Kyi Kyi

Večji del dopoldneva, ki mi je še ostal v Baganu sem preživel med prodajalci spominkov pred nekim templjom. Malo smo barantali, malo menjavali, še največ pa se pogovarjali.
Kyi Kyi (spregovori se Či Či) je simpatična punca, ki mi je natančno pregledala celotno vsebino dnevnega nahrbtnika in med ogromno smeha sva ugotovila, da sem se jaz pripravljen posloviti od majhne torbe, ona pa od peščene slike.

(Tudi) zaradi takih nasmehov je lepo potovati.
Sonček iz Bagana.

Pastirci se vračajo

 
Prostor na ploščadi sem imel izborjen, torej je treba samo še fotkat. Drugače sem že kar vajen občudojočih pogledov gospodičen in zavistnih gospodičev, a tokrat se je moj teliček (28-300L IS) povsem izgubil med množico velikih belih in črnih. Vsi so jih imeli na stojalih in usmerjene v točko, kjer je oranžna luč počasi izgubljala moč, le jaz sem ga imel v rokah in ga usmerjal v tla.

Ne, ni mi bilo nerodno ;) Le vedel sem, da se bliža čas, ko se začnejo domov vračati kmetje, pastirji, ...

Tako, kot zjutraj meglice ustvarjajo čarobno ozračje, popoldan za to poskrbijo oblaki, s soncem obsijanega prahu.

 

Kmetje, pastirji, krave, koze.... pa še kočije (razvajeni turisti zmorejo vožnjo na vozu le v eno smer, potem pa po njih pridejo s kombiji).

Počasi se začenja temniti, a bolj kot o ISO nastavitvah, razmišljam kako bom v temi našel pot nazaj do ceste :(

 Še malo pritiskanja na sprožilec (in še ena panorama narejena "iz roke")...

Slovo od Bagana? Hmm, še bi se vrnil. Je naporno, na trenutke tudi mučno, a lepo, zelo lepo.

Fotografska je težka

Sončni vzhod je pofotkan, hmm, bi bilo fajn na senzor spraviti še zahod.
Vedel sem kam vozijo vse turiste - torej tja ne bom šel. Aha, tam daleč sredi ničesar je pa en tempelj za katerega mi je lastnica guesthousa rekla, da se še vedno da splezat gor in da je lep razgled.

Takole sem sem se več ur prebijal skozi pesek (in vmes spraševal za pravo pot) in kaj kmalu mi je postalo jasno, da na templju ne bom sam.

Še preden sem sploh uspel priti do vznožja, me je s prahom zasul avtobus - seveda poln turistov :(

Na ploščadi sem se moral že krepko potruditi, da sem si izboril mesto.

Ampak naval se je šele začel :(
Se vidi, da je bilo letos res ogromno turistov.

In smo ga čakali - skupinsko.

Pa naj še kdo reče, da fotografska ni težka.

Best Photo of the Year

Sem se spomnil še enega starejšega, a nadvse prijetnega dogodka v zvezi z Baganom.

Fotka, ki je bila leta 2008 izbrana za Best Photo of the Year pri spletnem delu največje  britanske "travel" revije.

Zelena zavist

Po vrnitvi domov se mi pogosto zgodi, da je vse okoli mene zeleno.
Zeleno od zavisti.
"Glej ga, spet je nekje bil. Ziher milijone krade, da si lahko to privošči. Bogve koliko stotakov vsak dan zapravi..." si ponavadi mislijo take, ki imajo novo Armanijevo torbico za štiri evrske stotake in v njej kozmetike za dva in taki, ki vsak dan pokadijo dve škatlici Marlbora, zvečer pa s prijatelji pijejo Jacka D.

Pogled v moje potovalno razkošje:

Je pa tisto o zapravljenih stotakih čista resnica. Za tole sobo v Baganu sem jih zapravil dobrih 130 - na noč. Res pa je tudi, da to preračunano pomeni natančno 16 USD.
Preveč!

Katera je prava?

Elektrika v Burmi ni samoumevna, niti v Yangonu, kaj šele kje drugje. Da bi bila stvar (tudi za fotografe s praznimi baterijami za fotoaparat, bliskavico, prenosnik, mp3 predvajalnik, ...) še bolj "zanimiva" se očitno še niso odločili kakšne vrste vtičnic bi imeli.

Zbirka vtičnic - saj mi ne boste verjeli - v eni sobi.
Sem bil pa vesel, da so vtičnice bile in da je iz njih pricurljala tudi elektrika.

Mogoče še info za tiste, ki boste kdaj zašli v Burmo - nihanja električne napetosti so velika in občutljivo opremo raje pustite doma.

Fotke pa spet iz #"$%#"$ Pentax kompakta.

Bagan

Čez dan Bagan niti približno ni tako zanimiv, tudi tempji ne. No, vsaj meni ne.

Skozi stoletja očitno niso videli prav veliko vzdrževanja in to se še kako odraža na njihovi propadajoči zunanjosti.

Notri (notranji prostor imajo le večji templji) ni kaj dosti bolje.

Le sem ter tja je še kaka "delujoča"pagoda, kamor hodijo domačini molit.

Več življenja je pred najbolj obiskanimi templji, saj domači umetniki in trgovci postavijo stojnice s spominki.

Lutke, značilne za Mandalay, so našle svoj prostor tako pred templji, kot tudi v večerni predstavi na vrtu kakšne restavracije.

Prava značilnost Bagana so peščene slike - sand paintings. Barvi primešajo pesek, mivko (ki jo je tu v izobilju) in jo nanašajo na platno. Večinoma slike nastajajo kar na tleh, na drugi strani templja. Izbira je ogromna.

Območje Bagana v bistvu sestavljajo tri naselja. Med low budget popotniki je najbolj popularen Nyaung U s številnimi gostišči (guesthouse, inn) in restavracijami. Premožni gosti si izberejo Old Bagan, ki je najbljižji glavnim templjem, a "premore le" drage (zelo drage) hotele. Ob gradnji hotelov so prebivalce originalnega Bagana preselili v novo naselje New Bagan, kjer v zadnjih letih hitro rastejo tudi nova gostišča in restavracije, ki privabljajo nek srednji sloj turistov. Po videnem pa večina ne dosega kaj dosti boljšega standarda, le cene so višje in oddaljenost od templjev je večja.

Za prevažanje na kar obsežnem območju templjev lahko izberete (že omenjene) kočije ali ohranite debelino denarnice in si za dva dolarja na dan sposodite kolo. Kolikor denarja, toliko muzike :( Kolesa so stara, tako zjahana, da težko najdeš kaj uporabnega - pa še pri tem se po par km izkažejo skrite napake.

Naselja (in letališče) so med seboj sicer povezana z asfaltom, a je še malo slabše vrste, kot smo ga vajeni tudi na marsikateri cesti pri nas.

Med templji pa pesek, mivka, prah, pa tudi skriti kamni in trnje. Super za podiranje hitrostnih rekordov, še bolj za nabiranje kondicije in pobiranje kalorij. Tako, kot je zjutraj hladno, pa se čez dan močno segreje in tele potke sem redno zalival z znojem.
Zgodovina se prav zares ponavlja - tako kot pri prejšnjem obisku Bagana, mi je tudi tokrat počila guma na kolesu pri najbolj oddaljenem templju in spet sem se skoraj dve uri v temi mučil, da sem se pripeljal nazaj.

Je jutro lahko še lepše?

Čeprav se je od kakih 13.000 pagod, stup in templjev na področju Bagana ohranila le še slaba četrtina, gre vseeno za impozantno številko, ki pa jo lahko dojamete zgolj v živo. Kamorkoli pogledate, vsepovsod v zrak štrli nekaj zašpičenega, ponekod le meter ali dva nad zemljo, drugje v izgledu pravih piramid.
Najlepše jih je videti pozimi, ob sončnem vzhodu. Ja, saj zato sem pa prišel v Burmo ;)
Zvečer sem se zmenil z enim kočijažem (kočije so običajno prevozno sredstvo v teh krajih) da me bo odpeljal do pagode, na katero se je še mogoče povzpeti za ogled sončnega vzhoda. Vsaj trikrat sem ga vprašal, če bo res prišel (imam izkušnje še od prej, da jim rane ure niso ravno zlate), pa mi je vedno zatrdil, da ni problema, ker je tako ali tako skoraj tu doma.
Zjutraj (no, bolj ponoči) ga seveda ni bilo, je bil pa na mojo srečo pred vhodom možak s kolesom s prikolico - burmansko različico rikše. Začuda sva se kar hitro dogovorila okrog cene in začelo se je polurno hitenje skozi meglo in hlad proti soncu.

Strme kamnite stopnice so bile sila hladne (za vse budistične templje se je treba sezuti) in postavljanje opreme na vrhu je bilo zaradi popolne teme mogoče le ob pomoči baterijske svetilke. Pa nisem bil sam. Že ob prihodu je bila na vrhu v termoflis in odejo zavita mladenka, kasneje pa se je ploščad iz minute v minuto bolj polnila - predvsem s foto navdušenci.

 Kar nekaj prestopanja na mrzlih tleh je trajalo, da se je dogajanje končno le začelo. Daleeeeeč za vsemi templji se je iz sivine sramežljivo pokazala rožnata žoga.

Na drugi strani pa še vse v mrzlih tonih in vse bolj opazne dvigajoče se meglice.

Pravi čas za polet z balonom - če ste pripravljeni odšteti vsaj 250$ za 45 minut. Pri nas, na templju smo le z zavidanjem gledali počasno vzpenjanje ogromnih balonov, poželjive poglede in pritajene "vauuu" pa je prekinila tista mladenka: "Can you imagine how many dollars are now flying?'"

Res ne vem kako je videti od zgoraj in s kakšnimi občutki se spopadajo balonarski potniki (upam, da niso mislili le na izpraznjene denarnice), a z mojega konca je bilo res fantastično.

A to je bil v bistvu zgolj uvod v prekrasno prebujanje jutra. Verjetno en izmed najlepših sončnih vzhodov kar jih lahko doživite. Že res, da slika nadomesti tisoč besed, a tudi milijon slik ne more nadomestiti občutenj, ko gledaš kako se meglice polnijo in spreminjajo barve med objemanjem tisočerih templjev.

Neprecenljivo!