En hribček bom kupil

Povezava Vietnama z rižem je vsakomur jasna, nekaj jih tudi že ve, da je dežela drugi največji izvoznik kave na svetu, o vietnamski čokoladi, oziroma pridelavi kakavovca sem tu že pisal KLIK, le malokdo pa Vietnam povezuje s čajem, čeprav sem tudi o tem že pisal KLIK in KLIK.
Lahko bi kar ponovil (copy/paste) zgodbo, ki sem jo doživel pred dobrimi petimi leti saj je Long Coc sedaj približno tako neznan, kot je bil Moc Chau takrat, hkrati pa se bojim, da se bo preneslo tudi poznejše dogajanje. Moc Chau, nekdaj nekje bogu za hrbtom, je sedaj velika turistična atrakcija s številnimi glampingi, velikim steklenim mostom, čajnimni nasadi v obliki srčkov... 

Long Coc, s svojimi čajnimi hribčki, ki nekatere spominjajo na otoke v zalivu Halong, mene celo malo na čokoladne hribčke na Boholu, na Filipinih, je dobrih 120km oddaljen od Hanoja, ravno prav za dnevni izlet.

Večina ceste do tja je bila v zelo dobrem stanju, tako da sem lahko hitro drvel spreminjajočemu se vremenu nasproti. Neobičajno visoke temperature za sredino decembra so se tu v hribih hitro spuščale, pravzaprav so v (dobesedno) nekaj minutah padle za več kot 10 stopinj C.

Močan veter je tudi prinesel veliko temnih oblakov - sem celotno pot nazaj proti Hanoju bežal pred dežjem.

Tudi če bi bilo vreme lepo, pa letni čas ni bil najboljši za oglede - kljub soboti ni bilo nobenih obiskovalcev in če ne bi bilo teh "obiralcev", bi bil med griči popolnoma sam.

Ujel sem nekaj jasnine, nekaj oblakov, veliko oblačnosti, tudi nekaj meglic, le tiste mistične svetlobe ni bilo... No, manjkalo je tudi zelenilo spomladanskih listov, sončni zahod, pa obiralke s koničastimi klobuki....
Eh, imam vsaj razlog(e), da se kdaj vrnem ;)













Diši, diši, diši

Dobrih 100 let je bila Quảng Phú Cầu povsem običajna obrtniška vas, kjer so izdelovali dišeče pačke (no, pravzaprav nič ne diši, ker gre v bistvu za kadila, a kadilna palčka se mi ne zdi najbolj posrečena skovanka).
Nimam pojma kdaj, kako in zakaj se je to spremenilo, a dejstvo je, da je v zadnjih letih postala turistična atrakcija in "obvezna IG točka". Mogoče/verjetno so k temu pripomogle kake spletne fotke rdečih "šopkov", ko palčke sušijo na dvoriščih, ulicah...
Tradicionalni rdeči so se pridružile še druge barve, šopke postavljajo v vse mogoče kombinacije, na voljo so lestve, primerna ozadja, za pravi denar tudi modelka/manekenka.
Ja, sedaj se vse vrti okrog denarja - vstopnina za IG fotkanje stane 100.000 VND (cca. 3,70€) - dajte v kontekst ob podatku, da je mesečni dohodek od izdelave palčk, na prebivalca, nekje 150-200€

Za IG mi "dol visi" zato sem  večino časa v vasi porabil za ogled postopka izdelave, šele na koncu sem pokukal na par dvorišč - ja, lahko je zelo instagramabilno ;)











 

Cầu Nôm

Tako, kot je spodaj "prilepljeno", tako izgledajo moja poizvedovanja o zanimivih točkah ;)

  Cầu Nôm là cây cầu đá bắc ngang dòng sông Nguyệt Đức, là điểm nhấn độc đáo mang lại sức hút đặc biệt cho không gian văn hóa thuần Việt của làng. Không chỉ mang giá trị lịch sử, văn hóa, kiến trúc độc đáo, chiếc cầu đá cổ gần 200 năm tuổi của làng Nôm, xã Đại Đồng, huyện Văn Lâm, tỉnh Hưng Yên đã được các nhà nghiên cứu di sản đánh giá là một công trình độc đáo còn nguyên vẹn chưa từng thấy ở bất cứ làng cổ nào của Đồng bằng sông Hồng.
          Vào thế kỷ XVI, cây cầu này được làm bằng gỗ lim. Để đảm bảo chắc chắn và thuận tiện cho người dân đi lại, thời Tự Đức (1848- 1883) cầu được thay hoàn toàn bằng đá. Mặt cầu rộng gần 2m, làm bằng đá xanh nguyên khối, gắn khít nhau. Những phiến đá lớn được các nghệ nhân đục đẽo rất công phu. Cầu xây 9 nhịp, theo quan niệm của người xưa số 9 tượng trưng cho sự may mắn trọn vẹn… Dầm cầu hình chữ nhật. Mặc dù thời gian đã làm cầu  bị rêu mốc và cây leo bám, nhưng những nét văn hoa cổ tinh tế của cầu vẫn rất dễ quan sát. Hai bên thành cầu còn hầu như nguyên vẹn các mỏm đá dầm cầu được chạm trổ vân mây, một họa tiết thường sử dụng trang trí trong kiến trúc cổ, được tạo tác công phu, nghệ thuật rất xảo diệu và cầu kỳ, trông như những cái đầu rồng. Chân cầu là những cột đá hình trụ, không đều nhau được đẽo thô để gác dầm cầu, đã bị xói mòn bởi thời gian. Điểm đặc biệt của cây cầu còn là tính bền vững về kết cấu. Mặc dù mặt cầu, mố cầu và chân cầu chỉ gác lên nhau chứ không có vật liệu liên kết, nhưng trải qua thời gian gần 200 năm mặt cầu vẫn phẳng, chắc chắn và vững chãi. Điều đó cho thấy trình độ thiết kế, gia công vật liệu và thi công cầu của những người thợ ngày xưa rất đáng nể phục.
          Làng Nôm hôm nay vẫn đẹp như một bức tranh cổ về làng quê Việt Nam với dòng sông Nguyệt Đức hiền hòa, êm ả. Cây cầu đá không chỉ nối đôi bờ giúp người dân đi lại, mà còn là điểm nhấn độc đáo cho bức tranh làng cổ đã tồn tại hàng trăm năm. Đi qua cây cầu đá, bước chân tới ngôi làng cổ để thấy hết được nếp sống, nếp sinh hoạt, văn hóa, hồn dân tộc của một vùng quê thuần phác đồng bằng Bắc Bộ.






 
 

Najlepše poti so stranske

Velikokrat dobim vprašanje: "Zakaj Vietnam, zakaj tolikokrat Vietnam?"
Odgovor je (lahko) povsem preprost - ker je fajn, ker mi je tam všeč. Ali pa veliko bolj kompleksen...

Če bi šlo le za "must see" turistične znamenitosti, bi šel v deželo enkrat, mogoče še enkrat, tako se pa po malem vračam že 26 let in vedno znova odkrijem kaj novega, zanimivega.
Ja, Vietnam se je seveda v teh letih močno spremenil, za zahodnjaškega popotnika v marsičem tudi na slabše, nasploh se mi zdi, da nas ne potrebujejo več. Covidna leta in vojna v Ukrajini pa so, sicer na zelo trd način, Vietnamce očitno prepričala, da gre tudi brez Korejcev, Kitajcev in Rusov. Še par let gospodarske rasti in postali bodo povsem turistično samozadostni (kolikor niso že do sedaj).
Oblika turizma se tem dejstvom hitro prilagaja in verjemite mi, da je daleč od tistega kar išče kak zahodnjak. Npr. - predstavljajte si Postojnsko jamo osvetljeno z mavričnimi barvami, umetnimi kapniki v obliki srčkov, z IG točkami za fotkanje... na Triglav bi pa vozila gondolska žičnica...
No, zaradi tega zagotovo ne hodim v Vietnam ;)

Ima pa dežela še en drug obraz, ki se skozi leta le malenkostno spreminja, ostaja avtentičen, prijazen - le težje je dosegljiv in zato (hvalabogu) manj popularen.
Praktično edini način, da spoznaš to plat Vietnama je, da si najameš motorno kolo (ne, niti z avtom z najetim šoferjem ne bi šlo povsod) in na tak način sem v zadnjih letih (ob tisočerih km) spoznal veliko zanimivih stvari.

Ponudnikov najema motociklov je ogromno, zanimivosti za oglede še več - le v čem bi torej bil problem, da se za tako obliko potovanja ne odloča več turistov/popotnikov.
Kdor se je že seznanil z vietnamskim prometnim kaosom, se bo verjetno zelo, zelooooo težko odločil za to, da se še sam preizkusi v njem ;)
A se ovire s tem še ne končajo. V bistvu je tu šele začetek.
Zaradi zgoraj omenjene turistične samozadostnosti je zelo težko najti izposojevalnico, ki ne bo imela spletne strani zgolj v vietnamščini, kjer ne bo komunikacija zgolj prek telefona in kjer za varstvo ne bodo zahtevali osebnih dokumentov.
No, tokrat mi je skoraj vse uspelo - z angleščino sem (preko FB in WhatsApp) rezerviral motorček, za primerljivo ceno, brez varščine v obliki potnega lista... V sami izposojevalnici potem ni bilo več duha o kaki angleščini (debelo uro sem se pogovarjal preko telefonskega prevajalnika) in tudi motorček ni bil pravi :(
No, po večernem ponovnem obisku (ja, spet s pomočjo prevajalnika) sem dobil daleč najboljši motor do sedaj in se uspešno zapodil v nove dogodivščine :)

V tako veliki deželi, kot je Vietnam, ne moreš kar križarit z motorčkom sem ter tja, v upanju, da boš že videl kaj zanimivega. V bistvu je iskanje zanimivih točk daleč najbolj zapleten in dolgotrajen postopek pri mojem načrtovanju poti. Desetine ur porabim za gledanje zemljevidov, branje blogov, prevajanje vietnamskih strani... ampak meni potem doživeto to odtehta.
Super so mi ogledi t.i. obrtniških vasi - pogosto je navada, da se celotna vas ukvarja le z eno obrtjo, le pojmovanje "vasi" je povsem drugačno, kot pri nas. Včasih gre za par hiš, ki so v strnjenem naselju drugih "vasi", včasih se kar držijo večjih mest, le redko pa gre za povsem samostojna naselja, stran od mest.
Temu primerno je potem tudi iskanje obrtnih delavnic - še dobro, da se skoraj vse dogaja na ulicah, dvoriščih, odprtih garažah.
Včasih jih najdem takoj, ker so kot tovarne KLIK, včasih me na obrt opozori že dogajanje na vstopnih ulicah, včasih je potrebna vožnja vse naokrog, včasih je potrebno tudi "vprašati" - pokazati fotko, tistega kar iščem...

Tokrat sem se omejil res zgolj na bližino Hanoja in še to le na tiste vasi, ki so se mi zdele zanimive in jih nisem obiskal že prejšnjič KLIK



















Meni je tak način potovanja po stranskih poteh zelo všeč - zaradi tega kar vidim, še bolj pa zaradi srečevanja in interakcije z ljudmi. Se marsikaj pomenimo, čeprav običajno čisto nič ne razumemo drug drugega, se čudimo in velikoooo smejimo.
Ja, fajn je!
Ni pa za vsakogar ;)