Soči - olimpijski nateg

Soči sem za svojo zadnjo postajo na Kavkazu izbral predvsem zato, da se mi iz Abhazije ni bilo treba vračati nazaj v Gruzijo.

Priznam pa, da sem pomislil tudi na obisk prizorišča Zimskih olimpijskih iger 2014.
Hehe, če ste tudi vi mislili, da je bil dogodek v Sočiju, potem so vas opeharili tako kot mene. Olimpijska vas, vse dvorane in pravzaprav središče olimpijskega dogajanja je bilo postavljeno dobrih 25km od centra Sočija v Adler, smučarska prizorišča pa so bila še dlje, 75km stran na Krasnaji Poljani.
Z avtobusom sem se peljal povsem blizu in videl, da ni več kaj videti. Območje olimpijske vasi je bilo povsem ograjeno (menda so tam sedaj dopustniški apartmaji, stanovanja), osrednji stadion so spremenili v zabaviščni park, širše območje pa so pripravljali na dirko Formule 1 in je bilo tako povsem nedostopno.

Soči se je začel razvijati v času vladavine Stalina, ki si ga je izbral za svoje letovišče (menda je nekje še vedno na ogled njegova dača), leta 1961 so v t.i. veliki ali obširni Soči priključili vse zaselke daleč naokoli, tako da je nastalo eno najdaljših (ne največjih) mest na svetu, saj se razteza kar na 145km.
Tehnično gledano so Olimpijske igre torej vseeno bile v Sočiju... No, domačini še vedno lepo ločijo Soči od Adlerja.
Všeč mi je bila lega mesta in konec aprila se je ta lepo izkazovala z zasneženim hribovitim ozadjem in bujnim zelenjem (s številnimi palmami) v središču.


Pri arhitekturi me je navdušenje hitro minilo - ob morju številni ogromni hoteli, širitev z različno velikimi bloki pa v okoliške bregove.



Stare sovjetske arhitekture je bolj za vzorec, več je obeležij s tistih časov.


Po eni strani sem začutil pravo olajšanje saj je bilo mesto polno jasnih oznak, kažipotov, informacijskih tabel v angleščini....

... z zanimivimi prevodi....

... po drugi strani pa si z angleščino (še vedno) nisem imel kaj pomagati. V hotelčku, kjer sem nočil ni nihče znal nič razen ruščine (na mojo srečo je bila za trenutek na obisku vnukinja lastnice, ki mi je veliko pomagala pri sporazumevanju).


Dva dneva sta mi bila povsem zadosti, da sem nekako začutil pomladno prebujajoči utrip mesta. Kljub slabemu vremenu prvega dne sem prehodil veliko km, a najbolj mi je bilo všeč na tej "promenadi" ob morju. Nedeljski sonček je tja privabil kar nekaj sprehajalcev in raje si ne predstavljam kako izgleda poleti, ko so hoteli polni.









Ja, malo drugače kot peščene plaže Maldivov ;)


Rdeča zvezda nad centralno marino...


Če je kdo že pozabil, da je to še vedno Rusija...

Ja, bila je sobota, čas za poroke.


Še dve fotki za nasmeh....

... pogled v "mojo" trgovino...

... in до свидания Soči...
Mah, kolikor se poznam, bo kar adijo.


Plin - rdeča nit Kavkaza

Na vsej poti po Kavkazu sem se srečeval s plinsko instalacijo. Glede na to kako so plinske cevi speljane bi lahko govoril celo o kakšni umetniški instalaciji :)



Cevi se speljane po liniji najmanšega odpora - malo nad površino; tam, kjer je kakšen uvoz pa cevi pravokotno zvijejo in malce dvignejo (ne, ne predstavljam si kaj naredijo, če mora na dvorišče zapeljati tovornjak).
Enak princip postavljanj je tako v mestih, vaseh, kot tudi izven urbanega okolja - ja, na stotine preprek na vsakem kilometru poti (veliko instalacije poteka ob cestah).


Plin uporabljajo tudi kot pogonsko sredstvo za avtomobile - bistveno lažje je najti črpalko s plinom kot z bencinom.
Seveda so na plinski pogon predelali tudi avtobuse, a ker spodaj ni dovolj prostora za tank, so iznašli inovativno rešitev zgoraj.