Ella

Čeprav imam veliko rajši morje in peščene plaže, pa me je Ella, vasica v hribih in med hribi izredno prijetno presenetila. Pričakovanja so bila sicer nizka, je bilo pa počutje zato toliko boljše. Za dobra dva dneva sem pospravil ključe od tuk tuka, veliko pešačil in se še več vozil z vlaki.



Prvič sem bil na poti deležen tudi dežja (pravzaprav tako malo, da mi ni bilo treba niti odpreti dežnika), čeprav sem bil, glede na sezono, pripravljen na vsaj nekaj neviht.
Je pa na teh fotkah celotno središče Elle - ena ulica, ki je glavna cesta, ki teče skozi vas.

 Vse ostalo pa se rateza daleč navzgor na posamezne hribe v okolici.



Višina in klima sta ravno pravi za uspevanja odličnih čajev in Ella s širšo okolico je polna čajnih nasadev ter majših tovarn za predelavo zelenih lističev.


Navidezno se trudijo biti eko, a so še daleč od želenih rezultatov. Tudi tole turistično naselje naj bi bilo sploh in oh eko - poleg bazenov imajo pristajalno stezo za helikopter, ki vas (hmm, eko?) pripelje v hribe.


Sicer ne namensko, a sem se vseeno obnašal eko in pešačil v hribe, v lovu za razgledi.
Do velikega se mi ni dalo, sem pa "splezal" na Little Adam's Peak.


Ne slona, ne sadeža

V Panami sem že bil (ok, res, da tisti, ki jo oblivata Karibik in Pacifik) zato sem zavil proti hriboviti  notranjosti.


Že pred potjo sem se zavestno odločil, da ne bom obiskal nobenega slonjega "zavetišča" in hkrati pričakoval, da jih bom videl kje v naravi. Opozorilnih znakov je bilo veliko, slonov pa nikjer.

Tole je bilo še najbljižje srečanje ;)
Ne, nisem Bear Grylls in nisem s stiskanjem in okušanjem ugotavljal kdaj je bil slonček tu in kam je šel.

Mi je hitro postalo jasno, da so sloni tu pač nadlega in jim na tresoče načine omejujejo prostor.


Zavoj daleč stran od uhojenih poti in glavnih prometnic do Buduruwagala Raja Maha Viharaya - tisočletje starega budističnega templja (no, tistega  kar je še ostalo) z največjim (stoječim) Budo na otoku.

Potem pa v klanec, v hribe po ovinkih in strmih naklonih, ki jim je bil moj tuktuk zučuda kar lepo kos (mogoče zato, ker sem se že privadil na prestavljanje, hehe)
Ko enkrat vidiš Salto Angel, pa Iguazu in Viktorijine slapove, te taka padajoča voda pač ne more preveč navdušiti. Ok, se je pa prilegel krajši postanek. Slap Rawana.

 Turisti fotkali, domačini pa...

Še nekaj km ovinkov in klancev in ... veselje ob pogledu na tablo, ki mi je dala vedeti, da bom lahko jedel "westan" food :)

A je bilo veselja hitro konec, ko sem ugotovil, da gredo vse ceste in uli(či)ce strmo navzgor in da nikakor ne morem najti izbranega hostla (ja, sem se kar pošteno oznojil med manevriranji po teh klancih).
Očitno pa je bilo neuspešno iskanje dobro zato, da sem potem našel prijetno sobico, do katere je vodil položen klanec, vse glavne stvari (restavracije, trgovine, železniško postajo, nenazadnje tudi izhodišče za pohode po okolici) sem imel na dosegu kratkih sprehodov, pa še tuktuk je bil na varnem in pod streho.

Aja - pa novega prijatelja sem dobil ;)
Še nisem napisal: prišel sem v Ello.

Beach boys and girls

Arugam Bay (po domače Arugam Kudah) je med tujci znan predvsem kot eno najboljših mest (večinoma ga uvrščajo celo na prvo mesto) za surfanje na valovih na Sri Lanki.


Whiskey Point ni ravno primeren za popolne začetnike.

Drugače je v samem centru Arugam Baya in tu se že tik po svitu zbirajo množice uka željnih surferjev. Ne najdem pravih izrazov v slovenščini, a kraj velja za zelo "laid back", "easy going", "relaxed" - skratka, obiskovalci razen surfanja ne počnejo kaj zelo veliko razburljivega - ok, če izvzamem večerna žuriranja, pa še ta propagirajo le z "good vibe".





Po vzhodu na jug

Tuk tuk se je dodobra ohladil (hehe, pri 30+ stopinjah C) in počasi je bil čas za nadaljevanje. Sprva sem nameraval iz Trincomaleeja zaviti v notranjost proti Sigiriyi, a sem se, tudi zaradi vročine, premislil in upal, da bom v nadaljevanju po obali kakšno urico izkoristil še za skok v morje.

Dneve sem vedno začenjal zelo zgodaj, motor sem zagnal ob svitu, tako da sem se izognil jutranji gneči po mestih.

Sicer pa kakšne pretirane gneče na cestah vzhodne obale sploh ni bilo. Hmm, kakšno uro sem srečal več pešcev kot pa avtomobilov :)

Običajen prizor.

Do obale je bilo spet zelo težko priti. Cesta je potekala večinoma kar dosti stran, če se je pa že približala obali, pa je bilo vse ograjeno z ograjami.



Parkrat sem zavil z asfalta in se po stranskih, prašnih poteh podal do obale, malo pogledat kako poteka življenje...

... in hkrati upal, da bo priložnost za skok v morje. Pa ga ni bilo, a ne zaradi vedno večjih valov, ampak preprosto zato, ker nisem našel primernega prostora, kjer bi si upal parkirati in pustiti vse svoje imetje v tuktuku.


V Batticaloi sem bil spet priča zapuščini cunamija.



Stotine kilometrov za mano, pa še vedno nisem imel nobenega občutka, da sem v budistični deželi. Spet sem ter tja kakšen hindu tempelj in množica mošej.

Tukaj pa je bila priložnost, da bi šel plavat :(

Ja, valovi so bili vse višji in višji in tako sem prišel do mesta, kjer jih izkoriščajo za športne dejavnosti. Tole je med surferji zelo znan Whiskey point malo pred Pottuvilom.

Še dobro, da mi v Pottuvilu ni uspelo dobiti žepu primerne cene za prenočitev in sem nadaljeval do Arugam Baya, kjer sem našel sobo skoraj povsem na obali in hkrati le nekaj korakov od glavnega dogajanja. S plavanjem ni bilo nič, ker so me valovi po vsakem zamahu odvrgli nazaj na obalo - je bila pa dobra masaža in peskanje.


Ker so me usta še vedno pekla od "not spicy" curryja iz Trincomaleeja, sem obcestno ponudbo preskočil in se podal do oddaljene, a zanesljive hrane. Dobra je bila, res dobra.

V "mestu" sem upal na kaj dogajanja, a je bilo turistov izredno malo - v, na pogled, najbolj urejenem lokalu sem bil sam, z ananasovim sokom.

Bye bye Arugam Bay