Letališča so moj dom :(


Od hotelčka v Ubudu do domačega praga se je nabralo 37 ur in skoraj polovico časa sem preživel na letališčih (2 uri DPS, 6 ur CGK, 1 ura SIN in 8 ur IST).
Postopanja, posedanja in poležavanja po letališčih sem vajen in tako sem si že v Denpasarju krajšal čas z ugotavljanjem na katerih letališčih vse sem že bil.

Abu Dhabi Accra Amman Atlanta Bagan Bangkok Barranquilla Benetke Beograd Berlin Bogota Budimpešta Buenos Aires Cairo Calama Canaima Cancun Caracas Cartagena Chiang Mai Ciudad Bolivar Colombo Cusco Damask Dar Es Salaam Delhi Denpasar Divača Doha Dunaj Fort Lauderdale Frankfurt Guangzhou Guilin Hanoi Harare Havana Heho Hong Kong Iguazu Istanbul Jakarta Kathmandu Kochi Kota Kinabalu Kuala Lumpur Kuching Kunming La Paz Lagos Lima Ljubljana London Luang Prabang Lusaka Madrid Male Mandalay Manila Merida Mexico City Miami Milano Muenchen Mumbai Nairobi Nazca Orlando Osaka Panama City Pariz Quito Rim Rio de Janeiro Saigon Salvador de Bahia Sandakan Santa Cruz Santiago de Chile Sao Paulo Sarajevo Siem Reap Singapur Srinagar Taipei Tivat Tokyo Trst Tunis Varanasi Vientiane Yangon Yogyakarta Zagreb Zuerich

Stran od ustaljenih poti

Že zgodaj zjutraj je kazalo, da bo lep dan in sem se odločil, da izpolnim načrt z začetka bivanja v Ubudu. Po že znani poti proti severu in po še neznanih še naprej, vedno navkreber. Z višino je postajalo tudi hladno, tako da sem si oblekel vetrovko, pa še me je malce zeblo. Palme so zamenjali borovci. Nekaj čez 1700mnm potem sem se pa začel spuščati proti SV. Zelo razgibana, a neprometna cesta skozi vasi, v katerih so pred hišami sušili klinčke. Kako prijeten vonj.
Nadaljevanje ob obali proti vzhodu. Vetrovka je že zdavnaj pod sedežem saj je tu vroče kot v peklu. Tudi veter, ki ga čutim na motorju je tako vroč, kot bi se vozil skozi kak kamin. Cesta je dokaj dobra, široka za dva normalna pasova, z malo prometa, zato pospešim na dobrih 80km/h v upanju, da bo le malo maanj vroče. Nič ne pomaga.
Po GPS položaju sem približno ugotovil kje bi lahko bili nabiralci soli in tako sem v eni vasi zavil čisto do morske obale.
Kar dobro sem zadel in našel solinarje - bom zbral par fotk in prikazal malce nenavaden način pridobivanja soli (ki ima mimogrede drugačen okus, kot sem ga vajen od domače soli).
Je pa to del Balija, ki je daleč od ustaljenih turističnih poti, brez kakršnekoli turistične infrastukture, brez žensk, ki bi ponujale masažo in moških, ki bi ponujali transport - na tem koncu niti angleško ne znajo. Hvalabogu za ta del Balija.
Nadaljujem po vsej severnovzhodni obali in zaradi vročine, ki res noče popustiti se odločim za postanek s kopanjem. Spet kar prava izbira lokacije. Tulamben je menda priljubljena destinacija za potapljače, saj je v bližini potopljena ameriška ladja, a tudi za snorkljanje je bilo povsem OK. Edini problem je bil, da s seboj nisem imel ne maske in ne dihalke (za razliko od poti v Lovino, ko sem ju imel s seboj, a sta bili zaradi kalne vode povsem neuporabni) in da bi bila sreča še popolnejša je malemu Panasoniku baterija že pošteno pojemala.
Kakorkoli - spet enkrat več navdušen nad raznobarvnim podvodnim svetom (uh, bo treba spet kdaj na Maldive - preden bodo pod vodo). Užival toliko časa, da me je sonce pošteno zapeklo po hrbtu in ramenih. A je bilo vredno!
Nazaj na motor in spet v hrib. Bali je res raznovrsten - terase z nasadi koruze.
Še malo riževih polj in nekaj prepiranja z navigatorko (jaz bi po vaseh, ona pa po glavni cesti) in po 11 urah z bolečo zadnjico nazaj v Ubudu.
Bil je res lep dan!

Jutranji pogled na jezero Batur

Severna obala brez turistov



Od vročine je vse rastje požgano

Riževa polja "zaščitena" s plastiko

Tirta Ganga



Še nekaj podvodnih "mojstrovin" (le toliko da vam vsaj približno pokažem delček podvodnega sveta)




Na sever

Če sem včeraj jamral nad ovinki, ne vem kaj naj rečem za današnji dan :(
Začetek je bil običajen: 500m naravnost, zavoj desno, 750m naravnost, zavoj levo... in tako ene 15km, da sem prišel do glavne ceste.

Će ne bi že doma naredil domače naloge (pripravil gps zemljevide) bi verjetno še danes taval v vaseh okoli Ubuda. Usmerjevalne table so zelo redke, le na glavnih cestah in kot po pravilu vedno zakrite z drevjem ali grmovjem. Z njihovo pomočjo ne bi našel niti Denpasarja. Kraji (vasi, mesta) niso označeni in tako se ti niti ne sanja kje si. Vse zahvale zato Garminu in Navigasiju! Verjetno sem dostikrat smešen, ko mi vrečka z Nuvijem plapola okrog vratu ali ko si jo tiščim k ušesu, da bi ob vsem hrupu slišal kam zaviti. Kakorkoli - navigatorka me ni razočarala.

Glavna cesta je bila kar precejšnja preizkušnja za mojo prometno koncentracijo - nevajenost vožnje po levi, relativno visoke hitrosti za mojo 115ccm Yamaho, posebna "pravila" vožnje, ki tukaj veljajo, luknje v cesti, kužiji, ki se sprehajajo ob in po cesti, navigacija....zbranost dejansko ne sme popustiti niti za sekundo. Resno.
Vseskozi počasi navkreber, dokler se nisem znašel v oblakih (dobesedno), ki se zadržujejo okoli dvatisočakov (ja, Bali ima kar pošteno hribovje, najvišji vrh presega celo 3000mnm).
Potem pa 30km spust, pa ne naravnost, ampak lepo zavito, vsakih 100-200mm nov zavoj - kot bi se spuščal z Vršiča, 3x zaporedoma.
Še 10km ob obali, kjer je veter v čelado, kot da bi ga dodobra ogrel s kaloriferom. Črn vulkanski pesek v Lovini je razbeljen, morje pa ravno prav toplo za zasluženo kopel.





Ne, nazaj pa že ne bom šel po isti poti.
Izberem daljšo, bolj zahodno različico in izkaže se za zadetek v polno. Resda spet pošteno zavita, a bistveno manj prometna cesta, ki poteka dobesedno med stoterimi riževimi terasami-
Na začetku sem še ustavljal in navdušeno vzdihoval in pritiskal na fotografsko prožilo, potem je bilo pa kot s piramidami - vidiš eno, vidiš vse (no, ne čisto dobesedno - v prenesenem pomenu besede: zanimanje in navdušenje začenja s količino usihati).


Vse tako skoraj do Tabanana, kjer sem se spet priključil na glavno cesto.
Ko si v Rimu delaj tako, kot delajo Rimljani, je temeljno popotniško pravilo. Prehitevanje kamionov in avtobusov po desni, osebnih avtomobilov po levi, vožnja vštric (po 3, tudi 4 motorji)...
Poskušal sem se kar najbolje prilagoditi prometu, a moram hkrati tudi priznati, da me je prehitelo cel kup deklet (po dve na motorju) in familij (ata, mama in otrok na istem motorju).
Čudovit dan! Če bi lahko poslušal še musko, ki jo sedaj (Ozzy - Dreamer), bi bilo pa že preveč kičasto ;)

No, za jutri sem sklenil, da se bom držal bolj bližnje, manj prometne okolice.

Ovinkarjenje

Čeprav sem še vedno nastanjen v Ubudu mi kar naprej zmanjkuje časa za pregled fotk in pisanje bloga.

Brez ovinkarjenja ;) - danes sem spet preživel cel delovnik na motorju, ob spoznavanju balijskega podeželja. Tisoče ovinkov med riževimi polji, palmami, potoki, hribčki in dolinami.

Kurje (petelinje) vaško življenje.
Celotna zgodba pa, ko bo malo več časa.


Galungan


Včeraj se je začelo eno največjih praznovanj na Baliju - Galungan. Zmago dobrega nad zlim praznujejo Balijci kar deset dni in za začetek pred svoje domove postavijo visoke, okrašene bambusove palice, potem se pražnjee oblečejo in v templje nosijo sadje in druge dobrote k "žegnju".
Molitve, procesije....
Še posebej praznično izgleda po vaseh, kjer se zelo trudijo z okrasitvami, že od daleč se zazna prijetni vonj dišečih kadil, ljudje so umirjeni, prijazni, nasmejani....
Res lepi občutki!


Na podeželju

Veliki večini obiskovalcev Balija se niti ne sanja kakšen je v resnici, saj dopustniški čas preživijo ob hotelskem bazenu, na masažni mizi, za šankom s pivom v roki, med stojnicami in trgovinami, v najboljšem primeru jim mimogrede uspe pogledati kak tempelj. In to je to.
Ne, še zdaleč ne. Bali se začne za prvim ovinkom in danes sem mu šel nasproti. Čeprav me je vsaj pol poti vztrajno pral dež, mi je uspelo z motorčkom narediti 120km in bil sem več kot navdušen. Od zelenila me še zdaj bolijo oči ;)
Vajo nameravam ponoviti, tako da upam, da bo na ogled še kaka slikca.


Smrt po hindujsko - spet

Z veliko sreče (da o znanju in izkušnjah ne govorim ;)) mi je uspelo prisostvovati kremiranju trupel v Varanasiju (Indija) in Pashupatinathu (Nepal). Mala želja je bila, da bi lahko ceremonijo videl tudi na Baliju in sreča se mi je še enkrat nasmehnila.
Ni vsak dan dober za kremiranje in na mojo srečo je bil en izmed dveh ustreznih dni v oktobru ravno dan po mojem prihodu v Ubud - in sem zagrabil priliko.
Ceremonija je bila drugačna od prej videnega, a o tem kdaj drugič (mogoče tudi drugje) - v slikah in besedah.
Za vtis pa nekaj desetsekundni video.

Kuta beach

...dopoldan

popoldan

Vseskozi pa dogaja




Zaradi tega prihajajo sem množice

Hmmm, mogoče pa res še pridem...

Še pomnite?



Se še spomnite bombnega napada na Baliju l.2002?
Vsakič, ko sem šel mimo praznine, ki zeva tam, kjer sva leto poprej s Kim delila veselje stoterih popotnikov, me je spreletel srh.
Kako kratka je vez med življenjem in smrtjo, med veseljem in bolečino...
Zakaj je moralo umreti več kot 200 nedolžnih ljudi?
Zakaj vsak dan umira stotine nedolžnih v Iraku, Pakistanu, Afganistanu...?

Borobodur






Take imam najraje ;(


ki prebijejo ure in ure na najbolj fotogeničnih placih.
Kot, da ne bi bilo dovolj, da vse "spomenike" in znamenitosti na veliko opremijo z opozorilnimi tablami, rumenimi koši za smeti, pisanimi reflektorji, strelovodi...
Obstajajo ljudje z neizmernim občutkom za estetiko (so seveda najlepši in najbolj fotogenični), ki vstanejo ob 4. zjutraj, da so lahko ob sončnem vzhodu na vrhu Borobodurja (pa tudi Tikala, Machu Picchuja, Angkor Wata....) in potem naslednje tri ure prebirajo tisto kar bi lahko ob vznožju (ali pa v sobi, ali pa že doma).

Vse grde besede (in bilo jih je veliko) so ostale na templju.

Pod vaško lipo


... ima v Indoneziji drugačen pomen / izgled.

Lepo je biti milijonar


V Indoneziji je dovolj, da zamenjaš 100eur in že postaneš milijonar :)
Pred devetimi leti je bilo vse smešno poceni, sedaj pa se je nekaj stvari spremenilo, nekaj pa tudi ne.
Včasih sem za sobo (solidna lokacija, čisto, WC, AC) v JV Aziji dajal po 8$, kasneje 12$, sedaj pa je cena vsaj 18$. Je pa res tudi, da je bilo v tistih časih 8$ vrednih 16€, današnjih 18$ pa je 12€.
Je pa hrana še vedno ostala na istem dolarskem nivoju. Za današnjo večerjo - dve veliki palačinki z banano, oziroma ananasom in čokoladnim prelivom, velik kozarec zmiksanega svežega ananasa sem odštel 2 (dva) €
Res ste mi lahko fouš ;) Za ceno in za okus (tisti, ki še niste okusili ananasa, ki ni dozorel v hladilnici žal ne veste o čem govorim).

Yo!


Pa sem spet v Yo, Yogyakarti in to kar po planiranem urniku, ne glede na vse zamude, ki so jih med potjo pridelali Turki.
Z Brnika še sploh nismo štartali, ko smo imeli že uro zamude - smo morali vsi potniki pred vzletom izpolniti obrazec, kjer smo napisali koga naj obvestijo v primeru nesreče (no, pravzaprav bolezni, a se tisto prej sliši bolj razburljivo :))
OK, bom pa v Istanbulu manj čakal. Ja pa ja...
Že doživeto - v zadnjem trenutku spremenijo št. izhoda (ki je po pravilu seveda na povsem drugem koncu), potem pa spet pridelujemo zamudo, ki se jo nabere za slabi dve uri. Skoraj ne vidim možnosti, da bi v Jakarti ujel še kako letalo :(
Avion je dokaj nov A330, hrana za avio razmere presenetljivo dobra, prostora med sedeži je skoraj dovolj zame, vsak sedež opremljen z zaslonom - le filme so pozabili naložiti: en ameriški (Noč v muzeju 2), ostalo pa turško, indijsko, korejsko, japonsko, kitajsko. Svašta. Posadka turška - omejen ang. besedni zaklad, omejena hitrost gibanja, omejena prijaznost.... Slušalke na ušesa in s pomočjo Shantela in Enye se prebijem skozi dobrih deset ur letenja do Singapurja.
Enourni tehnični postanek - kar pomeni z vso osebno prtljago z aviona dol, še 1x skozi security check in nazaj na avion. Svašta 2.
Očitno je bil ta pristanek krajši od predvidenega saj je skoraj izpraznjenemu letalu uspelo priti v Jakarto ob predvideni uri.
Hitro sem se zagrebel in tako pohitel, da sem imel v roki vizo in letalsko karto do Yogye še preden sem sploh dobil prtljago s traku.
Švicanja je bilo res obilo, a sem se spomnil na Kimine besede tik pred odhodom: "Ko ti bo kaj hudo se spomni na vse, ki so ti zdejle fouš."
Stavek, ki me bo definitvno spremljal na vseh poteh!!!
Garuda me je udobno, prijazno in hitro pripeljala v Yogyo. Po videnem res ne vem zakaj jim ne dovoljo več poletov v EU.