The Road To Mandalay

By the old Moulmein Pagoda, lookin' lazy at the sea, There's a Burma girl a-settin', and I know she thinks o' me; For the wind is in the palm-trees, and the Temple-bells they say: "Come you back, you British soldier; come you back to Mandalay!"
Tako je pred dobrim stoletjem pisal Rudyard Kipling in še danes je na Iravadiju veliko podobnosti.
Ok, britanskih vojakov res ni več in parnike so zamenjale malce novejše ladjice, življenje ob reki pa se ni kaj dosti spremenilo.

Mi smo pot od Mandalaya, navzdol po Iravadiju, začeli zgodaj zjutraj, še v temi.

Tam nekje med Sagaingom in Inwo pa se je skozi meglice že prikazalo sonce.







No, saj sem že zapisal, da se v zadnjem stoletju ni kaj bistveno spremenilo. Povsem drugačna zgodba, kot pa mestni vrvež v Yangonu ali turistični naval v Mandalayu.





Tudi življenje (promet) na reki je povsem drugačno od mestnega. Nikjer sledu o kakšni turistični gneči.

Enako je bilo z našo ladjico - bolj prazna kot polna, z veliko prostora za lenarjenje, počitek, klepet...

 ... poslušanje glasbe.
Hmm, je L. poslušala:
Everything I touched was golden
Everything I loved got broken
On the road to Mandalay
Every mistake I've ever made
Has been rehashed and then replayed
As I got lost along the way

KLIK
???

Kljub temu, da se nismo ustavljali (stara fotka z moje druge poti po Iravadiju)...

... pa smo do našega cilja v Baganu prispeli šele ob sončnem zahodu.

No boat today

... je bil stavek, ki sva ga s K. največkrat slišala v Amarapuri.
Prav neverjetno se mi je zdelo, da bi bila množica čolnov že vnaprej oddana, a je bilo žal očitno res.

Če smo že prišli gledat sončni zahod ob najdaljšem tikovem mostu na svetu je bilo torej potrebno poiskati plan B - najboljša se mi je zdela lokacija pod mostom, ki je zaradi nizkega vodostaja še omogočala kar dober razgled.

Potem se je pa kar naenkrat situacija povsem obrnila- nemogoče se je spremenilo v dva prosta čolna. Hmm, le cena je bila tudi dvojna :(
Finančno grenkobo je na srečo hitro pregnala fotografska sladkost.

Najprej nekaj fotkanja s soncem v hrbet...


... potem pa lovljenje mosta v protisvetlobi.

Največji "foto ulov" so seveda menihi (KLIK) in kolesa :)

Ljudi na mostu je bilo še bistveno več kot na čolnih in tako je bil lov za silhuetami še dodatno otežen.

Pa tudi veliki finale sončnega zahoda je kar nekako zbledel :(

Ribič Pepe

Ok, nisem prepričan, da je Pepe, je pa sigurno ribič. No, vsaj včasih je bil, dandanes je mogoče samo še maneken, ki se nastavlja fotokameram.

En izmed poglavitnih razlogov za obisk Inleja je seveda dan preživet na jezeru. Začne se hitro (KLIK) in čimbolj zgodaj.

Nadaljuje pa bolj počasi (KLIK)



Jutra so navadno hladna in z malce fotografske sreče še s kančkom meglic.

Pred sončnim zatonom pa se jezero obarva v toplo svetlobo in v daljavi se zarišejo silhuete čolnarjev in ribičev.
Se pa svetloba nenehno spreminja - iz minute v minuto in iz dneva v dan (spodnji posnetki so nastali v dveh dneh, v uri med 17. in 18.)






Še spomin kako je bilo - KLIK

... in hitro nazaj v vas.

Dolgovratke

Pred tremi leti sem napisal (KLIK), da več tkejo, kot pozirajo - sedaj se je tudi to spremenilo. Tkalnica z dolgovratkami je bolj studio za delo z manekenkami, kot delavnica z obrtnicami.


 Vesel, da sem našel eno nenaličeno.

Njo sem kar nekaj časa čakal, da je nehala pozirat ostalim turistom in končno poprijela za statve.

 Zabloda, če bi pričakoval kaj takega :(

Obročev je vsako leto več in ja, težki so.

Šivilja brez škarjic


O tkalnicah sem se že razpisal - KLIK



 Kar se tkanja svile tiče ni nič novega.


Se je pa povečalo tkanje lotusovih niti...

.... in cene so še bolj poletele v nebo, hmm, sedaj so že nebeške :(



Na spodnjih fotkah je primerjava cen: najprej fotka šala izpred treh let in pod njim letošnja (28.02.)