Hanoi - SaPa

Tolikokrat sem bil v Vietnamu, da že od daleč poznam večino njihovih (malih in velikih) sleparij, ampak očitno še vedno premalokrat, da jim na meni ne bi uspela še kakšna prevara.
Sem že napisal, da je za tujce najem motorja bistveno težji, kot za domačine, ker pri 99% rent a bike družbah vse oglaševanje in  komunikacija poteka v vietnamščini.
Ok, sem (s težavo) le našel eno firmo, ki se ponaša z znanim agencijskim imenom (ja, tudi turistična agencija je hkrati), ki je v Hanoju prisotno že desetletja in ki ima na svoji spletni strani fotke o skupinah povsem novih skuterjev. Vprašam, če lahko rezerviram Hondo AirBlade 160, ko jih je že toliko na njihovih fotkah. Žal ne bo šlo, jih nimajo, ampak lahko ponudijo 125ccm, jih imajo veliko, skoraj nove in v odličnem stanju. Oklevam, ker mi nekaj smrdi, a se vseeno odločim, ker je znamenito agencijsko ime razlog za zaupanje.
Hanoi - na licu mesta: v agenciji imajo dva AirBlade, oba stara, en po moji oceni že ene 9-10 let, tisti, ki je pripravljen zame pa menda s svežim oljem, le "eno napako" ima, da mu ne dela kazalec za gorivo.
Fak... stisnjen v kot, s stisnjenimi zobmi naredim par krogov, da ugotovim, da zavore in vzmeti delujejo, ob hkratnem razmišljanju kaj mi še preostane - vse bi mi vzelo vsaj en, raje dva dneva, moj plan je bil pa, da že naslednje jutro zapustim mesto.
Nič, plačam najem, pustim kavcijo, lastnik pa komaj najde en elastični trak za prtljago, bolj radodaren je z dvema elastikama za, že zelo zjahan, nosilec za telefon.

Po skoraj 1300km sem ga vrnil nazaj, nepoškodovanega, brez padcev... ok opravil svoje delo.
Le...
Hitro sem ugotovil, da na armaturni plošči deluje le ura (vse podatke sem potem bral s telefona in računal kdaj je čas za točenje goriva), da ob malo večji hitrosti krmiljenje prvega kolesa postane trdo, da bi gume že zdavnaj potrebovale menjavo, da ne gorita sprednja in zavorna luč... skratka en klump.

To z blokiranim krmiljenjem in slabimi gumami ni bilo prav nič zabavno - še danes ne vem kako mi je ob prvi blokadi uspelo, z drsečimi nogami po cesti, zadržati motor pokonci, ker sem se že sam videl kako bočno drsim po cesti.
Največje "veselje" pa so mi predstavljali ovinki, ko so čez cestišče debelo narisane črte, povrhu pa po sredini še nalepljeni kovinski stožci - super drseče za motor, ki sem ga vozil.

Lansko jesen so imeli na severu ogromno padavin, ki so sprožile na tisoče (dobesedno) zemeljskih plazov - večino cestne infrastrukture so že sanirali, ne pa še povsod in vedno je bilo treba biti pripravljen na presenečenje za ovinkom.

Bolj sem zanašal na svojo navigacijo, kot na prometno signalizacijo :)

Pri tej teti sem se ustavil, da sem kupil ananas, misleč, da ga bom na cilju (čez cca. 20km) pojedel čez slabo uro.

Še 1x sem ustavil, ne samo zaradi razgledov, ampak ker je postajalo vse bolj hladno. Sem oblekel anorak, ne vedoč, da ga bom še kako potreboval.

Par km naprej se je začelo pravo trpljenje. Na ovinkastih vzponih je močno deževalo, tako da sem komaj zvozil vse ostre ovinke. Nekaj časa sem si vseskozi brisal vezir, potem pa se je spustila tako gosta megla, da niti z odprto čelado nisem videl naprej več kot kakih 10m. Trpljenje je stopnjeval še močno povečan promet in vedno nižje temperature.

V SaPo sem prišel povsem moker in premražen in na srečo sem si že prej izbral lepo sobico v kateri sem si AC nastavil na 27 st. C in se zavlekel pod kovter (hmm, prešito odejo).

Vlak pred hišo

 

V središču Hanoja je ulica, ki je znana po vsem svetu, a nihče ne ve njenega imena, le vsi želijo videti "Train street".
Pravzaprav sta taki ulici dve in res ne vem zakaj je le ena postala slavna in se turistično razvila v "must see" v celotnem Vietnamu.
Gre za ozki ulici severno in južno od glavne železniške postaje, skozi kateri, namesto ceste, potekajo železniški tiri - po katerih seveda vsak dan, večkrat, vozijo vlaki.
Južno sem obiskal KLIK v letih, ko se je slava šele začel širiti in je bila izkušnja res zanimiva, še sploh ob dejstvu, da sem imel ulico ob prihodu vlaka povsem "zase".

Danes je povsem drugače - tako, kot marsikatero "atrakcijo", ki sem jo imel priložnost videti, ko še ni postala instagramabilna.
Ja, na družabnih omrežjih so se nekje pred osmimi leti začeli pojavljati zapisi v besedi, sliki in videu o nenavadnem doživetju in z lahkoto bi lahko rekel - vse ostalo je zgodovina. Severna ulica je postala prava turistična past, ki ne sameva niti ob urah, ko ni vlakov.

Vietnamci so sila podjetni ljudje in zakonodaja ter varnostni predpisi so očitno bolj ohlapni, kot pri nas in tako je sedaj cela ulica namenjena turizmu - desetine gostinskih lokalov, par trgovinic, ulični prodajalci spominkov... posel teče na polno.
Oblasti so že večkrat poskušale in tudi dejansko zaprle ulici, a se je vedno potem našel kak dogovor z lastniki lokalov (govorice o podkupninah niso potrjene, hehe), nekaj časa je bilo (zgodba se vseskozi ponavlja) tudi tako, da so te na začetku ulice prestregli zaposleni v lokalih in te pospremili - do svojega lokala seveda.
Množice obiskovalcev so res težko obvladljive (zadnja prepoved se nanaša na agencijske skupinske obiske) in tako je videti ulica več kot uro pred prihodom vlaka.

Moram priznati, da je spodaj, ko gre dejansko za centimetre oddaljenosti od vlaka, doživetje res intenzivno in prav čudim se, da še nisem zasledil poročil o nesrečah - po drugi strani je pa tudi res, da se, prav zaradi turizma, marsikaj prikrije. En tak zgovoren primer je s severa Vietnama, na t.i. Ha Giang krogu, ko se nesreče menda dogajajo na dnevni bazi, v javnost pa pricurlja le sem ter tja kakšna vest o smrti.

 

Spodaj še nekaj zgodovinskih fotk, najdenih na spletu, da se vsaj približno vidi razlika med "prej -sedaj"

avtor: Ekrem Canli

avtor: Joshua Eckert

 

avtor: Top Vietnam

 

avtor: Tore Bustad (2017)

 

Hoi An utrinki

 

Naj bo luč II

 

Še enkrat sem ponovil naslov KLIK, ker dojemanje ostaja enako - ko se izgubiš v gozdu in se zagledaš v posamezna drevesa, je Hoi An lahko tudi fajn.

 

Hoi An ni fajn II

Pred šestimi leti sem si upal napisati nekaj nič kaj bleščečega o enem izmed najbolj obiskanih (in sploh in oh) krajev v Vietnamu (in širše), sedaj pa zgodbo ponavljam - že z naslovom ;)
Mesto se je še bolj razširilo - s hišami, trgovinami, restavracijami... tudi množice ljudi so še večje...

... pa vendar sem se vrnil in če sem povsem iskren, bi se še kdaj.
Zakaj?
Ker ima mesto svojo dušo (ki Da Nangu tako manjka), ima nek svoj žmoht (nimam pojma kako bi to besedo spravil v slovenščino).
Zjutraj, ob opoldanski vročini ali kak dan povsem izven sezone je lahko prav prijetno mesto in prav zanimivo je kako lepo deluje preplet kitajske, japonske, portugalske in nizozemske arhitekture, ki je mesto oblikovala skozi zadnjih pet, šest stoletij.

A spet vsa idila hipoma izgine, ko mesto preplavijo horde (dobesedno) turistov. Arhitekturne lepote izginejo, ker se moraš drenjati med množico in ti pogled seže le do naslednjega koraka.

Ok, oba obiska Hoi Ana sta bila vezana na polno luno in tega ne omenjam, ker bi to name kaj posebno vplivalo (ne, luna me ne nosi, hahaha), ampak ker je takrat neke vrste praznovanje luči in posledično se v mesto zgrne še večja množica ljudi. Mogoče je izven "praznovanja" povsem drugače, a v dneh polne lune je vse slabše, pravzaprav vse bolj grozno in grozljivo.
Še v času mojega prvega obiska je veljalo, da se praznovanje zgodi zgolj 4x na leto (je bilo potrebno kar veliko planiranja, da sem na eni poti ujel cvetenje češenj v Koreji, tajsko novo leto in lampijone v Hoi Anu), da takrat ugasnejo vso javno razsvetljavo in da noč osvetljujejo le lampijon(čk)i.
Sedaj je praznovanje uradno vsako polno luno (praktično vsak mesec), a pravijo, da lampijončke v manjši meri menda prižigajo in spuščajo po reki vsak večer, ko ni dežja in tudi razsvetljava še zdaleč ni več omejena le na lampijone.

Meni to ne deluje prav nič romantično (Hoi An velja za najbolj romantično mesto daleč naokoli), niti ne fajn.