Čaj

Geografsko ga običajno povežemo z Indijo, Kitajsko, Japonsko, mogoče še Sri Lanko, definitivno pa ne z Vietnamom, čeprav spada med pet največjih izvoznic čaja na svetu.

Za Moc Chau sem na spletu pogosto bral, da ni kaj dosti za videti in res, če bi sem prišel z avtobusom bi tudi jaz rekel, da gre zgolj za še eno prašno mestece bogu za hrbtom. Motor pa mi je ponudil nove razsežnosti. Že med potjo sem opazil, da sem kljub zgodnji pomladi (začetek marca) vseeno prišel malo prepozno, saj je od številnih repičinih polj ostalo le še nekaj rumenih cvetov - tako, da sem lahko bolj nazorno ugibal kako fotogenična mora biti pokrajina. Potem so pa tu še cvetoča drevesa sliv in breskev, ki sem jih tudi zamudil :(

Tudi za čajne nasade se je bilo treba malo potruditi in se zapeljati par deset km iz mesteca še bolj v hribe (lega Moc Chau ravno preseže 1000 nadmorskih metrov).




Med številnimi potkami sem parkrat zgrešil in naredil kar nekaj km viška, a na koncu bil za trud dodobra poplačan s pogledi na čudovito zeleno pokrajino. Pa bi bilo verjetno še lepše, če bi prišel mesec kasneje, ko se začenja prvo pobianje najbolj kvalitetnih čajnih listov.

Če ni bilo nabiralk, so bile pa vsaj prebiralke ;) in kot se za prijazne Vietnamke spodobi so mi hitro ponudile skodelico oolonga iz skrbno izbranih listkov. Ja, res se mu je poznalo, da je neposredno od poznavalk, saj resnično ne vem, da bi že kdaj pil tako dober čaj.


Bistveno težje je bilo s hrano. Želodec me je že ure opozarjal, da sem nazadnje (in ta dan edinič) jedel zgodaj dopoldan in še to zgolj nekaj, kar je bilo najbolj podobno sendviču. Med kroženjem po glavni "mestni" ulici sem opazil le stojnice z juhicami (tradicionalne vietnamske pho), ki bi jih jedel le v skrajni sili... potem pa se mi nekje na robu vidnega polja prikaže Kentucky Fried Chicken. Sam pri sebi sem vedel, da je kaj takega nemogoče, a sem se vseeno zapeljal do table KFC in vstopil. Z Googlovim prevajalnikom sem poskušal razvozlati menu, a mi prijazen lastnik priskočil na pomoč z vietnamščino.
Verjetno sem naročil ham bo go :)


Vietnamci

Za vse, ki se jim ne bo ljubilo brati naprej: velika večina Vietnamcev, ki sem jih srečal na svojih (petih) poteh po Vietnamu je bilo do mene zelo prijaznih.

Že pred leti sem sicer opazil razliko med južnjaki in severnjaki, a zgoraj omenjenega dejstva to ne spremeni. Na jugu so domačini do turistov bolj, hmmm, iznajdljivi :) in predvsem bolj "freh" (trenutno ne najdem ustreznega slovenskega izraza, s katerim bi opisal mešanico samozavesti s kančkom nesramnosti, a v mejah dostojnosti), na severu pa v počasnem ritmu začutiš več topline. Imam pa za to razliko tudi svojo razlago. Jug je bil od nekdaj veliko bolj turističen in tako srečeval bistveno več tujcev, kot sever - to se še posebej kaže v zadnjih letih, ko predvsem mesta ob obali doživljajo turistično invazijo.
Mi je pa že od nekdaj (ok, od prvega obiska 1997) fascinanten njihov odnos do Američanov. Medtem, ko se v vseh raziskavah Slovenija uvršča med prvih deset (navadno celo med prvih pet) držav, kjer so ZDA najmanj priljubljena država, pa velja za Vietnam ravno obratno - vedno je med vsaj prvimi desetimi, kjer so ZDA najbolj priljubljene.  Še danes je na ulici pogost stavek: "Amerika's number one". Pa razumi, če moreš.
Kakorkoli - moje izkušnje z domačini so bile tudi na zadnji poti skoraj v celoti izredno pozitivne - cel kup malenkosti, drobnih pozornosti, ki so mi polepšale vsak dan posebej.
Brez skrbi sem vsak večer pustil motor, da so ga spravili na varen prostor; po vaseh, ko sem si ogledoval obrtne delavnice, so me vedno spustili zraven in mi poskušali še kaj razložiti; vsepovsod sem bil deležen pozdravov in poskusov komunikacije.
Nekaj utrinkov: se ustavim ob cesti, ob kiosku s hrano, naročim nekaj sendviču podobnega in se vsedem na pločnik - gre lastnik v hišo in mi prinese stol; v lokalni pekarnici naročim zavitek in mi lastnik iz svoje steklenice natoči še kozarec CocaCole; dekle na bencinski črpalki mi pomaga zavezati natrgane elastike na motorju; moški na čolnu se presede nazaj in se stiska s še dvema domačinoma, da imam spredaj dovolj prostora za fotkanje.... in tako vsak dan nekajkrat.

Dokler sem še potoval s hčerko mi je bilo povsem običajno, da sva bila deležna več pozornosti (oče z otrokom res ni najbolj pogosta oblika popotniške družbe), ampak sedaj je pa res nisem več pričakoval. Zmota!
Definitivno sem bolj intro, kot ekstrovertiran tip človeka in še sploh na potovanjih ne iščem priložnostnih kramljanj in bežnih srečanj, a v Vietnamu tako preprosto ni šlo. Vseskozi so me domačini ogovarjali (ja, kljub visoki jezikovni pregradi), zelo pogosto sem se moral z njimi fotkati in nič nenavadnega tudi ni bilo, če me je kaka ženska pobožala po roki ali kaka bolj pogumna, med skupnim fotkanjem, zlezla pod mojo ramo - jah, očitno imajo drugačen okus za moške :)
Skratka - bilo je veliko smeha in zabave navkljub jezikovnim, kulturnim in bogvevedikakšnimševse drugim razlikam.
Fajn je bilo!!!

Vietnam - stran od uhojenih poti

Horde ruskih in kitajskih turistov, milijoni Američanov in Evropejcev. V Vietnamu rastejo hoteli hitreje kot gobe po jesenskem dežju na Jelovici. Vse je ful turistično. Domačini so neprijazni in na vsakem koraku te hočejo nategniti.
Vse je res, in kako naj potem pojasnim, da že petič odhajam tja.
Obstaja tudi drug Vietnam. Kjer ti ruščina, kitajščina in angleščina pomagajo prav toliko, kot svahili ali slovenščina; kjer namesto v hotelskem kompleksu prebivaš v družinskem gostišču; kjer je na jedilniku namesto pizze goi cuon; kjer ti nasmejani domačini prijazno pomagajo...
In šel sem tja.

Jah, ni pa vse tako enostavno, kot se zgoraj prebere. Če bi bilo, bi tam Rusi že jedli pizze ;)
Gre za kraje, ki so odmaknjeni od ustaljenih turističnih poti in kamor ne vozijo hop-on-hop-off avtobusi. Edina prava opcija za obisk je z lastnim prevoznim sredstvom.
V Hanoiju sem najel (10$/dan) tole Hondo (tokrat originalno) Blade in začetnim 38.000km v slabem tednu dodal še svojih 850km - ves čas je lepo predla, brez kašljanja, vedno se je zbudila že ob prvem pritisku na zaganjač, vzmetenje je dobro uravnavalo vse gube na cestah... le okvir je bil za ene tri številke premajhen (pač azijski standardi), tako da so me na koncu bolečine v trtici spravile do sočnih in solznih kletvic.


Zgodaj zjutraj, še pred prvo prometno gnečo sem zapustil Hanoi in megla me ni spremljala zgolj čez Rdečo reko, temveč večji del dopoldneva.

Saj bi napisal, da je bilo prvih 130km dolgočasnih (ker nisem nič fotkal), a daleč od tega. Privajal sem se na vietnamski promet (verjemite, da je nekaj zelo posebnega) in bil 111% skoncentriran na dogajanje na cesti (in okolici). Nešteto je bilo prehitevanj težkih tovornjakov, ki so se komaj premikali in izogibanj avtobusom, ki so divjali po nepreglednih ovinkih. Potem pa še živali... Brez odločnih zaviranj bi imel na prvem kolesu celo zbirko kokoši in petelinov. Ampak to bi še preživel, bližnjega srečanja z bivolom, ki ga je nekaj splašilo v trenutku, ko sem se peljal mimo njega, pa zagotovo ne. Odločala so stotinke in po tem, ko sem ga za cm zgrešil mi je srce še dolgo razbijalo, kot bi pretekel maraton.
Dolg vzpon na prelaz Thung Khe - me je že krepko skrbelo zaradi vremena.

Na vrhu pa se je odprlo in pred mano je bil nov svet - Mai Chau... ki pa sem se mu tokrat izognil in nadaljeval naprej proti SZ in vedno bolj v hribe.




Ja, drug svet. Tu boste (na srečo) zaman iskali Ruse, Kitajce, Korejce... eh, še individualni popotniki zaidejo v te konce bolj poredko. Domačini še vedno nosijo tradicionalna oblačila, s katerimi se ločijo etnične skupine med seboj. Tile na fotkah so iz ene izmed vej Hmongov, v regiji pa prebivajo še skupine Muong in Thai.

Ne, niso riževa polja, ampak čajni nasadi. Moc Chau je poln zelenih grmičkov (se bom potrudil s posebnim zapisom v nadaljevanju).
Še tretjič bom zapisal: kako drugače.

Moc Chau je bila moja skrajna severna točka in naslednji dan sem se odpeljal proti jugu - seveda spet skozi hmongovske vasice.

Pogled proti Mai Chau, tokrat z druge strani.


Mai Chau je bil še najbolj turističen, v bistvu ravno prav, da sem si v miru lahko privoščil pozen zajtrk (brez prevajalnika).

V dolini je bil čas za prvo presajanje riževih sadik na polja.



Del od Mai Chau do Pu Luonga (šel sem po nekih stranskih poteh) mi je bil najbolj všeč od vse vožnje na poti. Ovinkasto vzpenjanje (sedaj razumem motoriste) v hribe polne bambusovih gozdov.

Z vrha pa pogled na bregove polne riževih teras.

Saj sem rekel, da sem šel po stranskih poteh ;)

Nekaj pa tudi po "glavni" cesti,


Vasi so malo drugačne, kot pri nas, a v še tako zakotni je avtobusna postaja in bencinska črpalka (hmmm, domnevam, da tudi trgovina z mešanim blagom - vse na istem mestu).


Z riževih teras do riževih polj...


... ki potrebujejo vodo. Tok vode iz potoka poganja kolo, ki z bambusovimi tulci prenaša vodo navzgor, na polje - genialno domiselno.


Obilje vode tudi za druge namene.

Potem je bilo spet 130km 111% pozornosti in malo manj fotogenične pokrajine - vse tja do Ninh Binha, ki mu bom tudi namenil poseben zapis (ga je vreden)

 Tradicionalno pokopališče med kraškimi griči.

Od Ninh Binha do Hanoija je ogromno prometa - nekaj ga pobere sicer avtocesta (kjer je prepovedana vožnja z motocikli), a tudi po stari glavni cesti je bilo tako noro, da sem zavil na stranske poti - ena gre po nasipu ob Rdeči reki.

Spet in spet nekaj povsem drugačnega.

Najprej sem mislil, da obnavljajo kakšno staro cerkev, šele nato pa ugotovil, da gre za novogradnjo - hmm, zanimivo, čudno, bizarno, nenavadno...
Fotkano v vasi Bo Đao (dobrih 30km južno od centra Hanoija) - če bo šel kdo pogledat končni izdelek.


Raznovrstnost na poti proti Hanoiju.



Ljudi sem kar malo zanemaril, a je bilo veliko srečavanj, še več smeha, skupinskih fotografij in ja, v veliki večini so bili zelo prijazni.

Pred potjo sem si rekel, da bo to nekakšen preizkus, trening za morebitno pot od Hanoija do Saigona, a sem se ob bočnem sedenju na letalskem sedežu (jah, bolečine v trtici) na poti domov odločil, da nima smisla...
Sedaj, ko gledam fotke in se spominjam kako zelo je bilo fajn, pa sem se (verjetno) premislil. Upam, da gospodična moli tudi zato, da bi se jaz vrnil in upam tudi, da bo uslišana ;)