Salar de Uyuni


Kanček sreče in veliko truda je bilo potrebnega, da sem se že tretjič znašel na enem od najbolj nenavadnih krajev na svetu.

Kot že napisano - kamorkoli greš iz (ali v) Uyunija, vedno te doletijo gore prahu - tudi na poti do Salarja.

Prvi kilometri po največjem slanem jezeru na svetu so po ustaljeni poti, ki so jo že jasno začrtali ostanki gum od številnih voženj.

 A kolesnice se vseeno počasi izgubljajo....

.... dokler ne izginejo v velikiiiiiiiiii belini.
Nemogoče je z besedami (in/ali slikami) opisati občutke, ko se s hitrostjo stotih kilometrov na uro voziš desetine kilometrov, ko iz radia Manu Chao prepeva: "... me gusta viajar, me gustas tu...) in je vse naokoli le bela in še bolj bela belina.

Beline Salarja je za pol Slovenije, debeline soli za kake tri metre, višinske razlike med najnižjo in najvišjo točko pa še za meter ne.

Vprašanje je le, koliko časa bo ta belina zdržala, saj naj bi vsebovala skoraj polovico vseh svetovnih zalog litija (ja, tistega, ki ga uporabljajo za baterije za telefone, računalnike....)

Še nekaj sreče (in zbranih novcev) bo potrebno, ker mi trikrat ni bilo dovolj.

Ja, pokrajina, ki me je resnično prevzela.

V upanju, da to ni bil moj zadnji pogled na Salar in v želji, da si bom naslednjič lahko vzel več časa.

Cementerio de trenes

Britanski vpliv je segel tudi v Bolivijo - toliko, da so konec 19. stoletja zgradili železnico, večinoma za potrebe rudarjenja. Domačini se nikoli niso sprijaznili z železno cesto in ko je rudarska industrija tik pred 2. svetovno vojno propadla, je to pomenilo tudi začetek konca železnice.
Številni vlaki so našli svoj rjasti konec na obrobju Uyunija, kjer se pokopališče vlakov iz leta v leto še kar veča.







Uyuni


Uyuni je bil prava vu*****ina - majhno prašno mestece sredi ničesar in samo zaradi davnih trgovskih poti in prav tako davnega rudarjenja se je tu naselilo nekaj ljudi.
Prah je še vedno glavna stalnica - kako tudi ne, če pa je LETNO povprečje deževnih dni 10 (ja, samo deset dni v celem letu dežuje).

Pred slabima dvema desetletjema se je mestece začelo počasi prebujati in nekaj ulic so celo tlakovali. Razlog za prebujanje so bili turisti, ki so "odkrili" bližnji Salar (največje slano jezero na svetu).

Prebujanje zadnjih let pa je bliskovito. Novim hišam kar ni videti konca in po moji oceni (tako čez palec) se je Uyuni od mojega zadnjega obiska pred desetimi leti povečal vsaj še za enkrat.

Priznam, da sem proti vsem pričakovanjem tokrat spet doživel neke vrste kulturnega šoka, a povsem drugačnega, kot bi si mislili.
Pred desetimi leti sta bili v mestecu dve restavraciji, sedaj je v eni ulici ene petnajst pizzerij (jah, vse je po istem kopitu izpred desetletja, le meniji so malce razširjeni, a povsod skoraj identični).

Uf, potem pa še agencije. Pred štirinajstimi leti sta bili dve, pred destimi mogoče pet, šest. Sedaj govorijo, da jih je več kot sto in res je praktično na vsakih vratih kak napis, ki bi lahko nakazoval tako dejavnost. Večina vrat je bila tako ali tako zaprtih (izven sezone), kjer je bilo pa odprto, je šlo pa za mizo, stol in telefon - način turizma, ki deluje po vsem tretjem svetu. Vsi zbirajo potnike, izletnike... potem jih pa pridružijo tja, kjer je že zagotovljena tura.

Letos je Uyuni oplazil (postanek za vse, dirka le za motorje in quade) tudi slavni Dakar in izgleda, da bo posredna reklama prinesal še nove turiste, agencije, pizzerije....

Osrednji del ostaja skoraj nespremenjen...

... le avtobusna postaja je veliko bolj polna.

Kamorkoli greš, od kjerkoli prideš - prah ti ne uide.

Dakarsko do Uyunija

Bolivijo že kar nekaj poznam s prejšnjih potovanj in tako mi je bil kulturni šok v celoti prihranjene. Sicer se pa stvari v zadnjih letih spreminjajo na bolje - pri tem imam v mislih predvsem celotno infrastukturo in ostale elemente, ki delajo deželo turistom prijazno. Jah, posledično pa slaba stran - turistov je vse več, kar preveč.
Villazon je povsem nepomembno mestece, ki se je na turistični zemljevid uvrstilo zgolj zaradi svoje obmejne lege, ki pa jo dobro izkorišča.
Med hojo od mejnega prehoda do avtobusne postaje sem izkoristil za menjavo denarja (številne menjalnice, nič "modrega, sivega, črnega" trga) in z malce truda bi našel tudi bankomat.
Avtobusna postaja kaotična, kot se za deželo tretjega sveta spodobi ;) Številni "kričači" lovijo stranke za vožnje z avtobusi, kombiji in karavani in kar težko se je odločiti za svojega favorita.
Čez par minut imam v žepu vozovnico do Uyunija - za okroglih 5€ za dobrih 8 ur vožnje. Pred vožnje ostane še nekaj časa za topel kakav in skromen sendvič. Mraz je.
Bolivijski vozni park se je v zadnjih letih zelo popravil in na avtobusni postaji so se vrstili veliki avtobusi na katerih se je že na prvi pogled videlo, da so rabljeni prišli iz sosednjih držav in da so jih tu, za potrebe slabih makadamskih cest, za kake pol metra dvignili od tal. Ja, velika glavnina cest v Boliviji je še vedno makadamskih.
Pričakoval sem dolgo in dolgočasno voznjo, a je bila je dolgočasna samo do Tupize, od tam naprej pa prava adrenalinska dogodivščina. Dakarska hitrost in vratolomna vožnja po makadamu, po grebenih, z več 100 metrskimi prepadi na obe strani. Noro lepa pokrajina z večbarvnimi in od erozije razjedenimi hribi, spust v "dolino" (3300 mnm), prečenje številnih suhih rečnih strug, čisto prave peščine in vožnja kot po saharskih pistah.
Se med vrsticami opazi moje navdušenje?;-)
Ko bo priložnost definitivno ponovim, z najetim terencem in fotokamero v roki!!!!!!!!!!

Don't cry for me Argentina

Še kar veliko km preizkušanja trpežnosti najetega Gola je bilo tudi potem, ko sem zavil nazaj proti vzhodu. Makadam se je vlekel še dolgo iz San Antonia, pa tudi na poti do Salte se ga je med hribi nabralo spet za nekaj deset km.
Se je pa vse srečno izteklo, avto sem parkiral na bencinski črpalki, šel v mesto na pizzo (zrezkov je bilo dovolj) in spet nazaj čakat na oddajo avta.
Sovražim latinsko ležernost. Ob dogovorjeni uri seveda ni bilo nikogar in ko sem se že odpravil do telefonske govorilnice, se je le pripeljal predstavnik agencije. Vse je bilo ok, le avto je bil potreben temeljitega čiščenja in pranja (pravzaprav sem bil zaprašen tudi sam z vso svojo prtljago).
Na sateliski slikci je prikazana prevožena pot - v treh dneh se jo je nabralo za dobrih 1100 km.
Čez cesto na avtobusno postajo in vsenočna vožnja na sever.
Udobje na avtobusih se je iz vožnje v vožnjo manjšalo in tu doseglo argentinsko dno (o bolivijskih izkušnjah pa v nadaljevanju ;)), ampak kot že tolikokrat, mi je tudi vožnja do zgodnjega jutra, do bolivijske meje minila brez pretresov.
Ko sem že mislil, da se je argentinska zgodba končala in da se le še sprehodim čez mejo, pa me je v realnost povrnila polna avtobusna postaja ljudi, ki so se skrili pred mrazom, medtem, ko so čakali, da bodo mejo med Argentino in Bolivijo odprli.
Malce zoprn občutek, ko ti pred peto uro zjutraj rečejo, da mejo odprejo šele ob osmih, a sem poiskal še druga mnenja. Bila so sila različna in na koncu sem le izluščil resnico, da  se to zgodi ob sedmih.
Neprijetno čakanje, postopanje po majhni in zanemarjeni postaji, da se je ura prevesila čez šest, potem pa pot pod noge in v vrsto čakat, da me spustijo ven iz države.
Obmejne La Quiace (razen avtobusne postaje in mejnega prehoda) sploh nisem videl. Medtem, ko sem se prerival v vrsti za prehod meje se je počasi začelo daniti in ob zmagi nad argentinskimi carinskimi birokrati sem vstopil v bolivijsko jutro.

Ne, ne  joči Argentina, saj se še vrnem.


Wild Wild West

En izmed ciljev divje poti je bil tudi nenavaden most - železniški viadukt La Polvorilla.
Železniško progo so začeli graditi v začetku 20. stoletja predvsem zaradi rudarjenja v bližini San Antonia de los Cobres, a se je gradnja zelo zavlekla (mogoče tudi zaradi težkega terena). Osnovne dele za viadukt so zgradili čisto blizu nas, v tržiški (Monfalcone) ladjedelnici, jih z ladjo prepeljali v Buenos Aires in potem po kopnem (cca. 1500km) še do tu.
Ne vem zakaj, a večina železnic v J Ameriki propada ali pa je že davno propadla in skoraj tako je tudi s tem delom. V uporabi je le še del med Salto in viaduktom za turistični vlak z zvenečim imenom Tren de las Nubes (hmm, vlak k oblakom), ki pa vozi le dvakrat tedensko (pa še to ne vedno).

Vlaka tako nisem videl, a je bil tudi pogled na 1600 ton železja prav impresiven. Meni je vse skupaj delovalo kot iz western filmov.



 Veliko sopihanja, da sem se povzpel na vrh (ja, zrak je sila redek) in tu se mi konstrukcija sploh ni zdela več tako trdna, kot od spodaj. Zarjavela in polomljena ograja, preperele deske in luknje v grušču mi niso vlivale posebnega zaupanja - edino bojazni, da bi pripeljal vlak ni bilo.

Še pogled na Divji Zahod, potem pa nazaj v avto in spet dolgi kilometri makadama.

200 km v samoti

Še dobro, da nisem računal na jutranje fotkanje vseh tistih obarvanih hribov saj je bilo zaradi megle vse sivo. Kilometri ovinkaste vožnje proti nebu niso nič pomagali in vse je kazalo, da bo konec sreče z lepim vremenom.

A se mi je sreča z vremenom le nasmehnila in to prav krepko. Na vrhu cikcakanja, na prelazu Abra de Potrerillos (višino vidite napisano na kamnu), je sonce lepo sijalo.

Pogled nazaj - ovinkasta in vzpenjajoča se cesta (ki se uvršča med nevarnejše ceste na svetu - KLIK) je še vedno povsem v megli. V 17. kilometrih se povzpne za skoraj 2000 višinskih metrov. Cuesta del Lipán.

Na drugi strani pa povsem jasno nebo nad malo manj zavito cesto, ki je bila razen parih tovornjakov z rabljenimi avtomobili iz Čila (cesta vodi proti čilenski meji) povsem prazna.

Spust in ravninski pogled na belino.

Kljub neposredni bližini ene največjih turističnih atrakcij severne Argentine pa so bile gvanake edina živa bitja daleč, daleč naokoli.

Salinas Grandes so sicer res občudovanja velika površina soli, a ko enkrat doživiš belino Salarja de Uyuni, potem so vsa ostala slana jezera bistveno manj zanimiva.
Za nekoga, ki se prvič sreča s slanim jezerom so Salinas "vauuuuu", zame, ki sem prej že dvakrat prečil Salar pa samo "oh" ;)



Sol na Salinasu tudi bistveno bolj izkoriščajo, kot v Boliviji, a v času mojega "obiska" ni bilo nikjer nikogar - mirno sem se sprehajal med kupi soli, tekočimi trakovi in drugo mehanizacijo.

To je zgolj pot za tovornjake naložene s soljo...


... mene pa je pot vodila par km nazaj čez sol, do prvega križišča, kjer je "cesta", ki vodi  proti zahodu, proti odmaknjenemu rudarskemu mestecu San Antonio de los Cobres.

Kilometer za kilometrom te "ceste" sem imel v mislih, da so mi v rent a car agenciji odsvetovali vožnjo tu, očitno z razlogom. "Lojtrca" se ni zravnala niti za meter in nikakor nisem mogel najti prave hitrosti, ki bi me ponesla čez grbine. Malce več pritiska na plin in že sem bil na robu počene pnevmatike (ali še česa hujšega).

Na trenutke so se grbinam pridružile še sipine in kot, da to še ni bilo dovolj, sem proti koncu poti naletel na hitro naraščajoč potok (očitno so nekje spustili kakšno vodno zajetje) - le nekaj sekund je odločalo o tem ali mi ga bo uspelo prečiti ali pa bom moral obrniti in se vrniti nazaj (o fotkanju niti pomislil nisem).

O kakšni človeški duši pa niti sledu, le lame so mi dale vedeti, da mora nekje biti tudi njihov lastnik. Vsakič, ko sem na poti videl kakšno (zelo redko) usmerjevalno tablo, sem poskušal izračunati koliko časa bi peš potreboval do najbljižje vasi, če bi mi odpovedal avto. Prav nič prijetne misli na večurno pešačenje ob veliki nadmorski višini in žgočem soncu :(

Na koncu se je izredno slabega makadama nabralo za 111 km, ki sem jih prevozil v dobrih treh urah in pol - torej povprečje 30 km/h. Prav zares sem si oddahnil, ko sem se pripeljal v San Antonio de los Cobres, čeprav me je čakalo še kar nekaj km makadama, saj v zadnjih 200 km praktično ni bilo nobenega prometa (oziroma pomoči v primeru okvare avta).

Tako izgleda pot na satelitskem posnetku. Sredi ničesar, sredi puščave, vseskozi krepko nad 3500 m nad morjem in blizu žgočemu soncu.
Ne, tega ne poskušajte sami.