Leh


Leh je fajn.
Čeprav vseskozi loviš sapo (je na višini 3500mnm) pa je življenje prav prijetno. Vse skupaj me je močno spominjalo na Kathmandu - še posebej, ko sem zagledal Pumpernickerl German Bakery :)) Ja, v mestu je cel kup restavracij s popotnikom prilagojeno hrano (od italijanske paste do tibetanskih momov) in pekarnic s svežim kruhom in pecivom. Pravi balzam za želodčke v primerjavi z Indijo, ki sem jo poznal do sedaj. Enačenje z nepalsko prestolnico se nadaljuje tudi pri številu turističnih agencij (trekingi, izleti v okolico, prevozi, letalske in bus karte) in izbiri spominkov - prednjačijo prebegli Tibetanci, ki imajo svoje stojnice v velikih šotorih.
In še ena podobnost s Kathmandujem - stalno pomanjkanje elektrike (redukcije in izklapljanja).
Je bilo tako fajn da sva si vzela par dni na izi. Ker pa nikjer ne zdrživa v v brezciljnem poležavanju ali posedanju, sva še malo raziskovala okolico.

Palača v Lehu je bila veliko razočaranje. Na vseh fotkah na netu je podobna tisti v tibetanski Lhasi, v resnici pa je le kup obledelega, že malo razapadajočega kamna. Sicer piše, da jo obnavljajo, a je tudi ta napis že krepko zbledel. Se mi zdi, da v Indiji kaj hitro zmanjka denarja za projekte, kjer je v igri muslimanska, sikhovska ali budistična skupnost.


Naju je pa toliko bolj prijetno presenetila Thiksey gompa (samostan) kakih 20km iz Leha.



Pogled s samostana proti Lehu.

V Lehu sva po srečnem naključju prisostvovala prihodu (no, predvsem čakanju na prihod) nekega Dalaj laminega odposlanca. Prav zanimivo je bilo opazovati množico domačinov, ki so si krajšali čas z molitvami.










Pred prihodom v S Indijo me je zelo mikalo, da bi se s kolesom spustil z najvišjega cestnega prelaza, a ko sem videl, da je način vožnje po hribih povsem enak tistemu po dolini, sem noro misel kaj hitro opustil. Tako ostajajo moji višinski spusti kar v J Ameriki: La Cumbre do Coroica in izpod Chacaltaye do La Paza v Boliviji ter s Cotopaxija proti Quitu v Ekvadorju. Zadnja dva omenjena spusta se sicer začneta krepko nad 5000m, a Khardung La naj bi bil visok kar 5600m.
Eh, nič. Dogovorila sva se za prevoz s terenecem in zjutraj smo počasi (tokrat res, ker po tisti strmini hitro pač ni šlo) zapihali navkreber.

Nora cesta, nora pokrajina, nori razgledi.


Potem pa skozi temne oblake vse do vrha. Dih jemajoče. Zaradi lepote in zaradi višine. Svet se vrti - okrog moje glave ;)



Čeprav je bilo v Lehu še "prijetno toplo" - nad 30 stopinj, pa naju je na prelazu pozdravil snežni metež.

Vsega lepega je (žal) enkrat konec in za naslednji dan sva se dogovorila za prevoz do Manalija. Premišljevala sva ali naj pot premagava v dveh etapah ali v eni podaljšani. Po snegu na Khardungu nama ni nič kaj dišalo, da bi nočila v šotorih, sredi ničesar, na višini nad 4000m. Prebral sem vse dosegljive informacije in povprašal lokalne šoferje - gremo v enem zamahu.
Cena najema terenca je bila tudi v Lehu fiksna, a tokrat čisto zares. Nihče se ni pustil pregovoriti in vsi so mi pokazali na tablo, kjer je bila jasno zapisana cena 11.729 rupij. Le kje za vraga so dobili to številko. Ok, če se ne da pogajat za ceno, se bova pa za avto. Med vsemi tistimi škatlastimi in neudobnimi Sumotomi in Qualisi je bilo tudi par novih in na pogled veliko bolj udobnih terencev z napisom Sorpio na zadku. Scorpio naj bo in plačam pregrešno drago vožnjo. Alah in Buda sta mi poslala pametno odločitev ;)

Srinagar - Leh


In smo šli.
Sicer ne vem zakaj ob sedmih zjutraj, ker smo se že ob pol desetih ustavili v Sonamargu in čakali dve uri, da so odprli cesto čez Zoji La (izmeničen promet - nekaj časa gor, nekaj časa dol). Saj vsi vedo približno kdaj je odprt, a je za Indijce tako zanimivo divjat po ovinkih, da potem lahko ure čakajo. Vseindijski običaj.

V Sonamargu sva se poslovila od asfalta in vsega lepega in zelenega kar nudi Kašmir. Prelaz Zoji (La pomeni prelaz) je kljub trudu cestnih delavcev pozimi navadno zaprt in že po prvih par sto metrov mi je bilo jasno zakaj. Že v dežju je cesto neizmerno težko vzdrževat, kaj šele, ko zapade par metrov snega. Najin šofer se (tako kot vsi ostali, ki so premagovali Zoji) ni prav nič oziral na številne globoke luknje, velike kamne in ostre ovinke. Drveli smo kot sneta sekira in komaj sem ga sem ter tja prepričal, da smo se ustavili za kako fotko.


Sploh ne vem kdaj smo preplezali dobrih 3500m in se začeli počasi spuščati v Ladakh, proti Drassu, ki slovi, kot drugo najbolj hladno naseljeno mesto na Zemlji.

Prvič smo se srečali s cestnimi delavci in čeprav sem res zelo vajen indijske revščine in bede, pa me je tokrat vseeno krepko stisnilo pri srcu. Na mrazu ali vročini, ob močnem višinskem soncu so cesto ročno tlakovali, ob cesti so imeli za zavetje napol raztrgane platnene šotore, ko pa so dobili malico, mi je pa zastal cmok v grlu. Hitenje do razdeljevalca hrana in veliko navdušenje, ko so dobili šop čapatijev in nanje zajemalko zelenjavne čorbe. Beda.
Tako človek dobi čisto drugačen odnos do slovenske "revščine", ko se ljudje po pakete Rdečega križa pripeljejo s svojimi avtomobili.




Ljudje so podobni Pakistancem. Ne po naključju. Od tu (Drass, Kargil) je le par kilometrov do razmejitvene črte (meja ni določena) med Pakistanom in Indijo in ravno tukaj je divjala t.i. Kargilska vojna l.1999


Bi jim pomagal, a v Indiji je takih nekaj deset milijonov.


Dan se je zaključil v Kargilu, umazanem mestu, vmesni postaji do Leha. Ena ulica, nekaj umazanih prenočišč, nekaj zaprtih restavracij, veliko arabskih napisov in muslimanov nasploh ter prvi budisti.
Za okroglih 200km smo potrebovali okroglih 8 ur (računana je zgolj vožnja).

Zaradi neudobne, mrzle in umazane sobe ni bil noben problem zjutraj vstati in ob petih smo še v temi nadaljevali vožnjo. Par deset km vožnje in sončni vzhod na dobrih 3700m visokem Namika La.

Slab makadam in slab asfalt sta se izmenjavala s povsem novim asfaltom, ki pa je položen v tako tanki plasti, da se čutijo vse neravnine slabo izravnane podlage.

Spet vzpon, tokrat preko najvišje točke med Srinagarjem in Lehom. Na prelazu Fotu smo presegli štiri tisočake (4100m).

Malo spusta in pred nami se je prikazala ena najstarejših gomp v Ladakhu - Lamayuru. Prav prijetno si je bilo vzeti nekaj odmora in se sprehoditi med samostanskimi zidovi.

Hangro loops - noro spuščanje v dolino.

Cesta je zaradi terena (in slabe izdelave) potrebna nenehnih popravil in nemalokrat se zgodi, da je treba počakati, da pripeljejo gradbeno mehanizacijo, da lahko odstranijo kak plaz.


Malo pred Lehom pa se je teren tako izravnal, da je bilo v daljavi moč videti zelenilo, ki obdaja središče Ladakha. Hkrati se je izravnala tudi cesta, ki je kar naenkrat postala gladka in široka. Najin šofer pa povsem zbegan. Z norega divjanja po ovinkih in grbinah smo upočasnili na počasno premikanje in vožnjo malo po desnem, malo po levem pasu, v glavnem pa je poskušal "zadeti" sredinsko črto.

Ob pol dveh popoldan smo bili že v Lehu. Torej dan na izi ;)
Povsem drugače kot v Srinagarju - belih se je kar trlo in veliko težav sva imela, da sva našla primerno (ne predrago in dovolj čisto) prenočišče. Na koncu sva se odločila za nov, lep, čist, udoben in urejen hotelček (Hill Town, ne Hilton :)) in z veseljem sem odštel 15EUR (za sobo na dan), ker sem imel v spominu prejšnjo sobo za 3EUR in ker se mi je kar dozdevalao kaj naju še čaka. Počitek bo še kako dobrodošel.

Srinagar

Začetek ni bil prav nič obetaven. Kim je tik pred odhodom pičila neka žuželka in v Istanbulu je dobila močno alergijsko reakcijo, tako da sva dan prebila v nemški bolnici, kjer je dobila zdravila.
Delhijskega letališča sem že navajen, a so se nočne ure na neudobnih stolih vseeno vlekle v neskončnost - končno opoldanski polet na sever. Srinagar je od daleč kar lep - veliko zelenja, romantično jezero, večerni sprehajalci... A bolj podroben pogled ti da vedeti, da je to še vedno Indija v pravem pomenu besede - prah, smeti, svinjarija, hrup, gneča, kaos.
Včasih je bil tu turistični raj, a zaradi obstreljevanja s Pakistanci, stalnih medverskih konfliktov (ki navadno zahtevajo na desetine mrtvih) in velike prisotnosti vojske v Srinagarju praktično ne vidiš tujcev. O zadnjih spopadih, dober teden pred najinim prihodom, raje nisem govoril, ker bi bila doma le panika in tudi Kim sem o krvavih štorijah povedal šele, ko sva Srinagar zapustila. Sva pa res imela kar srečo, saj so se dva tedna po najinem odhodu spet vneli zelo krvavi spopadi.

Zaradi turizma je še sedaj na jezeru Dal na stotine t.i. houseboat-ov - plavajočih hiš. Sva šla pogledat, a sva se za prenočevanje raje odločila na trdnih tleh - Kim je bilo slabo tudi brez guganja, ceneje in udobneje je bilo na kopnem, pa še šla sva lahko kadarkoli kamorkoli (s houseboata si moraš vedno urediti prevoz s čolnom).



Kim niti slučajno še ni bila "ta prava" tako, da sem na jutranjo vožnjo s šikaro po jezeru šel kar sam.









Sva si pa popoldan omislila vožnjo z motorikšo (tuk-tuk) do mogulskega vrta Shalimar Bagh.




In zakaj sva sploh priletela v Srinagar? Predvsem zato, da bi si izpolnil kar dolgoletno željo, da se preko številnih visokogorskih prelazov zapeljem do Leha in naprej do Manalija.
Lahko bi šla z drvečim avtobusom, a sem si že pred leti zaprisegel, da se brez nuje niti slučajno v Indiji ne bom več vozil v smrtno nevarnih busih. Lahko bi šla s "taxijem" - to so tu indijski terenci (navadno Tata Sumo ali Toyota Qualis) v katere se zbaše devet potnikov, a bi si od vožnje verjetno zapomnila le dišeče sopotnike s katerimi bi se nenehno prerivala. Tako sva se odločila za samostojen najem terenca, ki bo peljal le naju in ustavljal tam, kjer bo kaj za videti in pofotkati.
Cene najema so fiksne in jasno napisane na tablah, a ker se je množica brezdelnih šoferjev takoj začela zanimati za naju, potencialna potnika, sem vedel, da se bo dalo kaj dogovoriti ;)
Ko poganja sredi množice šoferjev in ob prisotnosti "šefa" niso obrodila nobenih sadov, sva zapustila parkirišče, češ, da bova še premislila. Pa nista minili dve minuti in že se je za nama pripeljal možakar, voljan pogajanj. Namesto fiksnih, minimalnih 9000 rupij smo se dogovorili za 7000 (dobrih 100 EUR) in za testno vožnjo s Sumom naju je odpeljal do najinega hotela.

Tipičen bus za pot proti Lehu, oziroma Kargilu.

Fotka je sicer kar lepo stresena, a upam, da se vidi položaj potnikov v "taxiju": ob šoferju dva, v srednji vrsti trije in še štirje v prtljažniku, prtljaga pa na strehi.

Slabost pri Kim kar ni hotela popustiti in odločitev za zasebni prevoz je bila vsekakor na mestu.