Moj dežnik je lahko...

Če se iz Chiang Maija peljete na vzhod boste zlahka prepoznali vas Bo Sang, ki jo v turistične namene imenujejo tudi Umbrella village - vsepovsod so ogromni dežniki in pahljače.
No, tudi tu sem že bil in ponovni obisk zopet izkorisil za fotkanje in ja, kar se vidi po fotkah, vse je izdelano ročno.
















Saa

Naslednja (po svili) obrtniška vas je bila povsem blizu, a sem porabil veliko časa, da sem med trgovinicami s papirjem našel tudi kako delavnico. No, saj delavnice so običajno kar zraven, a očitno ni bila sezona ali pravi čas (prazniki) za izdelovanje murvinega papirja.
Veliko o izdelavi tega kar pri nas zmotno imenujemo rižev papir sem napisal tu (KLIK).










 

Smooth as silk

Na burmanski meji (KLIK) sem pospravil fotoaparat in kamerco in se zapodil v dolino, vse do Chiang Maija - brez ustavljanja mi je uspelo priti v mesto ravno do pozne (ulične) večerje.

Naslednji dan pa potem bolj na easy, na začetku kar malo turistično z obiskom bližnjih obrtniških vasi.
"Vas" (bolj izgleda kot predmestje Chiang Maija) Fa Luang in delavnice Thai Silk Village Co. sem pred leti (uf, kar dvajsetemi) že obiskal in kljub časovni oddaljenosti nisem pričakoval večjih presenečenj. In res, vse po starem, zato sem si vzel več časa za fotkanje.















 

Na burmanski meji

Že pri Mon Sone sem opazil nekaj žensk, ki so s svojimi oblačili jasno kazale burmansko pripadnost - dober znak, da imam do meje le še par kilometrov. In res, ko sem se približal prvim hišam sem ves čas vozil "po robu", tik ob meji (po Googlovih zemljevidih celo čez).




Burmansko veselje je trajalo le kak slab kilometer, saj sem kmalu po koncu vasi naletel na zapornico in vojaško postojanko. Obrat in nazaj in seveda neverjetni pogledi na hribovsko življenje (mimogrede: tisto na strmih pobočjih so nasadi jagod)





Thai chai

Čaki, čaki... kakšno zvezo ima pa sedaj čaj s Tajsko?
Tako bi se spraševal tudi jaz dokler so bili moji obiski omejeni na južno od Chiang Maija, lani sem pa spoznal, da je na severu kar nekaj čajnih plantaž.
Menda so čaj začeli gojiti Kitajci, ki so pred "kulturno revolucijo" pobegnili med tajske hribe, ker pa je bila na tem področju veliko bolj donosna prodaja opija (ja, Zlati trikotnik) so tudi Kitajci počasi opuščali plantaže čaja. Vse se je spremenilo, ko je tajski kralj Bhumibol Adulyadej aktivno posegel v boj proti mamilarskim združbam in namenil finančno pomoč za kmetijsko v teh hribovitih predelih

Spet odhod iz Chiang Raija tik pred svitom in spet vožnja proti severu - no, tokrat sem potem zavil na zahod in ja, spet v hribe.

Prvi postanek pri največji plantaži na Tajskem...

Povsem drugače, kot na primer na Sri Lanki.

Menda pa vse lističe oberejo ročno (zato se tudi lahko pohvalijo s številnimi priznanji, nagradami in različnimi certifikati). Delovna sila pa očitno iz sosednje Burme (ja, z vsakim km vožnje sem se bližal burmanski meji)


Vse "organic", a malce pa vseeno pomagajo naravi.

 Ne vem če ga prodajajo, a glede na nasade v ozadju bi ga lahko ;) Pineapple tea (ananasov čaj) namreč.



Ti dve dami zagotovo nista obirali čajni lističev (niti ananasa) in še danes ne vem zakaj uporabljajo cvetove.

Naprej na zahod in še kar navzgor v hribe...



... in še kar čajne plantaže, manjše, večje... Ta, na zadnji fotki (Tea 101 Factory and Plantation) pa je bila tudi zadnja, ki sem jo obiskal.

Sem pozabil napisati, da večinoma gojijo oolong vrsto čaja, ki pa mene (sem poizkusil par različnih in hkrati preizkusil potrpežljivost prodajalke) nikakor ni prepričala. Okus mi je bil grenko trpek in vsakič sem moral spiti kar nekaj vode, da sem se ga znebil iz ust.


Za Tajce znana turistična točka, izhodišče za trekinge, zame pa zgolj kratek postanek.

Pot se je malo zravnala in čajne nasade so zamenjala riževa polja.


S ceste sem zagledal obiralce, se jim "pridružil", a tudi za te cvetke ne vem za kaj jih uporabljajo.


Že doma sem si na zemljevidu označil, da si moram pogledati tudi farmo pomaranč... in potem na "licu mesta" ugotovil, da tu pomaranče rastejo povsem drugače ;)
Zgolj šala, saj so v okviru farme tudi bananovci.


Pomarančevcev pa tudi do kamor ti seže oko - organizirajo izlete in te med nasadi vozijo na prirejenem odprtem "avtobusu" in kot kaže fotka gojijo več različnih vrst (nisem pofotkal vseh primerov)

Upal sem, da se bom tu najedel sadja in napil pomarančnega soka, a ker sem bil edini obiskovalec sem se moral zadovoljiti le s to "bombico".

Še nekaj ravnine potem pa ostro na zahod, ostro v hribe... Izredno strmega klanca je bilo za cca. 12km in mojemu motorčku so vidno začele pešati moči - sem se moral vmes pakrat ustaviti. Je bilo pa hlajenje zelo hitro, saj je večina poti potekala skozi gozd in na koncu sem prilezel skoraj do dveh tisočakov nadmorske višine. Nasploh pa ta del velja za najhladnejšega na Tajskem in menda včasih celo sneži.


Razgledna točka in spet drugačna oblika turizma.