Tamilski tigri - LTTE


Osvobodilni tigri Tamilskega Eelama (Liberation Tigers of Tamil Eelam - LTTE) je bila tamilska vojaška organizacija, ki se je borila za ustanovitev neodvisne države Tamilski Eelam na tamilskem (severnem) delu Šrilanke.
Glede na njeno delovanje jo je večina zahodnih držav (pa tudi Indija, Malezija...) prepoznalo kot teroristično organizacijo, saj so v svojem boju napadali tudi civilne cilje, večkrat izvajali masakre nad domačini, samomorilski napadalci in otroci vojaki pa so bili sestavni del njihove vojske. Med drugimi so ubili tudi predsednika Sri Lanke (Ranasingh Premadas) in indijskega predsednika vlade (Radjiv Gandhi), "svetovno znani" pa so njihovi napadi na mednarodno letališče Bandaranaike (Colombo), na pristanišče Trincomalee in samomorilski napadi v Colombu.
Oboroženi spopadi med Tamilskimi tigri in vladno vojsko so od l. 1975 prerasli v dolgoletno državljansko vojno, ki se je končala šele l. 2009 s popolnim porazom LTTE.

Spomenik pri prehodu Elephant Pass, ki je strateška točka za dostop do polotoka Jaffna. Med državljansko vojno so se tu odvijali srditi boji in prehod je večkrat zamenjal "nadzornika".

Ena izmed vej LTTE so bili Pomorski tigri in pri bojevanju so uporabljali tudi podmornice, predvsem za samomorilske akcije.
Na SV delu otoka (ki je bil pod nadzorom LTTE) je na kraju njihovega nekdanjega oporišča in testnega poligona sedaj razstavljeno nekaj (ostankov) njihovih plovil.

Očitno so imeli tudi bolj velikopotezne načrte.

Hitre gliserje z močnimi motorji so prav tako uporabljali za samomorilske napade, pa tudi za bliskovite napade na vojaške ladje. Menda so imeli tudi radarjem nevidne velike kovinske čolne iz S Koreje.


Njihove tarče niso bila le vojaška plovila, ampak so delovali tudi kot pomorski pirati. Napadli so več tovornih ladij tudi izven srilanških teritoralnih voda, ugrabili in celo pobili posadke, nekatere zajete ladje pa potem uporabljali za transport ali napade.
Ena izmed zajetih ladij je bila jordanska MV Farah III (njene razbitine na zgornji fotki), ki je prevažala nekaj tisoč ton riža iz Indije proti J Afriki.

Od boga pozabljeno

Do vasice Manalkadu na skrajnem SV Sri Lanke vodi le ena ozka "cesta", tako da ni nič presenetljivega, da tja ne zaide praktično noben tujec.


Tako povsem stran od oči in hrupa počasi izginja v pesek in pozabo nekdaj veličastna cerkev Svetega Antona (St. Anthony).


Tudi križi in nagrobniki pokopališča na bližnjem peščenem gričku so vse bolj zakopani v pesek...
Tu sem se prvič na poti tudi srečal z datumom 26.12.2004, ki obeležuje smrt številnih domačinov, ki niso uspeli ubežati "slavnemu" cunamiju.

Theertham

Slabo stran hindujskega praznovanja v Jaffni sem že omenil KLIK, dobra je bila pa ta, da se je nekaj dogajalo in da sem bil pri tem soudeležen.

Prizorišče dogajanja (šele pred kratkim sem izvedel, da je šlo za Theertam festival - ok, razlaga verjetno nekaj več pomeni le hindujcem) je bilo v glavnem in največjem hindujskem templju v Jaffni, v Nallu Kandaswamy kovilu.
Kovil je tamilska beseda za božje prebivališče, tempelj.



Seveda obreda nisem razumel (ga še vedno ne, ker so podatki na spletu zelo skopi, takrat pa tudi nisem spraševal, ker so bili vsi udeleženci "zelo pri stvari")





Veliko sem gledal, opazoval, nekaj pa tudi fotkal, kar mi je v množici pač uspelo.

Tole ni moje, je pa prikaz dogajanja.

Nekaj praznovanja sem ujel tudi naslednji dan - to je obredno kopanje pri templju Selvachannity Murugan (povsem na severu otoka).


Čiščenje je potekalo tudi na druge načine.

Spet obredno razbijanje kokosovih orehov. V hinduizmu to simbolizira zlom ega - trda lupina ega in ignorance je zlomljena in da prostor znanju in čistosti.

Tako pa to delajo pri severnih sosedih.

Ja, tu je bilo bistveno bolj umirjeno.


Tempelj Vallipura Aaalvar je povsem odmaknjen od glavnih prometnic, a sem bil vseeno začuden, da sem bil tam čisto sam.

Zelene, modre, rumene, vijolične.... bogove sem poprosil za srečno nadaljevanje poti in odbrzel proti jugu.

Jaffna in skrajni sever

Tako daleč sem se pripeljal potem mi pa ni bilo nič všeč. Vstop v mesto je bil sicer kar prijeten in ko sem, ob iskanju prenočišča, krožil po okolici in središču nisem imel vtisa, da je tukaj še pred devetimi leti divjala državljanska vojna.

Ko pa sem ritem malo upočasnil in predvsem, ko sem začel po mestu pešačiti, se mi je vedno bolj dozdevalo, da sem nekje v Indiji.



Konec dneva sem izkoristil za obisk tistega hindujskega praznovanja (v naslednji objavi), naslednje jutro pa sem si v miru ogledal Old Park, oziroma tisto kar je od njega ostalo po bojih med Tamilskimi Tigri in vladno vojsko.


Prvotno sem sicer načrtoval še en dan za raziskovanje mesta in SZ obale otoka, a sem si po videnem premislil in odropotal do skrajne severne točke otoka.

Dolgočasje na levi

Po prvih prestrašenih kilometrih v gostem in kaotičnem prometu v okolici Negomba sem se le malo sprostil, ko me je pot zapeljala stran od glavnih prometnic. Na ravnini sem poskušal najti optimalno potovalno hitrost, ko....
...so me "ujeli" policisti (ja, njih peterica)
Peljal sem 49 namesto 40 (po ravnem izven naselij) in mi pravijo da naj grem kazen plačat v mesto, oni bodo pa tačas zadržali moje dokumente... Ja itak. Poznam tako foro še iz Bosne.
Kaj pa če bi jaz kar takoj, njim na roke....?
Po posvetu pravijo ok in 3000 rupij, vmes pa še kam greš, od kod si.... blabla.
Odgovarjam in vijem roke glede višine kazni...
"Ja, koliko bi pa ti plačal?" In mi pokažejo ogromen list, kjer razumem samo številke in nobene ni nižje od 1000 (dobrih 5€).....

Bolj, ko se pogovarjamo, bolj bledi nihova odločnost o kaznovanju in bolj raste moje prepričanje, da jo bom odnesel le z ustnim opozorilom - še par minut in lahko pospravim dokumente ter se odpeljem, ne da bi odprl denarnico.

 Ceste proti severu so v zelo dobrem stanju, mogoče tudi zato, ker je prometa zelo malo.

Če ne bi vseskozi moral paziti kaj vse bo prišlo iz obcestnih senc (jah, tudi policaji so bili najraje v senci) bi bilo še bolj dolgočasno.

Tudi pokrajina ni bila prav nič "razburljiva".

Tako vse do Mannarja...
Sem se zapeljal na otok z željo, da pridem do njegove skrajne točke, ki je hkrati tudi najbljižja Indiji - do t.i. Adamovega mostu. Ne gre za pravi most, temveč za dolg (cca. 30 - 45km - odvisno katere točke vzamejo v meritve) niz plitvin in nizkih peščenih otokov. Menda pa je vse skupaj bilo nad površino morja še tja do 15. stoletja, ko je podobo močno spremenil hud ciklon.
Hindujci zadevo imenujejo Ramov most, saj naj bi po mitologiji (opis je v Ramajani) vojska hanumanov zgradila most po katerem bi Rama lahko prišel iz Indije na Sri Lanko rešit svojo ženo Sito.
Kakorkoli - po nekaj kilometrih sem misel opustil, ker je bila cesta v tako katastrofalnem stanju, da mi verjetno ne bi uspelo pred nočjo priti do želenega cilj za ta dan, do Jaffne.

Tako sem nadaljeval spet po neskončni ravnini in bolj kot ne praznih cestah.

Stalnica na (hmm, praktično vsej) poti so bili vojaški objekti. Tako nekako na vsakih 20-30km sem zagotovo naletel na vsaj eno vojašnico. Tole na fotki je pa vojaška letališka steza - na desni, na levi pa cesta.

Nova (2017) cerkev Our Lady of Manthai, na mestu kjer so skozi krvavo zgodovino kristjanov v tem delu stale cerkve že od poznega 16. stoletja.

Vse bolj je bilo tudi jasno, da sem na področju, ki je bilo še pred nekaj leti globoko v vojni in povsem nedostopno turistom.
Sem hotel posneti celotno ekipo, ki je iskala mine, a mi niso dovolili; tega možaka pa sem srečal nekaj sto metrov naprej in očitno ni vedel za prepoved.  

Če se mi le ponudi priložnost jo zagrabim - obisk podeželske šole namreč.

Potem pa spet kilometri in kilometri ravnine in dolgočasne pokrajine.

Ja, po levi strani ceste in levi strani otoka čisto do "vrha", do severa.

Most, ki povezuje celino s polotokom Jaffna (hmm, se mi zdi, da je ob močni plimi kar otok - vsepovsod je toliko peščenih plitvin in otočkov, da nikoli ne veš kako vse skupaj izgleda takrat, ko je veliko/malo vode).



Še dobro, da sem se odpovedal Mannarju in zgodaj popoldan prišel v Jaffno. Kjerkoli sem vprašal za prenočišče, vsepovsod so me odslovili s: "Sorry, full". V mestu so imeli neko hindujsko praznovanje in na koncu sem imel na izbiro dve prenočišči - eno v hotelu za dobrih 100€ in tole za 12€.
Jah, z Gorenjske sem ;)
Tuktuk je bil varno za ograjo, WiFi signal je bil dober... Tople vode sicer ni bilo, a saj je bilo zunaj vroče in glede na čistočo kopalnice tudi nisem imel nobene želje po kaj dolgem zadrževanju pod tušem. Ko sem lastniku rekel, da je rjuha na postelji umazana, mi je povsem hladno odvrnil: "You can use the other bed". Z veliko nejevolje je prinesel svežo, ko sem se razburil, da je tudi ta z druge postelje še od prejšnjih gostov.