Domov


Vse tja do Brnika sem imel občutek, da letala in piloti kar nočejo, da bi prišla do doma. V Kochiju je bil najin nizkocenovni let odpovedan, a na srečo sem pot planiral tako, da je bilo do večera še nekaj poletov proti Mumbaiju. Osebju Jet Airwaysa sem zatežil in so nama omogočili čakanje v prostoru, ki je drugače namenjen I. class potnikom (bistveno bolje, kot pa čakanje v kaosu bombayskega letališča).
Večerni polet je bil pa groza in strah - toliko tresenja, ropotanja in zgubljanja višine, da sta morali stjuardki dobršen del poti prečepeti na tleh med sedeži, v letalu pa je dve uri vladala smrtna tišina. Pristanek v Bombayu je pomenil neizmerno olajšanje.
Polet s Turki je bil bistveno bolj miren, čeprav se je na vseh vogalih kazalo kako "vestno" vzdržujejo svoja letala (polomljena plastika, nedelujoči ekrani, zamazani in strgani sedeži). Posadka v stilu letala :( a do Istanbula je šlo.
Zamenjava letala in posadke za let v SLO. Nepredviden postanek v Zagrebu je razkril, da je pilot očitno navajen na drugačna letala ali pa vsaj na daljše steze - s hitrostjo nadzvočnega lovca smo hrumeli do konca steze. V Zagrebu nekaj telovadbe: 1. vsi potniki za LJU naj ostanejo v letalu; 2. vsi potniki za LJU naj zapustijo letalo; 3. vsi potniki za LJU naj ostanejo na svojih mestih; Nihče ni vedel kaj in kako in koliko časa bomo ostali pri sosedih. Balkanska posla. Nismo vedeli, da se Turki obnašajo racionalno in da je proga IST-LJU v bistvu IST-ZAG-LJU, oziroma, da je ZAG-IST v bistvu ZAG-LJU-IST.
Potem pa še en pristanek v enakem slogu, tako da sem mislil, da bova dobila kar dostavo do doma. Hitrost pristanka je bila spet taka, da bi ob normalnem zaviranju z lahkoto končali pri nas doma na dvorišču. Pilot je pritisnil na zavore, potniki z glavami ob sprednje sedeže in smo se srečno ustavili na koncu steze.
Kako lepo je na domači, trdni zemlji ;)

Nehru trophy boat race

Vsako poletje v Alleppeyu / Alappuzhi organizirajo tekmovanje ogromnih 30-40m dolgih čolnov, v katerih je tudi preko 100 veslačev. Dirka se je skozi desetletja tako razširila, da je na 56. ponovitvi, ki sva si jo ogledala, sodelovalo 16 največjih čolnov, poleg tega pa še 45 "manjših".
Med večtisočglavo množico je bilo zelo težko najti ugodno mesto za opazovanje in fotografiranje, a je na mojo srečo (da o znanju in izkušnjah niti ne govorim ;)) uspel trik z velikim belim objektivom in samozavestnim nastopom. Prerinila sva se skozi vse množice gledalcev (in verjemite, da je v Indiji to res velik dosežek), brez vstopnice prečkala vse kontrole, se prebila do tribune, potem sem pa s fotoaparatom zavzel še mesto na pomolu, ki ga je stražil policijski častnik. Jeeeee, Indija je prijazna do iznajdljivih turistov in fotografov :)





Kerala

Pri Kim je eden izmed pogojev, da gre z mano ta, da je v potovanje vključeno tudi morje in po pravici povedano je tudi mene zanimalo kakšna je Indija južno od Mumbaija.
V Kochi sva prišla v temi, tako da sem si prvi, bežen vtis o tel delu Indije ustvaril le z vožnjo od letališča in od hostla do hostla. Začuden sem bil tako nad pomanjkanjem smeti na ulicah, kot nad dejstvom, da je bila večina hostlov, kljub času povsem izven sezone, zasedenih. Noč sva preživela med brenčanjem komarjev, zjutraj pa sem se podal v iskanje nekaj kar ima klimo.
Eh, nek se vidi raskoš in sem izbral pregrešno drago (25€) sobo v hotelu. Klima, kopalnica, TV, menjanje brisač in postrešček, ki ti odpira vrata :) Btw. tudi v hotelih se da ceno zbarantati ;)

Drugače pa Kerala name ni naredila takega vtisa, da bi se še kdaj s prav velikim veseljem vrnil.
Kochi, oziroma njegov novejši del Ernakulam je bil povsem brez duše - trgovine, banke, visoke stavbe, relativno urejen promet. Še najbolj me je vse spominjalo na kak Colombo v Sri Lanki.
Fort Kochi je bil pa povsem turističen - restavracije, hostli, trgovinice, stojnice. Vse veliko dražje kot na severu, a res tudi bolj urejeno in čisto. Glavne atrakcije so me razočarale in res ne vem kaj turiste tako pritegne, da tam ostanejo dneve, celo tedne.

Portugalske cerkve se mi dalo niti pofotkati - raje sem prostor na kartici namenil malim šolarkam.

Kitajske ribiške mreže so sicer res nekaj posebnega, a sem moral zelo paziti, da na fotkah ni bilo vidno več smeti in krav kot pa mrež.

Veliko razočaranje je bilo tudi "križarjenje" z barko in čolnom po kanalih, rekah, jezerih, lagunah in zalivih, ki tvorijo t.i. backwaters. Temna voda, veliko različnega zelenja, sem ter tja kakšen ribič in par lesenih ali slamnatih hiš. Uh, kako sem že razvajen.






Še najbolj mi je bila zanimiva klasična "folklorna" predstava plesa Kathakali.






Delhi

Delhi je verjetno na drugem mestu (za Bangkokom) na mojem seznamu največkrat obiskanih mestih. Prihajam, odhajam, prenočujem, raziskujem ali le menjam vlake in letala, a še vedno se v tem 16 milijonskem mestu ne počutim preveč domače. Kim pa je od prejšnjega obiska že malo pozabila kako sva v nogavicah bredla po monsunskem nalivu po umazanih ulicah, se izogibala kravam in rikšam ter odganjala berače - in je spet doživljala kulturni šok.

Po stari indijski navadi (hmm, te navade se "uspešno" prenašajo po vsem tretjem svetu) je avtobus ustavil kar nekje in nisva imela pojma kako daleč stran sva od centra. Pri sopotnikih sva se pozanimala za približno ceno prevoza, zbarantala svojo ceno (ki je bila seveda višja kot za domačine) in se pripeljala do mojih "prijateljev" v Paharganju.
Hmm, kaka štorija o tem prijateljstvu ;)
Leta 2003 sva bila s Kim dvakrat v Delhiju (1+3 noči) in obakrat sva prenočevala na koncu Paharganja, v hostlu Star View. Nič posebnega, a dobra lokacija in prijazno osebje, tako da sem se 2007 spet pojavil na njihovih stopnicah in še preden sem prišel do recepcijskega pulta me je možak z druge strani z nasmehom in tipično indijsko angleščino ogovoril: "Hello. Hey, I know you. You've been here before. Ye, ye, I remember." Haloooooo. Kako se ti mene spomniš po štirih letih? In se je res. Še to je vedel, da nisem bil sam.... No, pa sem spet tri dni ostal pri njih in potem še enkrat.
Tako sva šla s Kim k prijateljem, v hostlu pustila prtljago in se podala po nakupih (imela sva čas do dohoda letala, do poznega popoldneva).

Old Delhi je bil v jutranjih urah in dežju nenavadno prazen in nikakor nama ni uspelo najti stojnic in trgovin, kjer prodajajo začimbe - seveda ne, ker stojnic še niso postavili, trgovine pa so bile zaprte s pločevinastimi roletami. Po dobri uri beganja sem ter tja sva se zanesla na rikšarja, ki naju je pripeljal nazaj, na izhodišče najinega tavanja. Začuden pogled prodajalca, ko sem poznavalsko okušal semena fenela in kupil dva kilograma.
Nazaj do Paharganja, kjer sva z nakupom zobnih past in tigrovega balma izpraznila drogerijo in kjer sem potem na mali tržnici ugotovil, da se za fenel ne bi bilo treba voziti v stari del mesta. Smradu ulice sva ušla v trgovini, kjer si je Kim naredila zalogo naravnih parfumov, izkoristila sva moje poznavanje stranskih uličic in si privoščila normalen obrok. Še nekaj dolgočasenja na zapacanem kavču v hostlu in odhod na letališče.

Postajališče taxijev pred železniško postajo nasproti Paharganja.

Paharganj v času monsunskega deževja.

Urejen promet!

Old Delhi v prebujanju.

Manali


me ni preveč navdušil. Saj po eni strani je zanimivo mesto, kar netipično indijsko, obdano s smrekovimi gozdovi in s hišami v alpskem slogu.

Tudi center je nenavaden - pešcona, brez motorikš in motorjev, cesta nič označena z rdečimi pljunki, še svinjarije skoraj ni bilo. Prav neverjetno.

A manjkala mi je duša. Manali je že desetletja opevan, kot popotniški raj. Hmm, mogoče so pisci pozabili posodobiti svoje zapise. Zgornji, backpackerskem del je bil pa sploh popolno razočaranje. Nekaj deset stojnic s hipijevskimi cunjami (verjetno so bile narejene še v hipijevskih časih, saj so bile vse že močno obledele), sem ter tja kakšna "prodajalna" kruha in mešanega blaga (zobne paste, wc papir, voda), internet cafeji in veliko hostlov. Oh ne. Vsak drugi ima kak napis v hebrejščini. Seveda, saj so obiskovalci pretežno Izraelci. Že videno v Dharamsali, McLoud Ganju, pa v Kolumbiji, Boliviji, Nikaragvi, na Tajskem... Umazani, zapacani, strgani, glasni, zadeti in seveda polni sebe - mladi Izraelci in Izraelke.
This town ain't big enough for both of us je naslov pesmi, ki si ga sposodim, ko se srečam s takimi primerki.

In sva šla.

Ja, dolgo sva upala, da bo to najin bus, a je odpeljal brez naju. Pristala sva v zadnjem, najslabšem, brez turistov, polnem domačinov, ki so si privoščili dišečo večerjo. Je treba povedati, da je spet noro deževalo, da streha ni bila vodotesna in da sem moral uporabiti anorak, da nisem bil popolnoma moker?
Kakorkoli - po 13 urah vožnje sva prišla v Delhi.

Leh - Manali ali pot do nebes

Bila je še noč, ko sva se vsedla v najetega Scorpia in začela se je vožnja, ki si jo bom zapomnil do konca svojega življenja.
Prvi kilometri po asfaltu in v temi so kar hitro minili in izgledalo je, da šofer pozna pot. Ko pa se je začelo daniti, se je pod kolesi znašel luknjičav makadam in cesta se je spet začela strmo vzpenjati - proti snegu in proti nebu.


Tanglang La - ne vem komu ni bil všeč celoten napis, a menda gre za drugi najvišji prelaz v Indiji (5359m)
Neverjetno, kajne? ;)

Prav neverjeten je tudi občutek, ko zreš v pettisočake "iz oči v oči".

Tovornjaku je pri vzponu počila zadnja os in seveda se ni mogel več nikamor premakniti in umakniti. Cesta je ozka že sama po sebi, tako pa niti slučajno ni bilo več prostora za srečanje.

A Indijci so bili povsem drugačnega mnenja. Pograbili so nekaj ploščatih kamnov in jih položili na rob ceste, na rob prepada - češ, saj sedaj je pa dovolj prostora. Jaz sem že prej odšel iz avta, da bi vse pofotkal, ko pa sem videl, da najin šofer resnično namerava mimo kamiona, sem hitro zavpil Kim, da naj zapusti avto in tik pred bližnjim srečanjem je skočila ven. Šlo je resnično za las - tako ob kamionu (prask ne štejemo), kot ob prepadu in ko sem potem šoferja vprašal, če ga je bilo kaj strah, mi je ves bled rekel: "Very."


Planota Moore, ko se dobrih 40km voziš po ravnem in se sploh ne zavedaš, da si na višini Mt. Blanca. Cesta sicer asfaltna, a tako bumpy (ne najdem pametnega slovenskega izraza za vse tisto poskakovanje in zvijanje), da smo napredovali sila počasi.

Ne, ni puščava, le del ceste je malo drugačen. Pestro.

Planota je široka tudi do 10km in nič čudnega, da so si tovornjaki poiskali nekaj bolj trdnega in ravnega.

Verjetno sem že nekajkrat napisal kako nora pokrajina je vseskozi - in bom sigurno še vsaj desetkrat, dvajsetkrat... Res je vauuuuu.

Kot Kapadokija.

In spet noro lepo.

Naj vas soteska ne zavede. Še vedno smo visoko.

Tukaj, kjer tovornjak preči reko je 4878m.

Saj rad kolesarim, a močno dvomim, da bi me kdo pripravil v tako norost.

Lachulung La - 19m nad pettisoč.

Spodaj pa kolesarjem zelo znana serija 21 ovinkov - Gata Loops. Ne vem ali ta kolesar preverja višino, računa koliko se bo moral še povzpeti na Lachulung in Tanglang ali premišljuje, če ne bi raje obrnil. Veliko jih je. Norcev, pogumnežev, vztrajnežev, ki se odločijo, da bodo prekolesarili pot od Manalija do Leha. Bravo, dobri so. Pa nori tudi ;)


Kolona v daljavi ne pomeni nič dobrega. No, razen za šoferja, ko čakanje izkoristi za počitek.

Most malce razpada, a v Indiji se hitro najde par deset delavcev in - kos žice.


Šotorišče v Sarchuju na 4300m bi moralo biti najino prenočišče, če bi se odločila za dvodnevno pot. Mimo smo se peljali okrog poldneva.

Killing sarai - samo predstavljam si lahko zakaj je delavsko taborišče dobilo to ime. Delo na taki višini je vse prej kot lahko, še sploh če vemo, da ga večino opravljajo ročno in brez kakršnekoli zaščite.

Nazoren primer asfaltiranja ceste. Makadamska podlaga ni izravnana, kaj šele, da bi bila primerno utrjena. V kotlih mešajo vroč katran in pesek in potem to mešanico, prav nič radodarno, nanesejo na makadam.
Kako je z mehanizacijo in delovnimi pogoji se pa tudi vidi :(




Prav nič nenavadno ni, če potok "prečka" cesto in včasih ni vodni tok prav nič nežen.


Tako bi se lahko končalo tudi z našim Scorpiom.

Ko že misliš, da bo cesta gladka in vožnja tekoča...

...a se moraš hitro sprijazniti z realnostjo.

Dan se je že krepko prevešal v drugo polovico, a hribov in ovinkov kar ni hotelo biti konec. Pred Keylongom se je spet začelo zelenilo - znak, da se spuščamo.

Cesti in prometu seveda ni bilo kaj dosti mar, da se dan počasi izteka, do Manalija pa je še prekleto daleč.

Nasprotni breg, ki sem ga gledal dobre tri ure. Ustavili smo se v koloni in čakali, da so naredili nasip mimo vdrte ceste.
Če bi vedel kaj nas čaka bi sigurno raje prenočili v prvi vasi.

Dolgo je trajalo preden se je promet z naše strani počasi sprostil in še potem smo morali voziti v koloni polni počasnih in preotovorjenih tovornjakov. Seveda se je dnevna svetloba poslovila in vzpon na skoraj štiritisoč metrov visoki prelaz Rothang, ki nas je še ločil od Manalija smo začeli v popolni temi. Da bi bila sreča popolna je začelo še močno deževati - pravzaprav se je odprlo nebo in je lilo kot iz škafa. A kot, da to ne bi bilo dovolj, je bila cesta v zeloooo slabem stanju - ogromno ogromnih (brez pretiravanja) lukenj, potoki, ki so drli čez cesto in ostri ovinki nad prepadi. Izgleda, da so tovornjakarji obupali in na prelazu so bili le terenci in osebni avtomobili in vsi so imeli nekaj skupnega. Šoferje, ki so kar tekmovali med seboj, kdo bo vozil bolj hitro, divje, noro. Vrag je odnesel zadnjo šalo, ko smo zapeljali v gosto meglo, ki je bila tako gosta, da se je terenec pred nami ustavil, iz njega je izstopil možak in hodil pred avtom, da mu je kazal pot.
Super priložnost za najinega šoferja. Ker prej nikakor ni mogel prehiteti "tekmeca", je to storil sedaj. Uuuupsss. Najprej sem mislil, da tako dobro pozna cesto, a ko ga je vsakič znova presenetil ovinek in je sunkovito zavil, me je postalo grozljivo strah. Malenkostna odrešitev je prišla, ko mu je zazvonil telefon in je ugotovil, da z eno roko na volanu ne bo šlo več tako hitro in sunkovito. Ko je upočasnil, nas je iz ozadja prehitel še večji divjak in trenutek za tem še en. Nadaljevali smo v koloni, nič manj divje in nič manj strašljivo kot prej, le da sem sedaj upal, da, če bo kdo pred nami zgrmel v prepad, mu ne bomo sledili.
Kljub temu, da nisem imel zavornega pedala, sem celo pot močno "zaviral" - z obema nogama in sigurno več kot šofer. Držal sem se za armaturo in stiskal med sedež in vrata in tudi Kim je bila zadaj vsa trda od strahu.
Ob pol enih ponoči smo srečno prišli v Manali, po dobrih 20 urah vožnje in prepeljanih 470km.
Hvala Alahu, Budi in tisočerim hindujskim bogovom (jah, sedaj smo že med Hindujci).