Indonezijske spremenjene cene

Med pospravljanjem sem našel zapiske s prvega potepanja po Indoneziji in naredil primerjavo cen med dec/jan 2000/01 in okt 2009.


2000/01

1€ = 1$
1$ = 9300 IDR

letališka taksa (domači promet) = 11.000
letališka taksa (international) = 50.000
soba (WC, AC) Asia Africa, Yogyakarta = 65.000
vstopnina (ISIC) Borobodur = 23.000
vstopnina (ISIC) Pranbanan = 27.000
prevoz Yogya-Boro, Pranba-Yogya = 20.000
voda (1,5l) v trgovini = 3.000
fanta/coke v restavraciji = 2-4.000
ananas/banana juice v rest. = 2.000
pivo v rest. = 10.000
kosilo s pijačo = 15-30.000
rent motorja/dan = 25.000
bus Ubud-Kuta = 18.000


2009

1€ = 1,48$
1$ = 9400 IDR
1€ = 13800 IDR

letališka taksa (domači promet) = 25.000
letališka taksa (international) = 150.000
soba (WC, AC) Asia Africa, Yogyakarta = 200.000
vstopnina (ISIC) Borobodur = 7$
vstopnina (ISIC) Pranbanan = 6$
prevoz Yogya-Boro, Pranba-Yogya = 60.000
voda (1,5l) v trgovini = 3.000
fanta/coke v restavraciji = 5-15.000
ananas/banana juice v rest. = 8-15.000
pivo v rest. = 20.000
kosilo s pijačo = 35-60.000
rent motorja/dan = 40.000
bus Ubud-Kuta = 50.000

Letališča so moj dom :(

Od hotelčka v Ubudu do domačega praga se je nabralo 37 ur in skoraj polovico časa sem preživel na letališčih (2 uri DPS, 6 ur CGK, 1 ura SIN in 8 ur IST).
Postopanja, posedanja in poležavanja po letališčih sem vajen in tako sem si že v Denpasarju krajšal čas z ugotavljanjem na katerih letališčih vse sem že bil.

Abu Dhabi Accra Amman Atlanta Bagan Bangkok Barranquilla Benetke Beograd Berlin Bogota Budimpešta Buenos Aires Cairo Calama Canaima Cancun Caracas Cartagena Chiang Mai Ciudad Bolivar Colombo Cusco Damask Dar Es Salaam Delhi Denpasar Divača Doha Dunaj Fort Lauderdale Frankfurt Guangzhou Guilin Hanoi Harare Havana Heho Hong Kong Iguazu Istanbul Jakarta Kathmandu Kochi Kota Kinabalu Kuala Lumpur Kuching Kunming La Paz Lagos Lima Ljubljana London Luang Prabang Lusaka Madrid Male Mandalay Manila Merida Mexico City Miami Milano Muenchen Mumbai Nairobi Nazca Orlando Osaka Panama City Pariz Quito Rim Rio de Janeiro Saigon Salvador de Bahia Sandakan Santa Cruz Santiago de Chile Sao Paulo Sarajevo Siem Reap Singapur Srinagar Taipei Tivat Tokyo Trst Tunis Varanasi Vientiane Yangon Yogyakarta Zagreb Zuerich

Stran od ustaljenih poti

Že zgodaj zjutraj je kazalo, da bo lep dan in sem se odločil, da izpolnim načrt z začetka bivanja v Ubudu. Po že znani poti proti severu in po še neznanih še naprej, vedno navkreber. Z višino je postajalo tudi hladno, tako da sem si oblekel vetrovko, pa še me je malce zeblo. Palme so zamenjali borovci. Nekaj čez 1700mnm potem sem se pa začel spuščati proti SV. Zelo razgibana, a neprometna cesta skozi vasi, v katerih so pred hišami sušili klinčke. Kako prijeten vonj.
Nadaljevanje ob obali proti vzhodu. Vetrovka je že zdavnaj pod sedežem saj je tu vroče kot v peklu. Tudi veter, ki ga čutim na motorju je tako vroč, kot bi se vozil skozi kak kamin. Cesta je dokaj dobra, široka za dva normalna pasova, z malo prometa, zato pospešim na dobrih 80km/h v upanju, da bo le malo maanj vroče. Nič ne pomaga.
Po GPS položaju sem približno ugotovil kje bi lahko bili nabiralci soli in tako sem v eni vasi zavil čisto do morske obale.
Kar dobro sem zadel in našel solinarje - bom zbral par fotk in prikazal malce nenavaden način pridobivanja soli (ki ima mimogrede drugačen okus, kot sem ga vajen od domače soli).
Je pa to del Balija, ki je daleč od ustaljenih turističnih poti, brez kakršnekoli turistične infrastukture, brez žensk, ki bi ponujale masažo in moških, ki bi ponujali transport - na tem koncu niti angleško ne znajo. Hvalabogu za ta del Balija.
Nadaljujem po vsej severnovzhodni obali in zaradi vročine, ki res noče popustiti se odločim za postanek s kopanjem. Spet kar prava izbira lokacije. Tulamben je menda priljubljena destinacija za potapljače, saj je v bližini potopljena ameriška ladja, a tudi za snorkljanje je bilo povsem OK. Edini problem je bil, da s seboj nisem imel ne maske in ne dihalke (za razliko od poti v Lovino, ko sem ju imel s seboj, a sta bili zaradi kalne vode povsem neuporabni) in da bi bila sreča še popolnejša je malemu Panasoniku baterija že pošteno pojemala.
Kakorkoli - spet enkrat več navdušen nad raznobarvnim podvodnim svetom (uh, bo treba spet kdaj na Maldive - preden bodo pod vodo). Užival toliko časa, da me je sonce pošteno zapeklo po hrbtu in ramenih. A je bilo vredno!
Nazaj na motor in spet v hrib. Bali je res raznovrsten - terase z nasadi koruze.
Še malo riževih polj in nekaj prepiranja z navigatorko (jaz bi po vaseh, ona pa po glavni cesti) in po 11 urah z bolečo zadnjico nazaj v Ubudu.
Bil je res lep dan!

Jutranji pogled na jezero Batur

Severna obala brez turistov



Od vročine je vse rastje požgano

Riževa polja "zaščitena" s plastiko

Tirta Ganga



Še nekaj podvodnih "mojstrovin" (le toliko da vam vsaj približno pokažem delček podvodnega sveta)

Na sever

Če sem včeraj jamral nad ovinki, ne vem kaj naj rečem za današnji dan :(
Začetek je bil običajen: 500m naravnost, zavoj desno, 750m naravnost, zavoj levo... in tako ene 15km, da sem prišel do glavne ceste.

Će ne bi že doma naredil domače naloge (pripravil gps zemljevide) bi verjetno še danes taval v vaseh okoli Ubuda. Usmerjevalne table so zelo redke, le na glavnih cestah in kot po pravilu vedno zakrite z drevjem ali grmovjem. Z njihovo pomočjo ne bi našel niti Denpasarja. Kraji (vasi, mesta) niso označeni in tako se ti niti ne sanja kje si. Vse zahvale zato Garminu in Navigasiju! Verjetno sem dostikrat smešen, ko mi vrečka z Nuvijem plapola okrog vratu ali ko si jo tiščim k ušesu, da bi ob vsem hrupu slišal kam zaviti. Kakorkoli - navigatorka me ni razočarala.

Glavna cesta je bila kar precejšnja preizkušnja za mojo prometno koncentracijo - nevajenost vožnje po levi, relativno visoke hitrosti za mojo 115ccm Yamaho, posebna "pravila" vožnje, ki tukaj veljajo, luknje v cesti, kužiji, ki se sprehajajo ob in po cesti, navigacija....zbranost dejansko ne sme popustiti niti za sekundo. Resno.
Vseskozi počasi navkreber, dokler se nisem znašel v oblakih (dobesedno), ki se zadržujejo okoli dvatisočakov (ja, Bali ima kar pošteno hribovje, najvišji vrh presega celo 3000mnm).
Potem pa 30km spust, pa ne naravnost, ampak lepo zavito, vsakih 100-200mm nov zavoj - kot bi se spuščal z Vršiča, 3x zaporedoma.
Še 10km ob obali, kjer je veter v čelado, kot da bi ga dodobra ogrel s kaloriferom. Črn vulkanski pesek v Lovini je razbeljen, morje pa ravno prav toplo za zasluženo kopel.





Ne, nazaj pa že ne bom šel po isti poti.
Izberem daljšo, bolj zahodno različico in izkaže se za zadetek v polno. Resda spet pošteno zavita, a bistveno manj prometna cesta, ki poteka dobesedno med stoterimi riževimi terasami-
Na začetku sem še ustavljal in navdušeno vzdihoval in pritiskal na fotografsko prožilo, potem je bilo pa kot s piramidami - vidiš eno, vidiš vse (no, ne čisto dobesedno - v prenesenem pomenu besede: zanimanje in navdušenje začenja s količino usihati).


Vse tako skoraj do Tabanana, kjer sem se spet priključil na glavno cesto.
Ko si v Rimu delaj tako, kot delajo Rimljani, je temeljno popotniško pravilo. Prehitevanje kamionov in avtobusov po desni, osebnih avtomobilov po levi, vožnja vštric (po 3, tudi 4 motorji)...
Poskušal sem se kar najbolje prilagoditi prometu, a moram hkrati tudi priznati, da me je prehitelo cel kup deklet (po dve na motorju) in familij (ata, mama in otrok na istem motorju).
Čudovit dan! Če bi lahko poslušal še musko, ki jo sedaj (Ozzy - Dreamer), bi bilo pa že preveč kičasto ;)

No, za jutri sem sklenil, da se bom držal bolj bližnje, manj prometne okolice.

Ovinkarjenje

Čeprav sem še vedno nastanjen v Ubudu mi kar naprej zmanjkuje časa za pregled fotk in pisanje bloga.

Brez ovinkarjenja ;) - danes sem spet preživel cel delovnik na motorju, ob spoznavanju balijskega podeželja. Tisoče ovinkov med riževimi polji, palmami, potoki, hribčki in dolinami.

Kurje (petelinje) vaško življenje.
Celotna zgodba pa, ko bo malo več časa.

Galungan

Včeraj se je začelo eno največjih praznovanj na Baliju - Galungan. Zmago dobrega nad zlim praznujejo Balijci kar deset dni in za začetek pred svoje domove postavijo visoke, okrašene bambusove palice, potem se pražnjee oblečejo in v templje nosijo sadje in druge dobrote k "žegnju".
Molitve, procesije....
Še posebej praznično izgleda po vaseh, kjer se zelo trudijo z okrasitvami, že od daleč se zazna prijetni vonj dišečih kadil, ljudje so umirjeni, prijazni, nasmejani....
Res lepi občutki!

Na podeželju

Veliki večini obiskovalcev Balija se niti ne sanja kakšen je v resnici, saj dopustniški čas preživijo ob hotelskem bazenu, na masažni mizi, za šankom s pivom v roki, med stojnicami in trgovinami, v najboljšem primeru jim mimogrede uspe pogledati kak tempelj. In to je to.
Ne, še zdaleč ne. Bali se začne za prvim ovinkom in danes sem mu šel nasproti. Čeprav me je vsaj pol poti vztrajno pral dež, mi je uspelo z motorčkom narediti 120km in bil sem več kot navdušen. Od zelenila me še zdaj bolijo oči ;)
Vajo nameravam ponoviti, tako da upam, da bo na ogled še kaka slikca.

Smrt po hindujsko - spet

Z veliko sreče (da o znanju in izkušnjah ne govorim ;)) mi je uspelo prisostvovati kremiranju trupel v Varanasiju (Indija) in Pashupatinathu (Nepal). Mala želja je bila, da bi lahko ceremonijo videl tudi na Baliju in sreča se mi je še enkrat nasmehnila.
Ni vsak dan dober za kremiranje in na mojo srečo je bil en izmed dveh ustreznih dni v oktobru ravno dan po mojem prihodu v Ubud - in sem zagrabil priliko.
Ceremonija je bila drugačna od prej videnega, a o tem kdaj drugič (mogoče tudi drugje) - v slikah in besedah.
Za vtis pa nekaj desetsekundni video.

Kuta beach

...dopoldan

popoldan

Vseskozi pa dogaja




Zaradi tega prihajajo sem množice

Hmmm, mogoče pa res še pridem...

Še pomnite?

Se še spomnite bombnega napada na Baliju l.2002?
Vsakič, ko sem šel mimo praznine, ki zeva tam, kjer sva leto poprej s Kim delila veselje stoterih popotnikov, me je spreletel srh.
Kako kratka je vez med življenjem in smrtjo, med veseljem in bolečino...
Zakaj je moralo umreti več kot 200 nedolžnih ljudi?
Zakaj vsak dan umira stotine nedolžnih v Iraku, Pakistanu, Afganistanu...?

Borobodur

Take imam najraje ;(

ki prebijejo ure in ure na najbolj fotogeničnih placih.
Kot, da ne bi bilo dovolj, da vse "spomenike" in znamenitosti na veliko opremijo z opozorilnimi tablami, rumenimi koši za smeti, pisanimi reflektorji, strelovodi...
Obstajajo ljudje z neizmernim občutkom za estetiko (so seveda najlepši in najbolj fotogenični), ki vstanejo ob 4. zjutraj, da so lahko ob sončnem vzhodu na vrhu Borobodurja (pa tudi Tikala, Machu Picchuja, Angkor Wata....) in potem naslednje tri ure prebirajo tisto kar bi lahko ob vznožju (ali pa v sobi, ali pa že doma).

Vse grde besede (in bilo jih je veliko) so ostale na templju.

Pod vaško lipo

... ima v Indoneziji drugačen pomen / izgled.

Lepo je biti milijonar

V Indoneziji je dovolj, da zamenjaš 100eur in že postaneš milijonar :)
Pred devetimi leti je bilo vse smešno poceni, sedaj pa se je nekaj stvari spremenilo, nekaj pa tudi ne.
Včasih sem za sobo (solidna lokacija, čisto, WC, AC) v JV Aziji dajal po 8$, kasneje 12$, sedaj pa je cena vsaj 18$. Je pa res tudi, da je bilo v tistih časih 8$ vrednih 16€, današnjih 18$ pa je 12€.
Je pa hrana še vedno ostala na istem dolarskem nivoju. Za današnjo večerjo - dve veliki palačinki z banano, oziroma ananasom in čokoladnim prelivom, velik kozarec zmiksanega svežega ananasa sem odštel 2 (dva) €
Res ste mi lahko fouš ;) Za ceno in za okus (tisti, ki še niste okusili ananasa, ki ni dozorel v hladilnici žal ne veste o čem govorim).

Yo!

Pa sem spet v Yo, Yogyakarti in to kar po planiranem urniku, ne glede na vse zamude, ki so jih med potjo pridelali Turki.
Z Brnika še sploh nismo štartali, ko smo imeli že uro zamude - smo morali vsi potniki pred vzletom izpolniti obrazec, kjer smo napisali koga naj obvestijo v primeru nesreče (no, pravzaprav bolezni, a se tisto prej sliši bolj razburljivo :))
OK, bom pa v Istanbulu manj čakal. Ja pa ja...
Že doživeto - v zadnjem trenutku spremenijo št. izhoda (ki je po pravilu seveda na povsem drugem koncu), potem pa spet pridelujemo zamudo, ki se jo nabere za slabi dve uri. Skoraj ne vidim možnosti, da bi v Jakarti ujel še kako letalo :(
Avion je dokaj nov A330, hrana za avio razmere presenetljivo dobra, prostora med sedeži je skoraj dovolj zame, vsak sedež opremljen z zaslonom - le filme so pozabili naložiti: en ameriški (Noč v muzeju 2), ostalo pa turško, indijsko, korejsko, japonsko, kitajsko. Svašta. Posadka turška - omejen ang. besedni zaklad, omejena hitrost gibanja, omejena prijaznost.... Slušalke na ušesa in s pomočjo Shantela in Enye se prebijem skozi dobrih deset ur letenja do Singapurja.
Enourni tehnični postanek - kar pomeni z vso osebno prtljago z aviona dol, še 1x skozi security check in nazaj na avion. Svašta 2.
Očitno je bil ta pristanek krajši od predvidenega saj je skoraj izpraznjenemu letalu uspelo priti v Jakarto ob predvideni uri.
Hitro sem se zagrebel in tako pohitel, da sem imel v roki vizo in letalsko karto do Yogye še preden sem sploh dobil prtljago s traku.
Švicanja je bilo res obilo, a sem se spomnil na Kimine besede tik pred odhodom: "Ko ti bo kaj hudo se spomni na vse, ki so ti zdejle fouš."
Stavek, ki me bo definitvno spremljal na vseh poteh!!!
Garuda me je udobno, prijazno in hitro pripeljala v Yogyo. Po videnem res ne vem zakaj jim ne dovoljo več poletov v EU.

Pod ekvator

Če sem bil spomladi tik nad ekvatorjem, se za jesen spodobi, da grem tik pod ;)
No, spomladi si niti slučajno nisem predstavljal, da me bo jeseni še kam odneslo, a v življenju se dogajajo tudi nepredvidljive stvari. Želja je bila sicer že kar dolgotrajna, odločitev pa skoraj hipna, še posebej, ko sem izvedel, da je Turkish uvedel novo letalsko linijo in so bile karte več kot ugodne.
Na Baliju sva s Kim skočila (no, v resnici sva bila do kolen v morju) v novo tisočletje (novo leto 2000 - 2001) in po skoraj devetih letih je res že čas, da preverim spremembe in jih digitalno zabeležim.

Kot je pri meni že krepko v navadi se vse začne z domačim planiranjem in izdelavo knjižice

Na hitro sem na kup zmetal foto opremo, ki jo bom tovoril s seboj (manjkajo še vsi kabli, nekaj adapterjev, polnilec...). Ja, fotografska je težka. Ddobesedno.

Adria in Albanija

Nekaj mojih fotk objavljenih v Adrijinem InFlight Magazinu (avgust/september 2009)
Na levi strani spodnji dve, na desni pa zgornja.

Domov

Vse tja do Brnika sem imel občutek, da letala in piloti kar nočejo, da bi prišla do doma. V Kochiju je bil najin nizkocenovni let odpovedan, a na srečo sem pot planiral tako, da je bilo do večera še nekaj poletov proti Mumbaiju. Osebju Jet Airwaysa sem zatežil in so nama omogočili čakanje v prostoru, ki je drugače namenjen I. class potnikom (bistveno bolje, kot pa čakanje v kaosu bombayskega letališča).
Večerni polet je bil pa groza in strah - toliko tresenja, ropotanja in zgubljanja višine, da sta morali stjuardki dobršen del poti prečepeti na tleh med sedeži, v letalu pa je dve uri vladala smrtna tišina. Pristanek v Bombayu je pomenil neizmerno olajšanje.
Polet s Turki je bil bistveno bolj miren, čeprav se je na vseh vogalih kazalo kako "vestno" vzdržujejo svoja letala (polomljena plastika, nedelujoči ekrani, zamazani in strgani sedeži). Posadka v stilu letala :( a do Istanbula je šlo.
Zamenjava letala in posadke za let v SLO. Nepredviden postanek v Zagrebu je razkril, da je pilot očitno navajen na drugačna letala ali pa vsaj na daljše steze - s hitrostjo nadzvočnega lovca smo hrumeli do konca steze. V Zagrebu nekaj telovadbe: 1. vsi potniki za LJU naj ostanejo v letalu; 2. vsi potniki za LJU naj zapustijo letalo; 3. vsi potniki za LJU naj ostanejo na svojih mestih; Nihče ni vedel kaj in kako in koliko časa bomo ostali pri sosedih. Balkanska posla. Nismo vedeli, da se Turki obnašajo racionalno in da je proga IST-LJU v bistvu IST-ZAG-LJU, oziroma, da je ZAG-IST v bistvu ZAG-LJU-IST.
Potem pa še en pristanek v enakem slogu, tako da sem mislil, da bova dobila kar dostavo do doma. Hitrost pristanka je bila spet taka, da bi ob normalnem zaviranju z lahkoto končali pri nas doma na dvorišču. Pilot je pritisnil na zavore, potniki z glavami ob sprednje sedeže in smo se srečno ustavili na koncu steze.
Kako lepo je na domači, trdni zemlji ;)

Nehru trophy boat race

Vsako poletje v Alleppeyu / Alappuzhi organizirajo tekmovanje ogromnih 30-40m dolgih čolnov, v katerih je tudi preko 100 veslačev. Dirka se je skozi desetletja tako razširila, da je na 56. ponovitvi, ki sva si jo ogledala, sodelovalo 16 največjih čolnov, poleg tega pa še 45 "manjših".
Med večtisočglavo množico je bilo zelo težko najti ugodno mesto za opazovanje in fotografiranje, a je na mojo srečo (da o znanju in izkušnjah niti ne govorim ;)) uspel trik z velikim belim objektivom in samozavestnim nastopom. Prerinila sva se skozi vse množice gledalcev (in verjemite, da je v Indiji to res velik dosežek), brez vstopnice prečkala vse kontrole, se prebila do tribune, potem sem pa s fotoaparatom zavzel še mesto na pomolu, ki ga je stražil policijski častnik. Jeeeee, Indija je prijazna do iznajdljivih turistov in fotografov :)

Kerala

Pri Kim je eden izmed pogojev, da gre z mano ta, da je v potovanje vključeno tudi morje in po pravici povedano je tudi mene zanimalo kakšna je Indija južno od Mumbaija.
V Kochi sva prišla v temi, tako da sem si prvi, bežen vtis o tel delu Indije ustvaril le z vožnjo od letališča in od hostla do hostla. Začuden sem bil tako nad pomanjkanjem smeti na ulicah, kot nad dejstvom, da je bila večina hostlov, kljub času povsem izven sezone, zasedenih. Noč sva preživela med brenčanjem komarjev, zjutraj pa sem se podal v iskanje nekaj kar ima klimo.
Eh, nek se vidi raskoš in sem izbral pregrešno drago (25€) sobo v hotelu. Klima, kopalnica, TV, menjanje brisač in postrešček, ki ti odpira vrata :) Btw. tudi v hotelih se da ceno zbarantati ;)

Drugače pa Kerala name ni naredila takega vtisa, da bi se še kdaj s prav velikim veseljem vrnil.
Kochi, oziroma njegov novejši del Ernakulam je bil povsem brez duše - trgovine, banke, visoke stavbe, relativno urejen promet. Še najbolj me je vse spominjalo na kak Colombo v Sri Lanki.
Fort Kochi je bil pa povsem turističen - restavracije, hostli, trgovinice, stojnice. Vse veliko dražje kot na severu, a res tudi bolj urejeno in čisto. Glavne atrakcije so me razočarale in res ne vem kaj turiste tako pritegne, da tam ostanejo dneve, celo tedne.

Portugalske cerkve se mi dalo niti pofotkati - raje sem prostor na kartici namenil malim šolarkam.

Kitajske ribiške mreže so sicer res nekaj posebnega, a sem moral zelo paziti, da na fotkah ni bilo vidno več smeti in krav kot pa mrež.

Veliko razočaranje je bilo tudi "križarjenje" z barko in čolnom po kanalih, rekah, jezerih, lagunah in zalivih, ki tvorijo t.i. backwaters. Temna voda, veliko različnega zelenja, sem ter tja kakšen ribič in par lesenih ali slamnatih hiš. Uh, kako sem že razvajen.






Še najbolj mi je bila zanimiva klasična "folklorna" predstava plesa Kathakali.

Delhi

Delhi je verjetno na drugem mestu (za Bangkokom) na mojem seznamu največkrat obiskanih mestih. Prihajam, odhajam, prenočujem, raziskujem ali le menjam vlake in letala, a še vedno se v tem 16 milijonskem mestu ne počutim preveč domače. Kim pa je od prejšnjega obiska že malo pozabila kako sva v nogavicah bredla po monsunskem nalivu po umazanih ulicah, se izogibala kravam in rikšam ter odganjala berače - in je spet doživljala kulturni šok.

Po stari indijski navadi (hmm, te navade se "uspešno" prenašajo po vsem tretjem svetu) je avtobus ustavil kar nekje in nisva imela pojma kako daleč stran sva od centra. Pri sopotnikih sva se pozanimala za približno ceno prevoza, zbarantala svojo ceno (ki je bila seveda višja kot za domačine) in se pripeljala do mojih "prijateljev" v Paharganju.
Hmm, kaka štorija o tem prijateljstvu ;)
Leta 2003 sva bila s Kim dvakrat v Delhiju (1+3 noči) in obakrat sva prenočevala na koncu Paharganja, v hostlu Star View. Nič posebnega, a dobra lokacija in prijazno osebje, tako da sem se 2007 spet pojavil na njihovih stopnicah in še preden sem prišel do recepcijskega pulta me je možak z druge strani z nasmehom in tipično indijsko angleščino ogovoril: "Hello. Hey, I know you. You've been here before. Ye, ye, I remember." Haloooooo. Kako se ti mene spomniš po štirih letih? In se je res. Še to je vedel, da nisem bil sam.... No, pa sem spet tri dni ostal pri njih in potem še enkrat.
Tako sva šla s Kim k prijateljem, v hostlu pustila prtljago in se podala po nakupih (imela sva čas do dohoda letala, do poznega popoldneva).

Old Delhi je bil v jutranjih urah in dežju nenavadno prazen in nikakor nama ni uspelo najti stojnic in trgovin, kjer prodajajo začimbe - seveda ne, ker stojnic še niso postavili, trgovine pa so bile zaprte s pločevinastimi roletami. Po dobri uri beganja sem ter tja sva se zanesla na rikšarja, ki naju je pripeljal nazaj, na izhodišče najinega tavanja. Začuden pogled prodajalca, ko sem poznavalsko okušal semena fenela in kupil dva kilograma.
Nazaj do Paharganja, kjer sva z nakupom zobnih past in tigrovega balma izpraznila drogerijo in kjer sem potem na mali tržnici ugotovil, da se za fenel ne bi bilo treba voziti v stari del mesta. Smradu ulice sva ušla v trgovini, kjer si je Kim naredila zalogo naravnih parfumov, izkoristila sva moje poznavanje stranskih uličic in si privoščila normalen obrok. Še nekaj dolgočasenja na zapacanem kavču v hostlu in odhod na letališče.

Postajališče taxijev pred železniško postajo nasproti Paharganja.

Paharganj v času monsunskega deževja.

Urejen promet!

Old Delhi v prebujanju.

Manali

me ni preveč navdušil. Saj po eni strani je zanimivo mesto, kar netipično indijsko, obdano s smrekovimi gozdovi in s hišami v alpskem slogu.

Tudi center je nenavaden - pešcona, brez motorikš in motorjev, cesta nič označena z rdečimi pljunki, še svinjarije skoraj ni bilo. Prav neverjetno.

A manjkala mi je duša. Manali je že desetletja opevan, kot popotniški raj. Hmm, mogoče so pisci pozabili posodobiti svoje zapise. Zgornji, backpackerskem del je bil pa sploh popolno razočaranje. Nekaj deset stojnic s hipijevskimi cunjami (verjetno so bile narejene še v hipijevskih časih, saj so bile vse že močno obledele), sem ter tja kakšna "prodajalna" kruha in mešanega blaga (zobne paste, wc papir, voda), internet cafeji in veliko hostlov. Oh ne. Vsak drugi ima kak napis v hebrejščini. Seveda, saj so obiskovalci pretežno Izraelci. Že videno v Dharamsali, McLoud Ganju, pa v Kolumbiji, Boliviji, Nikaragvi, na Tajskem... Umazani, zapacani, strgani, glasni, zadeti in seveda polni sebe - mladi Izraelci in Izraelke.
This town ain't big enough for both of us je naslov pesmi, ki si ga sposodim, ko se srečam s takimi primerki.

In sva šla.

Ja, dolgo sva upala, da bo to najin bus, a je odpeljal brez naju. Pristala sva v zadnjem, najslabšem, brez turistov, polnem domačinov, ki so si privoščili dišečo večerjo. Je treba povedati, da je spet noro deževalo, da streha ni bila vodotesna in da sem moral uporabiti anorak, da nisem bil popolnoma moker?
Kakorkoli - po 13 urah vožnje sva prišla v Delhi.

Leh - Manali ali pot do nebes

Bila je še noč, ko sva se vsedla v najetega Scorpia in začela se je vožnja, ki si jo bom zapomnil do konca svojega življenja.
Prvi kilometri po asfaltu in v temi so kar hitro minili in izgledalo je, da šofer pozna pot. Ko pa se je začelo daniti, se je pod kolesi znašel luknjičav makadam in cesta se je spet začela strmo vzpenjati - proti snegu in proti nebu.


Tanglang La - ne vem komu ni bil všeč celoten napis, a menda gre za drugi najvišji prelaz v Indiji (5359m)
Neverjetno, kajne? ;)

Prav neverjeten je tudi občutek, ko zreš v pettisočake "iz oči v oči".

Tovornjaku je pri vzponu počila zadnja os in seveda se ni mogel več nikamor premakniti in umakniti. Cesta je ozka že sama po sebi, tako pa niti slučajno ni bilo več prostora za srečanje.

A Indijci so bili povsem drugačnega mnenja. Pograbili so nekaj ploščatih kamnov in jih položili na rob ceste, na rob prepada - češ, saj sedaj je pa dovolj prostora. Jaz sem že prej odšel iz avta, da bi vse pofotkal, ko pa sem videl, da najin šofer resnično namerava mimo kamiona, sem hitro zavpil Kim, da naj zapusti avto in tik pred bližnjim srečanjem je skočila ven. Šlo je resnično za las - tako ob kamionu (prask ne štejemo), kot ob prepadu in ko sem potem šoferja vprašal, če ga je bilo kaj strah, mi je ves bled rekel: "Very."


Planota Moore, ko se dobrih 40km voziš po ravnem in se sploh ne zavedaš, da si na višini Mt. Blanca. Cesta sicer asfaltna, a tako bumpy (ne najdem pametnega slovenskega izraza za vse tisto poskakovanje in zvijanje), da smo napredovali sila počasi.

Ne, ni puščava, le del ceste je malo drugačen. Pestro.

Planota je široka tudi do 10km in nič čudnega, da so si tovornjaki poiskali nekaj bolj trdnega in ravnega.

Verjetno sem že nekajkrat napisal kako nora pokrajina je vseskozi - in bom sigurno še vsaj desetkrat, dvajsetkrat... Res je vauuuuu.

Kot Kapadokija.

In spet noro lepo.

Naj vas soteska ne zavede. Še vedno smo visoko.

Tukaj, kjer tovornjak preči reko je 4878m.

Saj rad kolesarim, a močno dvomim, da bi me kdo pripravil v tako norost.

Lachulung La - 19m nad pettisoč.

Spodaj pa kolesarjem zelo znana serija 21 ovinkov - Gata Loops. Ne vem ali ta kolesar preverja višino, računa koliko se bo moral še povzpeti na Lachulung in Tanglang ali premišljuje, če ne bi raje obrnil. Veliko jih je. Norcev, pogumnežev, vztrajnežev, ki se odločijo, da bodo prekolesarili pot od Manalija do Leha. Bravo, dobri so. Pa nori tudi ;)


Kolona v daljavi ne pomeni nič dobrega. No, razen za šoferja, ko čakanje izkoristi za počitek.

Most malce razpada, a v Indiji se hitro najde par deset delavcev in - kos žice.


Šotorišče v Sarchuju na 4300m bi moralo biti najino prenočišče, če bi se odločila za dvodnevno pot. Mimo smo se peljali okrog poldneva.

Killing sarai - samo predstavljam si lahko zakaj je delavsko taborišče dobilo to ime. Delo na taki višini je vse prej kot lahko, še sploh če vemo, da ga večino opravljajo ročno in brez kakršnekoli zaščite.

Nazoren primer asfaltiranja ceste. Makadamska podlaga ni izravnana, kaj šele, da bi bila primerno utrjena. V kotlih mešajo vroč katran in pesek in potem to mešanico, prav nič radodarno, nanesejo na makadam.
Kako je z mehanizacijo in delovnimi pogoji se pa tudi vidi :(




Prav nič nenavadno ni, če potok "prečka" cesto in včasih ni vodni tok prav nič nežen.


Tako bi se lahko končalo tudi z našim Scorpiom.

Ko že misliš, da bo cesta gladka in vožnja tekoča...

...a se moraš hitro sprijazniti z realnostjo.

Dan se je že krepko prevešal v drugo polovico, a hribov in ovinkov kar ni hotelo biti konec. Pred Keylongom se je spet začelo zelenilo - znak, da se spuščamo.

Cesti in prometu seveda ni bilo kaj dosti mar, da se dan počasi izteka, do Manalija pa je še prekleto daleč.

Nasprotni breg, ki sem ga gledal dobre tri ure. Ustavili smo se v koloni in čakali, da so naredili nasip mimo vdrte ceste.
Če bi vedel kaj nas čaka bi sigurno raje prenočili v prvi vasi.

Dolgo je trajalo preden se je promet z naše strani počasi sprostil in še potem smo morali voziti v koloni polni počasnih in preotovorjenih tovornjakov. Seveda se je dnevna svetloba poslovila in vzpon na skoraj štiritisoč metrov visoki prelaz Rothang, ki nas je še ločil od Manalija smo začeli v popolni temi. Da bi bila sreča popolna je začelo še močno deževati - pravzaprav se je odprlo nebo in je lilo kot iz škafa. A kot, da to ne bi bilo dovolj, je bila cesta v zeloooo slabem stanju - ogromno ogromnih (brez pretiravanja) lukenj, potoki, ki so drli čez cesto in ostri ovinki nad prepadi. Izgleda, da so tovornjakarji obupali in na prelazu so bili le terenci in osebni avtomobili in vsi so imeli nekaj skupnega. Šoferje, ki so kar tekmovali med seboj, kdo bo vozil bolj hitro, divje, noro. Vrag je odnesel zadnjo šalo, ko smo zapeljali v gosto meglo, ki je bila tako gosta, da se je terenec pred nami ustavil, iz njega je izstopil možak in hodil pred avtom, da mu je kazal pot.
Super priložnost za najinega šoferja. Ker prej nikakor ni mogel prehiteti "tekmeca", je to storil sedaj. Uuuupsss. Najprej sem mislil, da tako dobro pozna cesto, a ko ga je vsakič znova presenetil ovinek in je sunkovito zavil, me je postalo grozljivo strah. Malenkostna odrešitev je prišla, ko mu je zazvonil telefon in je ugotovil, da z eno roko na volanu ne bo šlo več tako hitro in sunkovito. Ko je upočasnil, nas je iz ozadja prehitel še večji divjak in trenutek za tem še en. Nadaljevali smo v koloni, nič manj divje in nič manj strašljivo kot prej, le da sem sedaj upal, da, če bo kdo pred nami zgrmel v prepad, mu ne bomo sledili.
Kljub temu, da nisem imel zavornega pedala, sem celo pot močno "zaviral" - z obema nogama in sigurno več kot šofer. Držal sem se za armaturo in stiskal med sedež in vrata in tudi Kim je bila zadaj vsa trda od strahu.
Ob pol enih ponoči smo srečno prišli v Manali, po dobrih 20 urah vožnje in prepeljanih 470km.
Hvala Alahu, Budi in tisočerim hindujskim bogovom (jah, sedaj smo že med Hindujci).

Leh

Leh je fajn.
Čeprav vseskozi loviš sapo (je na višini 3500mnm) pa je življenje prav prijetno. Vse skupaj me je močno spominjalo na Kathmandu - še posebej, ko sem zagledal Pumpernickerl German Bakery :)) Ja, v mestu je cel kup restavracij s popotnikom prilagojeno hrano (od italijanske paste do tibetanskih momov) in pekarnic s svežim kruhom in pecivom. Pravi balzam za želodčke v primerjavi z Indijo, ki sem jo poznal do sedaj. Enačenje z nepalsko prestolnico se nadaljuje tudi pri številu turističnih agencij (trekingi, izleti v okolico, prevozi, letalske in bus karte) in izbiri spominkov - prednjačijo prebegli Tibetanci, ki imajo svoje stojnice v velikih šotorih.
In še ena podobnost s Kathmandujem - stalno pomanjkanje elektrike (redukcije in izklapljanja).
Je bilo tako fajn da sva si vzela par dni na izi. Ker pa nikjer ne zdrživa v v brezciljnem poležavanju ali posedanju, sva še malo raziskovala okolico.

Palača v Lehu je bila veliko razočaranje. Na vseh fotkah na netu je podobna tisti v tibetanski Lhasi, v resnici pa je le kup obledelega, že malo razapadajočega kamna. Sicer piše, da jo obnavljajo, a je tudi ta napis že krepko zbledel. Se mi zdi, da v Indiji kaj hitro zmanjka denarja za projekte, kjer je v igri muslimanska, sikhovska ali budistična skupnost.


Naju je pa toliko bolj prijetno presenetila Thiksey gompa (samostan) kakih 20km iz Leha.



Pogled s samostana proti Lehu.

V Lehu sva po srečnem naključju prisostvovala prihodu (no, predvsem čakanju na prihod) nekega Dalaj laminega odposlanca. Prav zanimivo je bilo opazovati množico domačinov, ki so si krajšali čas z molitvami.










Pred prihodom v S Indijo me je zelo mikalo, da bi se s kolesom spustil z najvišjega cestnega prelaza, a ko sem videl, da je način vožnje po hribih povsem enak tistemu po dolini, sem noro misel kaj hitro opustil. Tako ostajajo moji višinski spusti kar v J Ameriki: La Cumbre do Coroica in izpod Chacaltaye do La Paza v Boliviji ter s Cotopaxija proti Quitu v Ekvadorju. Zadnja dva omenjena spusta se sicer začneta krepko nad 5000m, a Khardung La naj bi bil visok kar 5600m.
Eh, nič. Dogovorila sva se za prevoz s terenecem in zjutraj smo počasi (tokrat res, ker po tisti strmini hitro pač ni šlo) zapihali navkreber.

Nora cesta, nora pokrajina, nori razgledi.


Potem pa skozi temne oblake vse do vrha. Dih jemajoče. Zaradi lepote in zaradi višine. Svet se vrti - okrog moje glave ;)



Čeprav je bilo v Lehu še "prijetno toplo" - nad 30 stopinj, pa naju je na prelazu pozdravil snežni metež.

Vsega lepega je (žal) enkrat konec in za naslednji dan sva se dogovorila za prevoz do Manalija. Premišljevala sva ali naj pot premagava v dveh etapah ali v eni podaljšani. Po snegu na Khardungu nama ni nič kaj dišalo, da bi nočila v šotorih, sredi ničesar, na višini nad 4000m. Prebral sem vse dosegljive informacije in povprašal lokalne šoferje - gremo v enem zamahu.
Cena najema terenca je bila tudi v Lehu fiksna, a tokrat čisto zares. Nihče se ni pustil pregovoriti in vsi so mi pokazali na tablo, kjer je bila jasno zapisana cena 11.729 rupij. Le kje za vraga so dobili to številko. Ok, če se ne da pogajat za ceno, se bova pa za avto. Med vsemi tistimi škatlastimi in neudobnimi Sumotomi in Qualisi je bilo tudi par novih in na pogled veliko bolj udobnih terencev z napisom Sorpio na zadku. Scorpio naj bo in plačam pregrešno drago vožnjo. Alah in Buda sta mi poslala pametno odločitev ;)

Srinagar - Leh

In smo šli.
Sicer ne vem zakaj ob sedmih zjutraj, ker smo se že ob pol desetih ustavili v Sonamargu in čakali dve uri, da so odprli cesto čez Zoji La (izmeničen promet - nekaj časa gor, nekaj časa dol). Saj vsi vedo približno kdaj je odprt, a je za Indijce tako zanimivo divjat po ovinkih, da potem lahko ure čakajo. Vseindijski običaj.

V Sonamargu sva se poslovila od asfalta in vsega lepega in zelenega kar nudi Kašmir. Prelaz Zoji (La pomeni prelaz) je kljub trudu cestnih delavcev pozimi navadno zaprt in že po prvih par sto metrov mi je bilo jasno zakaj. Že v dežju je cesto neizmerno težko vzdrževat, kaj šele, ko zapade par metrov snega. Najin šofer se (tako kot vsi ostali, ki so premagovali Zoji) ni prav nič oziral na številne globoke luknje, velike kamne in ostre ovinke. Drveli smo kot sneta sekira in komaj sem ga sem ter tja prepričal, da smo se ustavili za kako fotko.


Sploh ne vem kdaj smo preplezali dobrih 3500m in se začeli počasi spuščati v Ladakh, proti Drassu, ki slovi, kot drugo najbolj hladno naseljeno mesto na Zemlji.

Prvič smo se srečali s cestnimi delavci in čeprav sem res zelo vajen indijske revščine in bede, pa me je tokrat vseeno krepko stisnilo pri srcu. Na mrazu ali vročini, ob močnem višinskem soncu so cesto ročno tlakovali, ob cesti so imeli za zavetje napol raztrgane platnene šotore, ko pa so dobili malico, mi je pa zastal cmok v grlu. Hitenje do razdeljevalca hrana in veliko navdušenje, ko so dobili šop čapatijev in nanje zajemalko zelenjavne čorbe. Beda.
Tako človek dobi čisto drugačen odnos do slovenske "revščine", ko se ljudje po pakete Rdečega križa pripeljejo s svojimi avtomobili.




Ljudje so podobni Pakistancem. Ne po naključju. Od tu (Drass, Kargil) je le par kilometrov do razmejitvene črte (meja ni določena) med Pakistanom in Indijo in ravno tukaj je divjala t.i. Kargilska vojna l.1999


Bi jim pomagal, a v Indiji je takih nekaj deset milijonov.


Dan se je zaključil v Kargilu, umazanem mestu, vmesni postaji do Leha. Ena ulica, nekaj umazanih prenočišč, nekaj zaprtih restavracij, veliko arabskih napisov in muslimanov nasploh ter prvi budisti.
Za okroglih 200km smo potrebovali okroglih 8 ur (računana je zgolj vožnja).

Zaradi neudobne, mrzle in umazane sobe ni bil noben problem zjutraj vstati in ob petih smo še v temi nadaljevali vožnjo. Par deset km vožnje in sončni vzhod na dobrih 3700m visokem Namika La.

Slab makadam in slab asfalt sta se izmenjavala s povsem novim asfaltom, ki pa je položen v tako tanki plasti, da se čutijo vse neravnine slabo izravnane podlage.

Spet vzpon, tokrat preko najvišje točke med Srinagarjem in Lehom. Na prelazu Fotu smo presegli štiri tisočake (4100m).

Malo spusta in pred nami se je prikazala ena najstarejših gomp v Ladakhu - Lamayuru. Prav prijetno si je bilo vzeti nekaj odmora in se sprehoditi med samostanskimi zidovi.

Hangro loops - noro spuščanje v dolino.

Cesta je zaradi terena (in slabe izdelave) potrebna nenehnih popravil in nemalokrat se zgodi, da je treba počakati, da pripeljejo gradbeno mehanizacijo, da lahko odstranijo kak plaz.


Malo pred Lehom pa se je teren tako izravnal, da je bilo v daljavi moč videti zelenilo, ki obdaja središče Ladakha. Hkrati se je izravnala tudi cesta, ki je kar naenkrat postala gladka in široka. Najin šofer pa povsem zbegan. Z norega divjanja po ovinkih in grbinah smo upočasnili na počasno premikanje in vožnjo malo po desnem, malo po levem pasu, v glavnem pa je poskušal "zadeti" sredinsko črto.

Ob pol dveh popoldan smo bili že v Lehu. Torej dan na izi ;)
Povsem drugače kot v Srinagarju - belih se je kar trlo in veliko težav sva imela, da sva našla primerno (ne predrago in dovolj čisto) prenočišče. Na koncu sva se odločila za nov, lep, čist, udoben in urejen hotelček (Hill Town, ne Hilton :)) in z veseljem sem odštel 15EUR (za sobo na dan), ker sem imel v spominu prejšnjo sobo za 3EUR in ker se mi je kar dozdevalao kaj naju še čaka. Počitek bo še kako dobrodošel.

Srinagar

Začetek ni bil prav nič obetaven. Kim je tik pred odhodom pičila neka žuželka in v Istanbulu je dobila močno alergijsko reakcijo, tako da sva dan prebila v nemški bolnici, kjer je dobila zdravila.
Delhijskega letališča sem že navajen, a so se nočne ure na neudobnih stolih vseeno vlekle v neskončnost - končno opoldanski polet na sever. Srinagar je od daleč kar lep - veliko zelenja, romantično jezero, večerni sprehajalci... A bolj podroben pogled ti da vedeti, da je to še vedno Indija v pravem pomenu besede - prah, smeti, svinjarija, hrup, gneča, kaos.
Včasih je bil tu turistični raj, a zaradi obstreljevanja s Pakistanci, stalnih medverskih konfliktov (ki navadno zahtevajo na desetine mrtvih) in velike prisotnosti vojske v Srinagarju praktično ne vidiš tujcev. O zadnjih spopadih, dober teden pred najinim prihodom, raje nisem govoril, ker bi bila doma le panika in tudi Kim sem o krvavih štorijah povedal šele, ko sva Srinagar zapustila. Sva pa res imela kar srečo, saj so se dva tedna po najinem odhodu spet vneli zelo krvavi spopadi.

Zaradi turizma je še sedaj na jezeru Dal na stotine t.i. houseboat-ov - plavajočih hiš. Sva šla pogledat, a sva se za prenočevanje raje odločila na trdnih tleh - Kim je bilo slabo tudi brez guganja, ceneje in udobneje je bilo na kopnem, pa še šla sva lahko kadarkoli kamorkoli (s houseboata si moraš vedno urediti prevoz s čolnom).



Kim niti slučajno še ni bila "ta prava" tako, da sem na jutranjo vožnjo s šikaro po jezeru šel kar sam.









Sva si pa popoldan omislila vožnjo z motorikšo (tuk-tuk) do mogulskega vrta Shalimar Bagh.




In zakaj sva sploh priletela v Srinagar? Predvsem zato, da bi si izpolnil kar dolgoletno željo, da se preko številnih visokogorskih prelazov zapeljem do Leha in naprej do Manalija.
Lahko bi šla z drvečim avtobusom, a sem si že pred leti zaprisegel, da se brez nuje niti slučajno v Indiji ne bom več vozil v smrtno nevarnih busih. Lahko bi šla s "taxijem" - to so tu indijski terenci (navadno Tata Sumo ali Toyota Qualis) v katere se zbaše devet potnikov, a bi si od vožnje verjetno zapomnila le dišeče sopotnike s katerimi bi se nenehno prerivala. Tako sva se odločila za samostojen najem terenca, ki bo peljal le naju in ustavljal tam, kjer bo kaj za videti in pofotkati.
Cene najema so fiksne in jasno napisane na tablah, a ker se je množica brezdelnih šoferjev takoj začela zanimati za naju, potencialna potnika, sem vedel, da se bo dalo kaj dogovoriti ;)
Ko poganja sredi množice šoferjev in ob prisotnosti "šefa" niso obrodila nobenih sadov, sva zapustila parkirišče, češ, da bova še premislila. Pa nista minili dve minuti in že se je za nama pripeljal možakar, voljan pogajanj. Namesto fiksnih, minimalnih 9000 rupij smo se dogovorili za 7000 (dobrih 100 EUR) in za testno vožnjo s Sumom naju je odpeljal do najinega hotela.

Tipičen bus za pot proti Lehu, oziroma Kargilu.

Fotka je sicer kar lepo stresena, a upam, da se vidi položaj potnikov v "taxiju": ob šoferju dva, v srednji vrsti trije in še štirje v prtljažniku, prtljaga pa na strehi.

Slabost pri Kim kar ni hotela popustiti in odločitev za zasebni prevoz je bila vsekakor na mestu.

Indija '08

Z dežja pod kap. Sem mislil, da si bom naredil uslugo, ko sem objavil video zapis z lanskih potepanj, a je bilo le še "huje". Ko smo že pri dežju - izkoristil bom turobno deževen dan in nekaj napisal o lanski Indiji.

Moja potepanja 2008

Zadnje dni dobivam toliko vprašanj glede lanskih potepanj, da sem sklenil, da še tukaj objavim video/foto zapis, ki sem ga sčaral ob koncu leta. Kvaliteta je bolj tiki-tiki, ker je bilo potrebno filmček močno skrčiti za objavo na blogu.
Off-line različico (boljše kvalitete) si lahko snamete: http://www.megaupload.com/?d=V1E7OQBW

Maltatal

Želja je bila že zelo stara, lani sem se po dolgem času spet konkretno pogovarjal o možnosti obiska, letošnji prvomajski "revisit" hidroelektrarne Mratinje mi je osvežil spomin in željo in v nedeljo smo skupaj s trojico fotoprijateljev obiskali največji jez v Avstriji.

Že pot do tja nam je dala vedeti, da bo tokrat vode v izobilju - najvišji koroški slap.

Bolj kot velikost in lepota (ko enkrat vidiš kilometrski Angelov slap ali vso tisto vodo Dima, ki grmi - Viktorijinih slapov in ko se seznaniš z argentinsko-brazilsko lepoto Iguazuja, so vsi ostali slapovi čisto brezveze) so mi v objektiv raje sedli zanimivi vzorci padajoče vode.

Še par km po gorski cesti skozi soteskarsko dolino Malte in v daljavi je bilo opaziti milijone vreč cementa strnjenih v ogromen jez - Kölnbrein.

Zgoraj, kjer je najožji, bi se z lahkoto srečala dva avtobusa.

200 metrsko višino pa poleti preizkušajo bungee skakalci. Norci!

Male pikice (ljudje) nam dajo popolno predstavo o dejanski ogromni velikosti.

Jezero, ki je kljub visokim temperaturam še vedno polno ledu, se počasi polni in šele čez par mesecev bo segalo prav do roba jezu.

Še primerjava avstrijskega turizma s črnogorskim: drago je (za 14km ceste v parku je treba plačati 16EUR) in za sneg na gorskih cestah poskrbi narava in ne mehanizacija. Eko ;)

Only in....

Nikoli ne objavljam tujih fotk, a tokrat bom po sili razmer naredil izjemo.
Marsikaj čudnega smo videli v Albaniji in ena izmed najbolj bizarnih stvari so bile tudi "telegrafarce" sredi ceste. Ko sem skušal z besedami opisati videno so vsi poslušalci zgolj nejeverno zmajevali z glavami, češ da pretiravam, da so take stvari zgolj fotomontaže na netu. Ampak je bilo še kako resnično in zeloooo žal mi je bilo, da se takrat nismo ustavili in vse lepo dokumentirali.
A na srečo ni bilo vse izgubljeno ;)
Prijatelj Mirko mi je poslal link do nekega bloga, čigar lastnik je moral potovati po Albaniji istočasno kot mi, a je bil pri fotkanju bolj priden.


Fotki sta last: http://www.brajdo.com/blog/?p=233

Črna gora - tako lepo, kot doma

V Črni gori človek ne bi pričakoval kakih hitrih sprememb, a vreme se niti slučajno ni hotelo tako obnašati. Na poti proti morju je toča dodobra pobelila cesto. Prava "zabava" za naše do konca zlizane gume.

Od celotne dežele mi je primorski del še najmanj všeč. Klasičen pogled na Sv. Štefan.

Malo smo križarili po Boki Kotorski, se ustavili v Kotorju, potem pa se po tisočerih zavojih vzpenjali proti Cetinju.

Zaradi zastojev na cesti smo zavili vstran in se spet približali Skadarskemu jezeru (slikc je malo manj, ker sem vseskozi, po ozkih in vijugastih poteh, držal volan in se trudil priti pred nočjo do kakega pametnega prenočišča).

Skozi Podgorico, po dolini Morače, do Kolašina, kjer smo prespali in naslednji dan (zopet v sila spremenljivem vremenu) vstopili v dolino / sotesko Tare.

Pri mostu na Đurđevića Tari, kjer bi morali biti najlepši razgledi, pa nam je črnogorsko nebo poslalo močan naliv.

Tudi Žabljak nas je pričakal v čemernem vremenu. Res škoda, ker smo bili tako prikrajšani za marsikatero lepoto.

V načrtu smo imeli slikovito pot čez Durmitor, a že prvi pogledi proti mračnim in zasneženim hribom niso obetali nič dobrega.

In res. Že po parih kilometrih se je za nas cesta končala - na moje veliko razočaranje, saj sem si res zelo želel ponoviti pot, ki mi je zaradi svojih lepot ostala v izredno lepem spominu.

Nazaj in kar daleč naokrog (in spet tisoče ovinkov, ki jih je bilo potrebno nadvse previdno prevoziti zaradi neprimernih gum na našem kombiju).
Na drugi strani Durmitorja je bila nekoč znana soteska Pive, ki pa so jo zaradi izgradnje hidroelektrarne Mratinje v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja potopili - napolnili z vodo.
Na srečo pa je utopitvi "ušel" Pivski manastir, ki so ga dobesedno razkosali in prestavili na drugo mesto.

Še vedno vidne oznake, ki so bile v pomoč pri razstavljanju in sestavljanju.

Spet bogata notranjost pravoslavnega samostana.


Vsaj tukaj ni bilo težav s fotografiranjem notranjosti, saj so ravno v času našega obiska dokumentirali nekaj fresk.

Zalita soteska Pive = Mratinjsko jezero.

Jez hidroelektrarne Mratinje. Vse skupaj je izgledalo zelo opustelo.

Na drugi strani jezu pa vsaj za vzorec tistega, kar je bila včasih divja soteska Pive.
Še nekaj kilometrov skozi številne predore in naša pot po Črni gori se je zaključila. Tako, kot so se izmenjavali albanski napisi s cirilico na Kosovem, tako so se menjavali napisi v Bosni. Nekje BiH, drugje Republika Srpska, nekaj časa smerokazi za Bosanski Brod, nekaj časa za Srpski Brod, čisto na koncu pa še Slavonski Brod.
Eh, Balkane, Balkane, moj....

Zaključek: Črna gora vabi. Vsaj tako sem si obljubil sam pri sebi. Le še lepše vreme počakam ;)

Skadarsko jezero

Še zadnji, vremensko dramatični pogled na Albanijo...

in že smo na wild wild west ;)

Vreme se je spreminjalo s prav nič črnogorskim tempom in tako le še pripomoglo k vnovičnem spoznanju o lepotah te male državice.

Tirana

V deželi Shqiptarjev

Na Ohridu so nas strašili glede poti čez gorati del proti jugu Albanije, češ, da se še LandRoverja polomi, da itak južno od Tirane ni ničesar...
Pa ni bilo tako hudo. Cesta je bila vsepovsod, resda ozka, zavita, vzpenjajoča in spuščajoča se, dostikrat zelo luknjičava, a prevozna. Vedoč, da imam daleč največ izkušenj (ja, res je - brez kake lažne skromnosti) z vožnjo po takih in tujih cestah, sem se zjutraj vsedel za volan in do popoldneva prepeljal vse ovinke do Gjirokastra, kjer se je začela boljša cesta.

Že par km čez mejo so nas "pozdravili" prvi (in zelo številni) ostanki Hoxhajevega režima.

Pokrajina je bila razgibana, slikovita, divja, fotogenična, vredna vseh ovinkov.

Žal pa tega ne morem trditi za vasi in mesta skozi katere smo se peljali. Kakorkoli se je že imenoval *izem, ki ga je vpeljal Enver, naredil je ogromno slabega in zdi se mi, da so posledice krepko vidne še danes. Brezosebna gradnja, blokovska naselja v vaseh, nobenega vzdrževanja, vsepovsod propadanje. Hmm, v bistvu že videno - lani v Moldovi.

Gjirokastër/Gjirokastra je ena izmed top turističnih destinacij v Albaniji. Staro mesto pod zaščito UNESCA. Name ni naredil kakega posebnega vtisa. Mogoče sem že preveč razvajen.

Ali pa se razlog skriva v bolj natančnih pogledih.

Kvaliteta bivanja v novem delu.

Še nekaj prepoznavnih značilnosti Albanije: satelitske antene, zbiralniki vode in - sploh ne nazadnje, kaj šele najmanj pomembno - Mercedesi (o tem kaj več pozneje).

Tudi Butrint z arheološkimi ostanki grško/rimskega mesta me ni prav nič navdušil. Žal se ne more primerjati z videnim v Atenah, Rimu, Tuniziji, Maroku, Turčiji, Siriji...

Sarandë/Saranda - tipičen primer hitro razvijajočega se albanskega načina "turizma". Vsepovsod raztresena, že na prvi pogled slabo (ali pa sploh ne) načrtovana gradnja, predimenzioniranost objektov, brez kakršnekoli skrbi za okolje... Beton in opeka. Žalost.

Na poti proti severu. Slabe ceste so se izmenjavale...

...s povsem novimi.

Bolj kot ne edini smerokaz v J Albaniji. GPS kartografije seveda tudi ni, tako nam je za navigacijo preostalo edino "ustno izročilo" :) Ničkolikokrat smo se ustavili in spraševali po pravi smeri.

Lepota albanske obale.

Z nekaj napakami.





Na eni strani revščina, na drugi pa definitvno največje število Mercedesev na kvadratni meter asfalta (in makadama). Novi, najnovejši, stari, kupljeni, podedovani, "uvoženi", "spedenani", razpadajoči... dežela jih je polna.

Tamo gdje sunce vječno sja, tamo je....

...Makedonija
Za začetek Mavrovsko jezero.


S številnimi zastavami izgleda kot budistična gompa, a gre za pravoslavni samostan Sv. Jovan Bigorski.

Zgolj zaradi poroke mi je na hitro uspelo narediti par posnetkov - ja, smo se že kar privadili na prepoved fotografiranja v notranjosti. Res škoda, ker bi prav rad pokazal vse bogastvo čudovitih rezbarij, po katerih slovi ta samostan.

Menda sta oba arhitekta, ki sta delala na obnovi samostana in zato tudi dobila izredno možnost poroke v tem okolju.

Samostansko življenje, ko ni porok ;)

Nad Ohridom sem bil zelo razočaran. Veliko kiča, nobene romantike, starih časov ni več. HDR obdelava zato, da razbije dolgočasnost in pričara vsaj malce razgibanosti - skratka, da izgleda lepše, kot je v resnici.

Ohridski biseri - ena redkih krajevnih značilnosti, ki se je še ohranila.

Najbolj znana cerkev v Makedoniji - Sv. Naum.

Je treba spet povedati, da je fotografiranje v notranjosti prepovedano?

No, končno en, ki ni imel nič proti fotografiranju, celo razkazoval se je.

Kosovo republik

Lani se je foto potepanje (po Romuniji in Moldovi) kar dobro obneslo in smo se odločili, da gremo spet na pot. Spet med "nerazvite, tokrat na jug. Zbralo se nas je za pravljično število fotografov (brez Sneguljčice), najeli smo kombi in v petek popoldan (smo morali počakati, da so na kombiju zamenjali zavore // če bi še gume, bi bilo pa sploh OK) zdrveli vse do Peči.

Kosova se medlo spomnim še iz ranjke Juge in kaj dosti se ni spremenilo. Opaziti je bilo le veliko novogradenj in neizmerno število bencinskih črpalk, vsako s svojim imenom.

Rugovska klisura je bila prvi foto postanek.

Ironija, da smo si na Kosovem največ časa vzeli za ogled srbskih samostanov. Pečka patriarhija ima prav posebno vlogo v srbski zgodovini in (sprva zelo nejevoljna) redovnica nam je veliko povedala o zgodovini cerkve.

Fotografiranje v notranjosti je bilo najprej strogo prepovedano, celo fotoaparate smo morali pustiti pred vhodom v cerkev, na koncu pa se je redovnica le omehčala in nam dovolila par minut škljocanja.




Naslednji postanek: Visoki Dečani. Tako kot Pečka patriarhija tudi ta samostan za novozgrajenim, visokim zidom in močno zastražen, z do zob oboroženimi vojaki mednarodnih sil.

Fotkanje v notranjosti spet prepovedano. No, Mirko je menil, da bi se dalo kaj urediti in je za dovoljenuje vprašal enega "domačina", pri tem pa nerodno omenil, da prihajamo iz Slovenije. "Ne može", je bil jedrnat in glasen odgovor. Neprijazen pogled je stavek le še dopolnil.
Usmiljenje je za trenutek pokazal le en redovnik.

Po zaviti cesti proti Makedoniji.

Šarplanina je bila še krepko zasnežena.

V dolini pa se je prebujala pomlad.

Fotke

Več fotk s spodaj opisanega potepanja - klik na naslov vas povede na strani s fotkami; pri nekaterih lahko vidite tudi točno lokacijo, kjer so bile posnete - klik na view map

Kolumbijke


Zali Mehičani :)


Mariachi


Granada (Nikaragva)


...se nadaljuje...
(v odvisnosti od moje pridnosti/lenobe)

London

Sem preveč len, oziroma ne vidim kakšnega posebnega smisla v pisanju dnevnika in sem si že pred leti rekel, da domači bloger sigurno ne bom.
Še več - kar nekaj poti se mi je zvrstilo in se mi ni zdelo vredno, da bi o tem kaj napisal. Zato sem sam toliko bolj presenečen, da sedaj tole pišem. Hmm, saj nekaj zveze s potovanji je, čeprav pišem na domači tipkovnici.
Pred parimi tedni je Marjetka (Daisy) iz londonskega Tower Bridga opazila eno mojo fotko iz Isfahana in ji je bila tako všeč, da se je odločila, da jo bodo naslednjih pet let razstavljali v eni največjih londonskih znamenitostih (da ne pozabim - razstavljene bodo še druge fotke mostov z vsega sveta ;)).
Hitro vsi v London preverit, če je res. :))

Eh, da vam prihranim nekaj drobiža (pravijo, da je recesija) - takole menda izgleda:

Srečen sem

da sem se rodil v Sloveniji/Evropi, da imam tako razkošje pitne vode, da se lahko z njo tudi umivam, da imam več hrane, kot jo lahko pojem, da se s svojim avtom vozim po asfaltu in da so mi dostopne vse internetne avtoceste. Vem, da je ogromno ljudi, ki imajo še mnogo več, a hkrati tudi vem, da jih je na milijone, ki nimajo niti delčka tega in tudi na tej poti sem jih srečeval na vsakem koraku.
Srečen sem, da sem spet doma.



Pod črto - bilo je potovanje z ogromno vožnjami:
- 27 ur sem presedel na letalih
- 26 ur na letališčih
- 96 ur pa sem trpel na avtobusih, minibusih, kombijih in taksijih

V svojo statistiko sem zabeležil 6 novih držav (Panama, Kostarika, Nikaragva, Salvador, Honduras, Belize), 3 nova letališča (Barranquilla, Panama City, Mexico City) in 4 nove letalske družbe (Brit Air, Copa, Aviacsa, Aero Republica).

Marija & Klemen Klemen

Še manjkajoča in obljubljena zgodba.
Na poti do Tikala sem imel priložnost izbire sedeža na minibusu in s tem tudi možnost izbire soseda. Hiter pogled po busu, ki se mi je ustavil na luštni in fejst punci, ki ni imela soseda. No, se bova pa stiskala, no problemo, saj sem stuširan (kar je na takih poteh kar podatek :))
Saj se mi je kar zdelo, da je preveč fejst, da bi bilo vse v redu.
Prava ketna okrog vratu, cel kup verižic okrog gležnjev...hmm, mal nepraktično za potovat, a na to sem že kar navadil - take so pač novodobne "popotnice". Ohlapno krilo je sicer lahko praktično za marsikaj, nikakor pa ne za posedanje po kamnih v džungli, kjer kar gomazi drobnih živalic. Japonke (nekateri jim pravijo flip-flop) pa sploh niso ustrezna izbira za hojo po vseh tistih koreninah, drsečih kamnih in (spet) po tleh polnih življenja.
Tik pred prihodom na cilj pa še izdatno pudranje. ???? Haloooooo. WTF.
Bi na vse skupaj pozabil, saj sta se najini poti že pri prvih templjih ločili. Marko v džunglo, Marija pa se je sede na travi zazrla v piramidi. No, pa sva se srečala še enkrat. Po parih urah sem se spet vrnil k glavnima templjema in dekle je še vedno vztrajalo tam. Sedaj se je celo "pridružila" obredu, ki so ga med piramida izvajali domačini (ne, ni šlo za turistično folkloro, ampak za dejanski domačinski/majevski obred).
Eh, poznam take pacientke (in paciente), sem jih videl že na Machu Picchuju, pred Angkor Watom, v Tiwanakuju, v Varanasiju in celo pred Taj Mahalom kako meditirajo in se poistovetijo z domačinsko kulturo in vero.
Kakšna poistevetnost neki. Ne me basat. Ljudje živijo v svojem svetu, z verižicami, pudrom in včeraj prebrano new age-vsko literaturo, a so svetlobna leta daleč od bistva tistih krajev. Ne, ne da se z joga pozo ali s sklenjenimi rokami doživeti stoletja ali tisočletja starega običaja, verovanja...

In kaj ima Klemen Klemen pri vsem tem?
Tako, kot so pri njemu priljubljene keš pičke, tako tudi jaz ljubim opisane primerke.

Mehikanarke

naj mi oprostijo, a tako nesimpatičnih in neprivlačnih žensk še nisem videl nikjer po svetu. Nobene miline, gracioznosti, urejenosti, nobene lepote... Niti ene take nisem videl, da bi se za njo obrnil, da bi rekel, da je luštna, da je fejst, kaj šele, da bi rekel vauuu.
Že pred leti sem ugotovil, da so bolj kot ne "štirioglate", da ni pravega razmerja med višino in širino. Še enkrat potrjujem prvotno ugotovitev.
Sicer ne vem koliko mehiških telenovel je dejansko res mehiških, a vse tiste ženske so zgolj fikcija, takih enostavno ni!

Teotihuacan

Ponovno namesto na zajtrk, na avtobus. Jah, fotografska je težka ;)
Seveda se je zgodba s trumami turistov ponovila, le da se mi jih tokrat ni ljubilo čakati - prve velike skupine so začele prihajati, ko sem imel fotkanje in tričetrt urno pešačenje do izhoda že za seboj.
Me pa resno zanima ena druga zgodba. Nekako mi je še jasno zakaj so se Azteki, Maji, Inki, Egipčani, Kmeri,... ozirali proti nebu, a nikakor mi ne gre v račun zakaj so si s tako strmimi stopnicami oteževali dostop.
Naj pove, kdor ve.

Viva la Mexico

Prihod v prestolnico je bil nadvse spektakularen - dobre pol ure nizkega preleta nad (delom) mesta, razsvetljenim z milijoni in milijoni lučk. Sem že vzletal/pristajal nad ogromnimi mesti (Delhi, Mumbai, Sao Paulo, Rio, Singapur,, Bangkok,...), a prav z nobenim ni primerjave. Naslednje silvestrovanje torej nad Ciudad de Mexicom ;)
Je pa cena za vso to razkošje izredno visoka. Že od daleč, z letala, se vidi črn klobuk nad mestom, še huje pa je, ko si na tleh in je ob sončnem in "jasnem" vremenu mesto zavito v smog, dihanje pa je podobno tistemu na robu vulkanskega kraterja, ko med zobmi čutiš prah in ko z vsakim vdihom misliš, da si pogoltnil še kos brusnega papirja.

Sličic ni, ker mi je teta stjuardka rekla: "Switch off all electronic devices".

Merida - ciudad digital

Chichen Itza

ko pridejo fotografi
ko fotografi oddidejo

in pridejo turisti

(ne)varnost

Na enem forumu so me spraševali kako je z varnostjo v SrAmeriki.
Vsekakor jim varnost veliko pomeni - vsa okna so zaščitena z rešetkami, celo tja do drugega ali tretjega nadstropja, vsa dvorišča so ograjena in nad ograjo je obvezno bogato okrasje bodeče žice, na vseh vratih so ogromne obešanke in oboroženi varnostniki/policisti/vojaki so na vsakem koraku. Ne varujejo le bank in vladnih stavb, temveč tudi menjalnice, lekarne, hmmm tudi trgovine z železnino in mešanim blagom.
Zakaj tolikšna vlaganja v varnost? Mogoče zaradi nevarnosti.

Tikal - med kamni

S prijateljem imava en "pregovor": "Vidiš eno piramido, vidiš vse." A v Tikalu je le malo drugače, saj je poleg kamenja zelo zanimiva tudi okolica in ure naporne (vročina, vlaga) hoje so zanimive in prav nič dolgočasne.
Nekaj žvalc in rastlinc ;)










Še dejanski zvoki, ki jih slišite med sprehajanjem (zvok je malce slaboten - povečajte jakost, pa ne se ustrašit)



Marija (da Alemagna) sicer ne spada med žvalce in rastlince, a je vseeno popestrila dan med kamni.
A o tem kdaj drugič ;)

Tikal

Ostanki majevske kulture so me pričakali v oblačnem vremenu s skoraj celodnevno sivino neba. Nič ni bilo z jutranjimi meglicami, ki bi jih nad Templjem I. ("piramido") predrlo sonce. Sva potem naslednji dan na busu (ko je bilo res polno meglic in čudovit sončni vzhod) z enim Italijanom obžalovala slab fotografski tajming. Smola.
Od prejšnjega obiska se je spremenilo to, da ne dovolijo več plezanja po glavnih atrakcijah, znova pa me je fascinirala lokacija templjev, v deževnem gozdu, ki ga je samo v okviru parka za več kot 500km2.
Le koliko "namensko postavljenih in sestavljenih kamnov" se še skriva tam okoli?

Iz prejšnjih dogajanj - Flores

Mi je Kim že parkrat rekla, da naj se ne vračam v kraje, ki jih imam v lepem spominu, a je kar ne poslušam...
Floresa, ki sem ga ilegalno (nisem imel takrat potrebne gvatemalske vize) obiskal pred sedmimi leti, se spominjam, kot prijetne, urejene, popotniku prijazne male vasice.
Sedaj pa me je pričakal ves razkopan, zaprašen in umazan, z neprijaznimi ljudmi (v primerjavi s predhodnima Antiguo in Panajachlom) in skoraj povsem brez turistov.
Hmmm, gre za izhodišče za ogled največje gvatemalske turistične atrakcije Tikala, sredi turistične sezone.
Mogoče so pa za to kriva ravno prej omenjena dejstva in to, da je vse kar drago. Cene so višje kot na jugu Gvatemale in kot v sosednji Mehiki, "standard", ki ga dobiš pa manjši.

Kupim...

kosmodisk, dormeo, lectus...karkoli, samo, da mi bo hrbtenica hvaležna.
Zle slutnje o vožnji iz Gvatemale do Mehike so se spremenile v nočno moro. Prav za konec avtobusnih voženj so me razveselili s kitajskim minibusem in že pogled nanj mi požene strah v hrbtenico in kolena. Upravičeno. Iz izkušej (in žal jih ni malo) vem, da so ti busi narejeni za ljudi "malce" manjše rasti. 190cm žive rasti ne gre med sedeže, pa tudi če odrežeš kak prst, del pete ali celo koleno. Veselja še več, ko sem ugotovil, da mi je namenjen sedež na kolesu, kar pomeni, da imam pod nogami (ki jih itak ne spravim med sedeža) še pločevinasto škatlo, ki zavzema polovico odmerjenega prostora. Užitek na kvadrat, ki ga privoščim le najbolj zagrizenim mazohistom.
Napovedanih 7 ur vožnje se je spremenilo v dobrih 10, z vmesnim prenašanjem prtljage med mejnimi prehodi - tako, malo za rekreacijo in savnanje.
Na začetku smo se še malo šalili (bus je bil povsem EU - Italijani, Nemci, Francozi, Slovenec), a vrag je hitro odnesel šalo in od Belizeja, ko smo napolnili še pomožne sedeže je bilo slišati le še stokanje in ječanje.
Dve urci čakanja v Chetumalu in skoraj 6 ur vožnje (z normalnim busom) do Meride in dan, ki se je začel ob 4:30 se je končal ob 23:30, ko sem našel prenočišče za prvo noč v Mehiki (sem ga že zamenjal, le zakaj :))

Še par besed o Belizeju.
Največji "texas" med vsemi srednjeameriškimi državami. Zidane hiše so zgolj izjema, pravilo pa lesene (iz desk ali iverk) kočure na kolih (nekaj podobnega kot v Laosu in Kambodži), okoli katerih je nekaj školjk odsluženih avtomobilov, kakšen pločevinast sod in seveda polno drugih nujno potrebnih stvari. Ljudje (rastafari look in zamorske zadnjice) so črni in govorijo angleško.

Diez quetzales

Moja priljubljena foto tema - portreti, bo na tem potepanju ostala bolj kot ne prazna. Po celotni latino Ameriki se potomci Majev, Aztekov, Inkov in drugi indijanci preprosto ne pustijo fotkat in samo od dobre volje "portretiranca" je odvisno ali se zgolj obrne stran, zakrije obraz, se pokrije z odejo ali pa ti pove nekaj krepkih, te napodi z metlo ali vate zaluča kamen.
Ne pomagajo nasmeški in mile prošnje, le v najboljšem primeru se kaka stara ženička, navajena vsega fotohudega, usmili in ti ponudi svoj obraz za deset quetzalov.
A ostajam zvest svojim načelom in za fotkanje pač ne plačujem - uf koliko smeha in prerekanja je bilo že zaradi tega...

Cafe

3x si oči pomanem, a še vedno ne verjamem

da sem še vedno v Gvatemali. Glavna ulica je kot tista v Jangšoju (cel kup trgovinic, stojnic, agencij in restavracij), nove hiše so zidane na enak način, kot v Vietnamu, v izložbi vidim, da prodajajo saronge z Balija, v pekarni take cimetne zvitke, kot v Katmanduju, na stojnicah take prevleke za blazine, kot v Luang Prabangu in torbe kot v La Pazu, po ulicah pa vozijo čisto pravi indijski tuktuki.
Ne vem, al spim in sanjam....
Še sprehod do konca ulice - VAUUUUU. Panajachel leži ob velikem jezeru, ki je obdano s strmimi hribi, v daljavi pa se vidi vulkan, dva (hmm, so trije?)
Prav zares bom moral jutri še enkrat preveriti kako divje so sanje in kako lepa je realnost.

Same, same

but different pravijo v JV Aziji in tako bi lahko rekel za videno v SrAmeriki. Nekje malo bolj valovita pokrajina, drugje nekaj več vulkanov, zelenja, a vsepovsod enaki ljudje, enake ceste, enaki avtomobili, hiše, električno kablovje...
Vse dokler ne prideš v Antiguo.
Kje so smeti, kje kilometri električnih kablov, ki bi viseli z vseh koncev ulice? Za spremembo imajo prav v LP, ko pravijo, da je mesto, kot bi ga urejali s skandinavskim čutom. Saj drugače nič posebnega, a mesto ima svojo dušo in sila relax vzdušje.
Zelo prijetna sprememba po prejšnjem enoličju.
Sličic ni, ker sem bil preveč relax :)
No, saj sta filmčka s procesije.

King Quality

Kako z najmanj stroški prepeljati čimveč ljudi je vprašanje celotnega tretjega sveta, a tudi odgovor je kar enak za vse »tretje« dežele. Kombiji, ki imajo pri nas oznako 7+1 ali največ 8+1 se tukaj (in drugje) hitro spremenijo v mini avtobuse. 6 vrst sedežev se da spravit notri in če odpreš okna je še nekaj stojišč. Ustavijo kjerkoli kdo pomaha z roko ali le z očmi ošvrkne mimobrzeče transportno čudo, če je treba tudi 3x na 30m in nič ne pretiravam, je pač tako, da kjer se odločiš počakat "bus" tam se postaviš in ni ti treba niti meter levo ali desno. Pri izstopu pa nadoknadiš vse tiste metre levo in desno, saj se kombi le redko popolnoma ustavi in kar nekaj prakse je potrebno, da uloviš pravi ritem izstopanja.
Prakso že imam, torej hop na kombi in z nekaj polomnjene španščine sem si organiziral izlete v okolico. V agenciji so samo za eno turo hoteli nenormalnih 75$ (matr, a je tu tudi recesija, al še niso ugotovili, da se je dolar že močno popravil), mene je pa stala kombinacija kombija, taksija in chicken busa (bom še napisal kaj to je) 4 (ja, štiri) $. Res, da sem bil prikrajšan za kosilo (za ene 5$), po drugi strani mi pa ni bilo treba s skupino v lončarsko trgovino (eh, saj poznamo te štose).
Dva dneva sem se tako vozil in mimogrede še skočil v Managuo po bus karto za naprej in nikoli nisem čakal na prevoz več kot 15 minut. Še največ prav na zadnji vožnji, ko sem se odločil in skočil še na t.i. chichen bus. Lahko si samo predstavljate zakaj jih tako imenujejo :) Gre za stare, odslužene, ameriške šolske avtobuse (ja, tisti rumeni iz filmov) v katerih se drenja ljudi za celo vas in kokoši za eno malo farmo (večje živali so na strehi).
Za pot do Gvatemale si seveda nisem želel takega prevoza in sem si zato omislil družbo z zvenečim imenom King Quality, ki je hkrati tudi edina, ki te prepelje do cilja v Gvatemala cityju brez vmesne nočitve v San Salvadorju.
Karto dobil takoj za relativno malo denarja (59$ za dobrih 16 ur vožnje skozi pol SrAmerike), zataknilo se je le pri odhodu - bus ima namreč odhod sredi noči (2:30), zadnji bus iz Granade pa odide okoli 18 in že prej so me opozorili, da je Managua ponoči sila nevarno mesto (roparji na svojih pohodih uporabljajo mačete in kar nekaj turistov je bilo resno ranjenih celo podnevi) in da bus postaja ni odprta pred 1 po polnoči.
Jah nič, sežem v denarnico po 30$ za taksi prevoz do Manague. Taksist naredi en krog okoli postaje (gre za majhno dvorišče, malo čakalnico in garažo za dva velika busa) in ker vidi tam sumljive tipe zapelje na bližnjo bencinsko črpalko in pravi, da bova počakala. Vseskozi budno opazuje dogajanje in čez kake pol ure vžge motor, se brez luči odpelje do postaje, a mi ne pusti ven vse dokler se pri ograji z bodečo žico ne pojavi oborožen stražar in me spusti na bus dvorišče.
Izbira prevoznika je bila povsem na mestu. Avtobus sicer tak, kot vsi podobni centroameriški dolgoprogaši (Jameriški cama in celo semi cama so boljši), a potnikov nas je bilo za manj kot pol busa in tako nisem imelnikogar ne spredaj, ne zadaj in ne poleg - torej olala udobja za tak bus.
1x so nas spustili ven na meji s Hondurasom in še 1x za par minut v San Salvadorju, vse ostalo pa vožnja, oziroma sedenje in čakanje na bencinskih črpalkah in ostalih dveh mejah (prehodi so bili sila tekoči) in po dobrih 16 urah v gvatemalski prestolnici.

Antigua - procesija

Chichicastenango

Gvatemalske lepotice so veliko bolj sramežljive, kot njihove kolumbijske "kolegice"
O lepoti bi se sicer dalo veliko razpravljati, a zame "čez Kolumbijko ni nobene..."
Vse skupaj se dogaja v Čičiju, na največji srednjeameriški tržnici, ki vsako nedeljo pritegne množice domačinov

in turistov
Zelo živahno in pisano

INRI

Utrinki s pokopališča v nikaraški Granadi

Vulcano de Masaya

Prjatu Matjaž mi je rekel, da moram vsaj na en vulkan.
Kljukica.


Če vulkan pogasijo, pa izgleda tako:

Tres dias

Nekaj suhoparnosti zadnjih treh dni:
Barranquilla sama ni taka, da bi si jo za dolgo zapomnil, a Kolumbija (in Kolumbijke :)) me je znova navdušila in kar s težavo sem jo zapustil. Pa ni šlo tako gladko.
Tik pred vkrcanjem na avion za Bogoto so mi povedali, da je polet od tam v Panamo skenslan, a so mi hkrati ponudili, da me prestavijo k drugi kompaniji, ki ima popoldan direkten let. OK. Iztržil sem še "kosilo" (hamburguesa, papas fritas y gaseosa) in se spet načakal.
Panamo sem videl le na poti z letališča na bus postajo (skoraj uro vožnje) in na prvi pogled je bila mešanica med New Yorkom in Jurskim parkom. Od daleč vidiš le na destine nebotičnikov, za juro pa je poskrbel pelikan (izgledal mi je kot kak leteči dino, ki mu ne vem imena), ki je letel pred avtom. Blišč se je z bližino, barakarskim naseljem in svinjarijo hitro razblinil.
Še bolj pa moji načrti o poti v Kostariko. Sem se že vse zmenil za bus karto za Kostariko in naprej v Nikaragvo (pa še čas bi imel za ogled panamskega kanala), potem so pa od mene hoteli knjižico z dokazilom o cepljenju proti rumeni mrzlici. Halooo, od kdaj, od kje, zakaj, ne me basat.... Tako jaz v angleščini, oni pa meni nazaj v španščini, da me Kostaričani ne bodo spustili, ker prihajam iz Kolumbije in da je edina varianta, da ostanem v Panami en teden. Supervisorja na telefon (hehe, to je bilo šele zanimivo poslušat) in on trdi celo, da moram panamski obisk podaljšati na 10 dni. Ne trde besede, ne plave oči niso pomagale :(
Kaj nardit (so peli Pankrti)?
Lahko bi letel direktno v Managuo, a to bi pomenilo več kot 300€ pribitka. No go. Tudi mi ni bilo do tega, da bi cel teden v Panami štel ladje.
Hmm, saj je še ena bus kompanija, ki vozi international in hvalabogu je edino v Panami centralna bus postaja (drugje ima vsaka družba svojo postajo na svoji lokaciji).
Poiščem Panaline, a mi povedo, da se jim je pokvaril bus. Neeeeee.
A sreča, zraven so še eni, ki imajo še danes en bus v Kostariko. Previdno vprašam kako je s cepljenjem in mi tip pravi, da res včasih zahtevajo, včasih ne, včasih se da zmenit, včasih te cepijo....
Daj karto, v najslabšem primeru pridem nazaj, a mislim, da se bo dalo ceneje "zmenit", kot pa je letalska karta.
O trajanju vožnje sem že pisal in tudi to se že ve, da sem uspel priti čez mejo. Think positive!!!
V San Joseju sem za luknjo, ki jo hvalijo v LonelyPlanetu odštel pretiranih 14$. Še dobro, da mi ščurkov niso računali po glavi. To bi bilo šele drago.
Še dobrih osem ur vožnje, neverjetno hiter (eno uro) prehod meje in znašel sem se v nikaraški Granadi.

Desesperanza

Čeprav so mi že v zgodnjih razredih osnovne šole povedali, da nimam posluha (vrgli so me iz pevskega zbora) me glasba spremlja praktično vse življenje. Tudi na poteh. V bistvu tukaj še bolj. Ničkolikokrat se potem spomnim kje sem "tisti" komad poslušal in kakšni spomini me vežejo nanj.
Se kdo še spomni ELO (Electric light orchestra) ali pa CCR (Creedence Clearwater Revival)? Prvi so me spomnili na pisanje domačih nalog, ko sem matematične probleme reševal s pomočjo Vala 202, drugi pa na prijetne trenutke pod hišicami na drevesih v turškem Olimpusu.
Pri večerji (btw. prvi na tej poti) pa zaslišim špansko priredbo enega komada, ki sem ga poslušal s svojo prvo resno punco. Uf, kje je že to. Ne spomnim se niti več naslova in bom moral doma obrisati prah z vinilk, a asociacije se vseeno prikažejo... Še dobro, da so naval sentimentalnosti zmotili otroci, ki so prodajali chicle.
Nič čudnega torej (zaradi glasbe, ne zaradi sentimentalnosti :)), da me je petje zmamilo v cerkev. Najprej sem mislil, da je kak koncert na bližnjem trgu, potem pa le videl, da nenavadni (za naše razmere)zvoki prihajajo iz cerkve.


Za fotofrike:Markova petka pri ISO1250 - zunaj tema, v cerkvi pa kot pač v cerkvah

Quince horas

To je 15 ur vožnje z busom, ki so se potem raztegnnile na krepko čez 17.
Latino čas je prav posebna kategorija ;)
Na letališču, ko so me »prestavili« na en drug let, ker je bil moj skenslan: »Check in time is at 2:30, or something« Or something je pomenilo 4:30.
Na bus postaji: »Hora de salida 11 a noche« Bus je (hvalabogu z mano na krovu) odpeljal 22:43.
Napisi (so zelooooo redki), ki naj bi na trgovinah ponazarjali delovni čas: »Horario 9am-7pm« Najbolj zgodnji odprejo ob 9:30 in ob 18. je na vratih (če so steklena) že napis Cerrado.
Potem pa še tista neskončna čakanja na mejah, letališčih, bus postajah, ko ne vem (in poleg mene še desetine drugih) ali se bomo premaknili čez 3 minute ali čez 3 ure. Ne vem zakaj, a vse to me spominja na vojaški rok, ko je bilo neštetokrat brzo, brzo, potem si imel pa še dva dni časa, da se je tista »hitrost« uresničila.
Časa imajo očitno na pretek. No, mogoče le teče nekako drugače, kot pri nas.

Na temeljite osebne in preglede prtljage sem se navadil že v Indiji in Nepalu in tukaj je zelo podobno.
Barranquillsko letališče: pred check in-om mora vsa prtljaga skozi rentgen, sledi rentgen carry on prtljage, sezuvanje, delno slačenje in osebni pregled in potem čez 15m naslednja kontrola, ko ti vse stvari dobesedno!!! pretipajo in prevohajo in ko končno vse pospraviš nazaj sledi še zadnje telesno otipavanje. Samo čakal sem še naslednjo kontrolo tik pred vhodom na letalo (tako delajo Indijci). V tolažbo mi je lahko le to, da je enak postopek veljal tudi za posadko.
Mejni prehod med Panamo in Kostariko: najprej 1 urno čakanje na busu (je še tema), sledi odpiranje prtljage in premetavanje, za uro in pol v naslednjo vrsto, žigosanje potnih listov, peš čez mejo (ene 300-400m), izpolnjevanje listkov, en listek enemu uslužbencu, žigosanje potnih listov, oddaja naslednjega listka in spet pregled prtljage.
Jah, tudi policisti in cariniki imajo časa na pretek ali pa teče......
In čaka me še šest dvojnih mejnih prehodov.

Sličic pa ni (saj sem hotel posneti kolumbijskega specialca, kateremu sem moral temeljito razkazati vso foto opremo, a sem se premislil...... le zakaj :)

Karneval - drugi dan

Da izkoristim še en dan luksuza, ko imam na voljo WiFi.
Sedaj sem dva dneva fotkal, čakajo me pa kaki trije dnevi voženj - naj bi šlo vse tja do Nikaragve.
Kot izkušen fotograf Barranquillskih karnevalov :)sem danes spet pomahal z izkaznico in brez oziranja odhitel med policiste, a mi je bilo tam hitro dolgčas in sem se z začetkom povorke premaknil kar na ulico, na dejansko prizorišče. Očitno sem izgledal tako samozavestno, da me nihče ni niti poskušal ustaviti. No, pa sem bil v samem središču dogajanja.
Je pa ta karneval kar obsežen in počasi postane zelo utrujajoče. Eno urco hoje do prizorišča, 3 ure čakanja (jah, latino zamik), 5 ur fotkanja in spet peš nazaj. Potem pa ugotovim, da nisem še nič jedel in da je vse zaprto. Eh, saj so zaloge ;)
Samo povorke je za več kot 6 ur in to 3x, vsakič nekaj drugačnega, potem je pa še kup spremljajočih prireditev in drugega rajanja (ni bilo časa še za to) - je res povsem drugače kot pri nas.

Spodaj nekaj utrinkov s "središča".
Imam kar obilo problemov, ker na mojem malem Asusu nimam Photoshopa, tako da sedaj počasi spoznavam kako se v ACDSeeju cropa, pomanjšuje....

La vida es un carnaval

Fotografska je težka!
Na body sem nataknil en bel objektiv, oblekel Canonov brezrokavnik in mahal s foto izkaznico :) In je vžgalo. Prvič, drugič, tretjič... Prišel čez vse kontrole, kjer bi moral imeti vstopnico, celo na tribuno (za 15$) sem se prebil, a mi ni ni bilo zadosti, ker sem na nasprotni strani opazil policijsko uto, lepo v senci, z dobrim razgledom. Spet mahanje z izkaznico in že sem bil obkrožen s policijskimi častniki. Nekaj so mi govorili (domnevam, da je bil prostor samo za njih in njihove družine), a itak ne razumem dobro španščine ;)
Pričetek karnevala je okrog poldneva (z latino zamikom), torej si fotografi lahko predstavljate, da res ni bilo lahko narediti kak dobro osvetljen posnetek. Veliko preizkušanja z nastavitvami mi je na kartice zapisalo dobrih 2200 posnetkov.
Ja, je bilo res kaj videti. Rio v malem. Malce manj razkošno glede oblačil in povork, a še vedno svetlobna leta pred tistim kar je videti doma. Ljudje so razposajeni, veseli, plešejo salso, pojejo cumbio, pijejo, se zabavajo...skratka fajn.
Poleg vzdušja mi zelo paše tudi klima. Pravo oljašanje po domači mrzli in turobni zimi je topel sonček, ki zrak ogreje na dobrih 30 stopinj. Saj po pravici povedano je sila vroče in brez sence je za crknit, a mi je vseeno fajn (vsaj za zdaj).

Kolombiane?
Que rico. :)
Glede na njihovo zunanjost bi se zlahka navadil na kakšno, ki je zrasla in vzcvetela v tem okolju. Samo definitivno je ne bi pripeljal domov. Bi jo takoj zadela kap od naglice evropskega načina življenja. Jah, na tale ritem se bom moral pooočaaasiiiii navaditi. Je povsem drugačen od našega.
Kako že gre? Uhvati ritam....

Locombia-začetek

Kakšno naključje, hmmm, ali mogoče kaj več :)
Čakajoč na vkrcanje sem si na letališču v Trstu privoščil malo glasbe in že v prvem komadu mi je zapela najbolj znana Barranquillka, pravzaprav kar najbolj znana Kolumbijka – Shakira. Ojos asi sem prvič slišal pred kakimi devetimi leti v Peruju, hehe, takrat je bila deklina še krepko črnolasa.
Barranquilla me še čaka,saj trenutno zabijam čas na (meni) znanem letališču v Bogoti (Kim in Tina se bosta spomnili kako smo iskali pravi izhod, medtem ko so ostali sopotniki mirno spali :(
Polet s Francozi je bil prav OK (kolikor so poleti lahko OK) – bil sem brez soseda, sedeži so bili udobni, LCD za vsakega potnika, pa še hrana je bila prebavljiva.
Čas preživet v Bogoti se je nepredvidoma podvojil. Cel kup čakanja brez obvestil in tekanja od izhoda do izhoda....Ja, se je treba navaditi, da sem v JAmeriki.
Kakorkoli-po 26 urah sem ves zmahan prišel do svojega hostla (zaradi karnevala - sem že sploh omenil, da sem sem prišel zaradi karnevala? - je bilo treba sobo vnaprej rezervirati), uspelo je tudi mojemu ruzaku, tako da zaenkrat vse OK.
Prve besede v španščini se mi še močno zatikajo, tukaj pa itak nihče ne govori nič drugega. Bo še veselo:)
Mesto se počasi prebuja (ura je 9) in komaj že čakam na pravi loco carnaval.

Iz Kolumbije v Mehiko - najprej z domačega stola

Menda čez sedem let vse prav pride.
Bo že držalo, saj sem po sedmih letih na dan privlekel stare zapiske s potovanj po Južni in Srednji Ameriki.
Geografi bodo imeli sicer pripombe na umestitev Mehike v Srednjo Ameriko (prav imajo), a whatever... Tako so se začele priprave na letošnje prvo potepanje.


Po predvidevanjih (in načrtih) me čaka kar lepo število ur na (ne)udobnih sedežih letal in predvsem avtobusov. Glasba in filmi za krajšanje časa so že pripravljeni in tudi z obnavljanjem skromnega znanja španščine sem že začel.
Načrtovana pot