Modri tempelj - Wat Rong Suea Ten

Povsem na drugem koncu Chiang Raija kot Beli tempelj pa se nahaja očitno veliko manj znani Modri tempelj.
Sicer bistveno manjši, a definitivno ne tako manj atraktiven, da bi ga zato zapostavljale množice.

Res da sem tja prišel ob svitu, a sem bil vseeno presenečen (spet, a tokrat pozitivno), da ni bilo nikjer žive duše.






Beli tempelj - Wat Rong Khun

Ko se je cesta med Chiang Maijem in Chiang Raijem po hribovitih ovinkih in makadamskih odsekih (rekonstrukcija) končno le zravnala in se je promet močno zgostil, sem se pač vključil v dogajanje. Medtem, ko so hitrejši prehitevali mene in jaz počasnejše sem povsem zgrešil odcep za Beli tempelj - jah, nič, sem kar podaljšal do mesta, odložil prtljago v prenočišču, se na hitro umil in se počasneje vrnil.

Sem kar pričakoval kar me je čakalo, a sem bil vseeno (spet) presenečen nad množico. Wat Rong Khun je bil tako poln poševnookih turistov, da so varnostniki s piščalkami (in klicanjem v kitajščini) usmerjali ljudi in skrbeli za vsaj malo pretoka. Seveda so vsi hoteli delati selfije in IG slikce med potjo, predvsem na fotogeničnim mostom pred glavnim templjem... ne, nisem ga uspel pofotkati, ker je bil vseskozi tako poln ljudi, da se ga ni niti videlo. Pa resnici na ljubo se mi niti ni dalo čakati ali tik pred zaprtjem še enkrat poskusiti srečo.

Drugače pa - ja, lep in zelo poseben je.
Za slikce, ko izgleda, kot da je prazen pa je potrebno veliko potrpljenja in včasih tudi kak rafal in naknadno izločanje fotk. 







Fake Angkor

Prvi dan "ta zaresne" vožnje sem si vzel zelo na izi saj me je čakalo le cca. 200km vožnje do Chiang Raija. Kar malo preveč na izi, ker sem kmalu ugotovil, da je velik del ceste v rekonstrukciji, kar je pomenilo veliko makadama, predvsem pa prahu, ki so ga dvigovali avtomobili, ki so me prehitevali
Postanek ob toplem vrelcu v Mae Kachanu je bil tako zelo dobrodošel. No, vrelca sprva sploh nisem opazil, ker je moje oči pritegnil tale khmerski "tempelj" postavljen tik ob glavni cesti.

Na prvi pogled je izgledal resnično kot kak zapuščeni tempelj in začuda ni bilo nobenih turistov, ki bi se vanj zgrinjali, tako kot v Angkor Wat.


Vse zapuščeno in prepuščeno zobu časa...

Ampak, ko se malo bolj pogledal, sem opazil, da gre več ali manj za kulise.

Tudi v notranjosti se je hitro videlo, da od gradnje niso potekla ravno stoletja.
Menda gre za propadlo investicijo - to naj bi namreč bile neke vrste toplice.

PooPooPaper

Tajci so znani po svoji podjetnosti, tako da ni nič nenavadnega, če so sposobni prodati tudi drek, no, tule so šli še dlje in iz dreka naredili biznis, pravzaprav eko biznis.

Na obrobju Chiang Maija je hmm, ne vem kako bi poimenoval, obrtna delavnica, predelovalnica, prodajalna... skratka podjetje, ki se ukvarja z drekom, v glavnem s slonjim.
Dejstvo je, da slon ogromno poje in kar gre na eni strani noter, pride na drugi ven in to v taki obliki, da je še vedno uporabno.
Ideja, da iz slonjih iztrebkov naredijo papir je vsekakor odlična, a so tu idejo še nadgradili, tako da z vodenimi turami, kjer se turisti seznanijo s postopkom izdelave še dodatno zaslužijo.







Verjetno sem že kdaj izrazil svoje navdušenje nad tajskim turizmom, a naj ga ponovno - dejansko se znajo iti. Ta Poopoopaper je tipičen primer: predelava nečesa, kar bi pri nas v najboljšem primeru končalo na njivi, vodena tura in razlaga postopka (to je na Tajskem stalnica tudi pri drugih, bolj običajnih obrteh - kaj pa pri nas?), udeležba turistov pri izdelavi in na koncu si vsak lahko sam izdela še izdelek, ki ga seveda plača v dobro založeni trgovini.



Mimogrede - če vam je konjski ali kravji drek bolj domač ali pri srcu - tudi iz njega je mogoče izdelati papir, le malo več svežih rastlinskih vlaken je treba dodati.

Bizarno strašljivo

Preden sem se zares odpravil na pot z motorjem ga je veljalo še malo preizkusiti - kot tudi sebe v novih prometnih okoliščinah. Pa sem se podal po okolici Chiang Maija. Ne kar na slepo, ker sem si že doma označil nekaj točk (prav nič instagramabilnih), ki jih turisti običajno spregledajo - in prvi postanek je bil v templju, ki ga "ljubkovalno" imenujejo Peklenski tempelj.







Instagramabilno

Kako fantastično. Zaplešeš pred čudovito opečnato steno in tvojim gibom se pridruži množica lepih golobov, tako da v harmoniji postanete eno. Peace on earth.

Saj poznate moje navdušenje nad IG fotkami in nasploh nad nerealnim prikazovanjem življenja, kajne?

Seveda nisem iskal, sem pa naletel na IG točko v Chiang Maiju (kar sami jo poiščite).
Procedura fotkanja je sila enostavna in dobro utečena: pred zidom te poišče skupina izvajalcev dopolnilne dejavnosti, plačaš izvedbo dogodka (nimam pojma koliko in kakšen je manevrski prostor za pogajanja), izvajalci te pripravijo za poziranje pred zidom, vržejo pičo za ptice, golobi priletijo na pojedino, ti poziraš (lahko med hojo, tekom, vrtenjem, poskakovanjem....) nekdo ptiče sredi jedi preplaši, škljoc, škljoc in že si zvezda IG.


Vsaka fotka (in poza) je seveda unikatna, tako da ni bojazni, da bi na IG našel kakšno podobno - itak, ja :)
Unikatne so kvečjemui tiste, ki jih verjetno vsi izbrišejo - golobje dreke s sebe pač malo težje.

Še low cost varianta.

Praznovanje v Wat Phan Tao

Verjetno najlepše prizorišče za ogled praznovanja tako loy krathonga kot yi penga pa je Wat Phan Tao, tempelj v središču Chiang Maija.
Seveda pa naj vas fotka ne zavede, ker.....


Dogajanje v templju se sicer začne tam nekje okrog osme ure zvečer, a najboljša mesta za fotkanje in snemanje so bila zasedena že ob treh popoldan.

Tako je bilo pa prizorišče tam nekje med deveto in deseto zvečer, ko sem prihitel sem z mostu, kjer so spuščali lampijone.





S fotoaparatom v eni roki, dvignjeni visoko nad množico, medtem, ko sem stal v tretji, četrti vrsti... V bistvu še niti ni tako slabo izpadlo, kot bi lahko ;)
Mi je bilo pa dogajanje zelo všeč, seveda bi bilo vse skupaj še veliko lepše, če bi bilo bistveno manj ljudi, a taka je pač realnost.

Par dni po prazniku, ko sem se spet vrnil v mesto, pa razen tega kužija ni bilo nikogar - tudi prva fotka na tej strani je nastala po prazniku.