Hanoi - SaPa

Tolikokrat sem bil v Vietnamu, da že od daleč poznam večino njihovih (malih in velikih) sleparij, ampak očitno še vedno premalokrat, da jim na meni ne bi uspela še kakšna prevara.
Sem že napisal, da je za tujce najem motorja bistveno težji, kot za domačine, ker pri 99% rent a bike družbah vse oglaševanje in  komunikacija poteka v vietnamščini.
Ok, sem (s težavo) le našel eno firmo, ki se ponaša z znanim agencijskim imenom (ja, tudi turistična agencija je hkrati), ki je v Hanoju prisotno že desetletja in ki ima na svoji spletni strani fotke o skupinah povsem novih skuterjev. Vprašam, če lahko rezerviram Hondo AirBlade 160, ko jih je že toliko na njihovih fotkah. Žal ne bo šlo, jih nimajo, ampak lahko ponudijo 125ccm, jih imajo veliko, skoraj nove in v odličnem stanju. Oklevam, ker mi nekaj smrdi, a se vseeno odločim, ker je znamenito agencijsko ime razlog za zaupanje.
Hanoi - na licu mesta: v agenciji imajo dva AirBlade, oba stara, en po moji oceni že ene 9-10 let, tisti, ki je pripravljen zame pa menda s svežim oljem, le "eno napako" ima, da mu ne dela kazalec za gorivo.
Fak... stisnjen v kot, s stisnjenimi zobmi naredim par krogov, da ugotovim, da zavore in vzmeti delujejo, ob hkratnem razmišljanju kaj mi še preostane - vse bi mi vzelo vsaj en, raje dva dneva, moj plan je bil pa, da že naslednje jutro zapustim mesto.
Nič, plačam najem, pustim kavcijo, lastnik pa komaj najde en elastični trak za prtljago, bolj radodaren je z dvema elastikama za, že zelo zjahan, nosilec za telefon.

Po skoraj 1300km sem ga vrnil nazaj, nepoškodovanega, brez padcev... ok opravil svoje delo.
Le...
Hitro sem ugotovil, da na armaturni plošči deluje le ura (vse podatke sem potem bral s telefona in računal kdaj je čas za točenje goriva), da ob malo večji hitrosti krmiljenje prvega kolesa postane trdo, da bi gume že zdavnaj potrebovale menjavo, da ne gorita sprednja in zavorna luč... skratka en klump.

To z blokiranim krmiljenjem in slabimi gumami ni bilo prav nič zabavno - še danes ne vem kako mi je ob prvi blokadi uspelo, z drsečimi nogami po cesti, zadržati motor pokonci, ker sem se že sam videl kako bočno drsim po cesti.
Največje "veselje" pa so mi predstavljali ovinki, ko so čez cestišče debelo narisane črte, povrhu pa po sredini še nalepljeni kovinski stožci - super drseče za motor, ki sem ga vozil.

Lansko jesen so imeli na severu ogromno padavin, ki so sprožile na tisoče (dobesedno) zemeljskih plazov - večino cestne infrastrukture so že sanirali, ne pa še povsod in vedno je bilo treba biti pripravljen na presenečenje za ovinkom.

Bolj sem zanašal na svojo navigacijo, kot na prometno signalizacijo :)

Pri tej teti sem se ustavil, da sem kupil ananas, misleč, da ga bom na cilju (čez cca. 20km) pojedel čez slabo uro.

Še 1x sem ustavil, ne samo zaradi razgledov, ampak ker je postajalo vse bolj hladno. Sem oblekel anorak, ne vedoč, da ga bom še kako potreboval.

Par km naprej se je začelo pravo trpljenje. Na ovinkastih vzponih je močno deževalo, tako da sem komaj zvozil vse ostre ovinke. Nekaj časa sem si vseskozi brisal vezir, potem pa se je spustila tako gosta megla, da niti z odprto čelado nisem videl naprej več kot kakih 10m. Trpljenje je stopnjeval še močno povečan promet in vedno nižje temperature.

V SaPo sem prišel povsem moker in premražen in na srečo sem si že prej izbral lepo sobico v kateri sem si AC nastavil na 27 st. C in se zavlekel pod kovter (hmm, prešito odejo).