Slovo


Vsi odhajajo in odšel sem tudi jaz.




Bom še kdaj videl te nasmeške?

Ali je burmansko sonce zame za vedno zašlo?

The Fog

Po vožnji iz Bagana sem bil kar lepo utrujen in predvsem neprespan, zato je bilo za prvo jutro na obali načrtovano dolgo spanje. Začetek po načrtih: udobna postelja, prava temperatura, tema, mir...obetavno; a glej ga zlomka, hmm, bolj verjetno je bil Buda, kar naenkrat se zbudim. Tema, ura pravi, da je ravnokar prilezla čez šest. Buda pa kar teži in me spravi pokonci. Ok, bom odprl vrata in ga spodil ven.
Vauuuu. Kakšna svetloba, kakšna megla. Jah, tale Buda je bil vseeno dobronameren. Par sekund in ene leče v očeh, druge na fotoaparatu in že sem na obali polnil pomnilniško kartico, hkrati pa v strahu oprezal kdaj se bodo iz megle prikazali tisti zombi mornarski duhovi.
Na srečo ni bilo duhov, na žalost se ni pokazala niti Jamie Lee, je bilo pa krasno mistično jutro.









Čez pol ure je sonce že stopilo meglo.

In na obali se je začelo odvijati običajno življenje.
No, malo filmsko je pa vseeno bilo ;)

Životinjsko carstvo

Prav velikih živali (razen škampov pri večerji) na obali nisem videl. Vse je bilo majceno, hitro in skrito. In seveda malce nenavadno.






Chaung Tha

Kot sta pozorna bralka in pozoren bralec ;) že ugotovila je Burma res drugačna od nam bližnjih dežel in kot že omenjeno (saj ste prebrali, kajne?!?!) je tudi turizem povsem drugačen.
Takoj, ko sem prišel do morja sem se zahvalil Budi, da mi je dal modrost, da sem se odločil za bivanje v Ngwe Saungu. Plaže za desetino "moje", folka pa tristokrat več, motno morje in nobenega miru...
Ampak stvari je treba gledati s pozitivne plati (mi je tudi to prišepnil Buda?). Toliko veselja na kilometer težko najdeš še kje drugje. Malce sem bredel po vodi, malce se zabaval z domačini in čas v ChangThaju je minil - kar prehitro.










Nisem se mogel upreti...

... in tak slamnik je šel z mano. Do doma.



 Kolesarke in kolesa so ostala na plaži.

Fotografi tudi. Se mi zdi, da so bili edini, ki mi niso namenili nasmeška. Očitno jim ni bil všeč moj teliček. Hmm, ali pa so bili ljubosumni, ker je moj teliček vzbujal več zanimanja, kot njihovi mali črni :)

Kakorkoli - popoldan na motor in nazaj v Ngwe, ki je začel sramežljivo sprejemati vikend turiste iz Yangona (pred vrati so bili neki prazniki).

Indiana Jones v Apocalypse Now

Potovanja mi niso dopust, še manj jih imam za poležavanje. Kilometrov peska bi se slej ko prej naveličal, zato sem se ustavil v edini lokalni "turistični agenciji". No, pretiravam z nazivom ;) En možak prodaja avtobusne karte, da pa se dogovoriti tudi za najem motorja (pač poišče sokrajana, ki je pripravljen posoditi motor - uradno se to ne sme, a kaj bi, če je najbljižji policaj oddaljen ene dve, tri ure vožnje). Pa sva se dogovorila. Ne samo motor, dobil bom še motorista. Sem tako hotel, ker sem videl v kakšnem stanju so motorji in nisem imel nobene želje, da bi s pokvarjenim ali polomljenim motorjem ostal kje, sredi ničesar.
Prav velike izbire glede cilja ni. Edina prava je sosednja vas Chaung Tha - hitro razvijajoče se turistično središče. Jah, spet - za burmanske poglede in razmere. A mi zopet ni bilo toliko do cilja, kot do same poti. Na enem blogu sem zasledil, da pot poteka ob obali (prevozna samo za motorje in kolesa) in je vredna vsakega truda. Grem pogledat.
Vedno imam zadosti rezerve glede navdušenja, a tokrat sem bil več kot pozitivno presenečen. Iz minute v minuto se je pokrajina bliskovito spreminjala in dve uri sta minili, kot bi mignil, še čakanje na prihode čolnov s katerimi smo premagovali številne izlive rek v morje.

Najprej sva zavila proti notranjosti. Čez hribčke, kamenje, pesek, prah in skozi opustelo pokrajino.

Sem čakal kdaj se bo izza ovinka v nizkem letu pojavila jata helikopterjev, iz zvočnikov zadonela glasba...

 Back to reality. Motor na čoln in lepo počasi (z veslanjem) čez vodo.

 Skozi džunglo, ki se je ne bi sramoval niti Indi.

 Kilometri peščene plaže. Nikjer žive duše, le sledi motorjev v mivki.

 Srečanje z ribiči, ki ogromne mreže vlečejo proti kopnemu.


Sem ter tja kakšno srečanje s tistimi, ki gredo po bližnjici. Med vasema poteka še ena pot, a je nekaj deset km daljša, saj je treba zaviti krepko v notranjost.

 Oseka.

Spet prečenje vode na čolnu. Tokrat na motorni pogon.

Kot napisano - pokrajina se stalno spreminja. Prej dolge peščene plaže, potem neprehodni pasovi mangrove.

 Hmm, v kateri film bi šlo pa tole?

 Spet skozi "gozd", tokrat po kar široki in utrjeni potki.

 Če so že potke širše, pa naj bodo še reke.

 Še malo čez travnike, tudi polja.

Skozi vasico.... "Klasičen" način gradnje za JV Azijo: bambus, palmini listi (za streho jih prej 3 dni namakajo v morju, da se znebijo vseh živalc) in vse skupaj dvignjeno od tal (spet zaradi živalc - tokrat malo večjih, ponavada z repom).

Prihod v Chaung Tha. Kako je tam pa v nadaljevanju ;)