, da stanje ceste tudi v nadaljevanju ni dobro vplivalo na sopotnike?
Coxov Bazar po malo manj kot petih urah - mešani občutki. Še vedno pravi Bangladeš, a z veliko novogradnjami - očitno bo nekoč med smetmi zraslo veliko hotelov (kar nekaj jih je že - banglokitajski stil).
Peščena obala je temelj za dajdaljšo plažo na svetu (menda 125km). Na nekaj sto metrih, kar sem jo doživel je bilo kar živahno in povsem v muslimanskem stilu dojemanja zabave v vodi - vsi so bili oblečeni.
Moje zabave je bilo pa kar kmalu konec saj sem si jo lahko privoščil le za dve uri,. le tako sem še lahko ujel zadnji bus nazaj (mimogrede: nazaj smo se v dežju vozili več kot šest ur).
Je bilo vredno?
Zame že, saj sem se po treh tednih prahu veselo sprehajal po plitvi vodi in si privoščil vsaj ene 10, 15 minut brez nadlegovanja (ko sem "ušel" iz obljudenega dela plaže). Morje pa itak ljubim.