Gorski Karabah - Nagorno Karabakh - Artsakh

Sem hotel na FB vprašati, če bo kdo v Stepanakertu, da bi se dobili na kaki pijači, a sem se premislil, ker itak nihče ne bi razumel štosa.
Ja, Slovenec "potuje" predvsem na Hrvaško, na Tajskem mu je že tako dolgčas, da si ob pivu zaželi srečanje s sorodniki, po prihodu s Sri Lanke pa se čuti poklicanega, da napiše priročnik "Kako potovati po svetu".
Na srečo imam prijatelje in znance, ki se sedaj smejijo in razumejo mojo odločitev, da sem namesto peščenih plaž izbral hribovje in gorovje Gorskega Karabaha.

Vrata v Gorski Karabah pri vrhu Lačin koridorja preko katerega so Armenci v bojih z Azeri vzpostavili povezavo z Armenijo.

Kako je s potovanjem tja sem nekaj že napisal KLIK, a so razmere veliko bolj zapletene.
Zadnje obstreljevanje z desetinami mrtvih je bilo pred natanko enim letom - dovolj dolgo nazaj, da tujce spustijo v "državo", a vseeno še dovolj blizu, da jim je gibanje v obmejnem pasu prepovedano.

Ja, stvari tam doli (gori) niso bile enostavne že dolga desetletja.
Pa poglejmo zadnjih sto-dvesto let.
Dobro stoletje je bil Karabah del carske Rusije, po razpadu katere je le leto obstajala Transkavkaška federacije, ki je razpadla na Armenijo Azerbajdžan in Gruzijo. Poleti 1918 je bila razglašena karabaška avtonomija in kasneje še sklenjeno premirje z Azerbajdžanom (vmes so bili spori glede delitve ozemlja). Zaradi azerbajdžanskega pokola Armencev v prestolnici Šuši je bilo premirje kratkotrajno (do marca 1920) in nasledila ga je zveza z Armenijo. Leto se še ni končalo, ko so območje že zasedli boljševiki in ga priznali, kot del Armenije. No, a so se kmalu premislili in ga zaradi turških zahtev dodelili Azerbajdžanu. Poleti 1923 je del Karabaha dobil avtonomijo, a tako, da je bil ta del ločen od Armenije, vmes pa razglašena Kurdska avtonomna pokrajina.
Desetletje navideznega miru so l. 1935 prekinili protesti proti Azerbajdžanu, ki so bili v naslednjih letih vse pogostejši. Stanje je bilo (kljub vsakoletnim demonstracijam po l. 1960) obvladljivo še do l. 1988, ko je skupščina avtonomne pokrajine izglasovala odcepitev od Azerbajdžana.
Sledile so množične migracije - po več kot 200.000 Armencev se je izselilo iz Azerbajdžana in Azerov iz Karabaha in Armenije. Za nekaj časa je neposredno oblast prevzela vlada v Moskvi, a se je ob razpadanju SZ kmalu pokazala njena nemoč in zopet so zavladali Azeri.
Takoj po razpadu velike države je Azerbajdžan ukinil avtonomnost pokrajine, čemur je sledil referendum na katerem so se prebivalci Karabaha z veliko večino odločili za povsem neodvisno državo.
Sledil je azerski vojaški napad, odgovor karabaške vojske, spet azerska ofenziva in karabaški odgovor (s pomočjo armenske in potiho tudi ruske vojske)....
Maja 1994 je bilo podpisano premirje, ki pa ni ustavilo kratkotrajnih konfliktov, še manj pa rešilo spora med vpletenimi, ki traja še dandanes.
Pred razpadom SZ je bilo v Karabahu nekaj manj kot 200.000 prebivalcev, od tega 76% Armencev in 23% Azerov, pri zadnjem popisu l. 2005 se je od 137.737 ljudi za Armence opredelilo 137.380, za Azere pa 6.

Spomenik "Mi smo naše planine", bolj znan kot tatik-papik (babica-dedek) - novejši simbol Karabaha, ki stoji ob vhodu v sedanjo prestolnico Stepanakert
 
Danes je Republika Artsakh (novo uradno ime za Gorski Karabah) sicer nepriznana, a de facto neodvisna država, z lastno vojsko, policijo, sodstvom, izobraževalnim sistemom.... z Armenijo si deli "le" denarno valuto dram.

Dokazno gradivo

Ni komentarjev: