London

Sem preveč len, oziroma ne vidim kakšnega posebnega smisla v pisanju dnevnika in sem si že pred leti rekel, da domači bloger sigurno ne bom.
Še več - kar nekaj poti se mi je zvrstilo in se mi ni zdelo vredno, da bi o tem kaj napisal. Zato sem sam toliko bolj presenečen, da sedaj tole pišem. Hmm, saj nekaj zveze s potovanji je, čeprav pišem na domači tipkovnici.
Pred parimi tedni je Marjetka (Daisy) iz londonskega Tower Bridga opazila eno mojo fotko iz Isfahana in ji je bila tako všeč, da se je odločila, da jo bodo naslednjih pet let razstavljali v eni največjih londonskih znamenitostih (da ne pozabim - razstavljene bodo še druge fotke mostov z vsega sveta ;)).
Hitro vsi v London preverit, če je res. :))

Eh, da vam prihranim nekaj drobiža (pravijo, da je recesija) - takole menda izgleda:

Srečen sem

da sem se rodil v Sloveniji/Evropi, da imam tako razkošje pitne vode, da se lahko z njo tudi umivam, da imam več hrane, kot jo lahko pojem, da se s svojim avtom vozim po asfaltu in da so mi dostopne vse internetne avtoceste. Vem, da je ogromno ljudi, ki imajo še mnogo več, a hkrati tudi vem, da jih je na milijone, ki nimajo niti delčka tega in tudi na tej poti sem jih srečeval na vsakem koraku.
Srečen sem, da sem spet doma.



Pod črto - bilo je potovanje z ogromno vožnjami:
- 27 ur sem presedel na letalih
- 26 ur na letališčih
- 96 ur pa sem trpel na avtobusih, minibusih, kombijih in taksijih

V svojo statistiko sem zabeležil 6 novih držav (Panama, Kostarika, Nikaragva, Salvador, Honduras, Belize), 3 nova letališča (Barranquilla, Panama City, Mexico City) in 4 nove letalske družbe (Brit Air, Copa, Aviacsa, Aero Republica).

Marija & Klemen Klemen

Še manjkajoča in obljubljena zgodba.
Na poti do Tikala sem imel priložnost izbire sedeža na minibusu in s tem tudi možnost izbire soseda. Hiter pogled po busu, ki se mi je ustavil na luštni in fejst punci, ki ni imela soseda. No, se bova pa stiskala, no problemo, saj sem stuširan (kar je na takih poteh kar podatek :))
Saj se mi je kar zdelo, da je preveč fejst, da bi bilo vse v redu.
Prava ketna okrog vratu, cel kup verižic okrog gležnjev...hmm, mal nepraktično za potovat, a na to sem že kar navadil - take so pač novodobne "popotnice". Ohlapno krilo je sicer lahko praktično za marsikaj, nikakor pa ne za posedanje po kamnih v džungli, kjer kar gomazi drobnih živalic. Japonke (nekateri jim pravijo flip-flop) pa sploh niso ustrezna izbira za hojo po vseh tistih koreninah, drsečih kamnih in (spet) po tleh polnih življenja.
Tik pred prihodom na cilj pa še izdatno pudranje. ???? Haloooooo. WTF.
Bi na vse skupaj pozabil, saj sta se najini poti že pri prvih templjih ločili. Marko v džunglo, Marija pa se je sede na travi zazrla v piramidi. No, pa sva se srečala še enkrat. Po parih urah sem se spet vrnil k glavnima templjema in dekle je še vedno vztrajalo tam. Sedaj se je celo "pridružila" obredu, ki so ga med piramida izvajali domačini (ne, ni šlo za turistično folkloro, ampak za dejanski domačinski/majevski obred).
Eh, poznam take pacientke (in paciente), sem jih videl že na Machu Picchuju, pred Angkor Watom, v Tiwanakuju, v Varanasiju in celo pred Taj Mahalom kako meditirajo in se poistovetijo z domačinsko kulturo in vero.
Kakšna poistevetnost neki. Ne me basat. Ljudje živijo v svojem svetu, z verižicami, pudrom in včeraj prebrano new age-vsko literaturo, a so svetlobna leta daleč od bistva tistih krajev. Ne, ne da se z joga pozo ali s sklenjenimi rokami doživeti stoletja ali tisočletja starega običaja, verovanja...

In kaj ima Klemen Klemen pri vsem tem?
Tako, kot so pri njemu priljubljene keš pičke, tako tudi jaz ljubim opisane primerke.

Mehikanarke

naj mi oprostijo, a tako nesimpatičnih in neprivlačnih žensk še nisem videl nikjer po svetu. Nobene miline, gracioznosti, urejenosti, nobene lepote... Niti ene take nisem videl, da bi se za njo obrnil, da bi rekel, da je luštna, da je fejst, kaj šele, da bi rekel vauuu.
Že pred leti sem ugotovil, da so bolj kot ne "štirioglate", da ni pravega razmerja med višino in širino. Še enkrat potrjujem prvotno ugotovitev.
Sicer ne vem koliko mehiških telenovel je dejansko res mehiških, a vse tiste ženske so zgolj fikcija, takih enostavno ni!

Teotihuacan

Ponovno namesto na zajtrk, na avtobus. Jah, fotografska je težka ;)
Seveda se je zgodba s trumami turistov ponovila, le da se mi jih tokrat ni ljubilo čakati - prve velike skupine so začele prihajati, ko sem imel fotkanje in tričetrt urno pešačenje do izhoda že za seboj.
Me pa resno zanima ena druga zgodba. Nekako mi je še jasno zakaj so se Azteki, Maji, Inki, Egipčani, Kmeri,... ozirali proti nebu, a nikakor mi ne gre v račun zakaj so si s tako strmimi stopnicami oteževali dostop.
Naj pove, kdor ve.


Viva la Mexico

Prihod v prestolnico je bil nadvse spektakularen - dobre pol ure nizkega preleta nad (delom) mesta, razsvetljenim z milijoni in milijoni lučk. Sem že vzletal/pristajal nad ogromnimi mesti (Delhi, Mumbai, Sao Paulo, Rio, Singapur,, Bangkok,...), a prav z nobenim ni primerjave. Naslednje silvestrovanje torej nad Ciudad de Mexicom ;)
Je pa cena za vso to razkošje izredno visoka. Že od daleč, z letala, se vidi črn klobuk nad mestom, še huje pa je, ko si na tleh in je ob sončnem in "jasnem" vremenu mesto zavito v smog, dihanje pa je podobno tistemu na robu vulkanskega kraterja, ko med zobmi čutiš prah in ko z vsakim vdihom misliš, da si pogoltnil še kos brusnega papirja.

Sličic ni, ker mi je teta stjuardka rekla: "Switch off all electronic devices".

(ne)varnost





Na enem forumu so me spraševali kako je z varnostjo v SrAmeriki.
Vsekakor jim varnost veliko pomeni - vsa okna so zaščitena z rešetkami, celo tja do drugega ali tretjega nadstropja, vsa dvorišča so ograjena in nad ograjo je obvezno bogato okrasje bodeče žice, na vseh vratih so ogromne obešanke in oboroženi varnostniki/policisti/vojaki so na vsakem koraku. Ne varujejo le bank in vladnih stavb, temveč tudi menjalnice, lekarne, hmmm tudi trgovine z železnino in mešanim blagom.
Zakaj tolikšna vlaganja v varnost? Mogoče zaradi nevarnosti.





Tikal - med kamni

S prijateljem imava en "pregovor": "Vidiš eno piramido, vidiš vse." A v Tikalu je le malo drugače, saj je poleg kamenja zelo zanimiva tudi okolica in ure naporne (vročina, vlaga) hoje so zanimive in prav nič dolgočasne.
Nekaj žvalc in rastlinc ;)










Še dejanski zvoki, ki jih slišite med sprehajanjem (zvok je malce slaboten - povečajte jakost, pa ne se ustrašit)



Marija (da Alemagna) sicer ne spada med žvalce in rastlince, a je vseeno popestrila dan med kamni.
A o tem kdaj drugič ;)

Tikal

Ostanki majevske kulture so me pričakali v oblačnem vremenu s skoraj celodnevno sivino neba. Nič ni bilo z jutranjimi meglicami, ki bi jih nad Templjem I. ("piramido") predrlo sonce. Sva potem naslednji dan na busu (ko je bilo res polno meglic in čudovit sončni vzhod) z enim Italijanom obžalovala slab fotografski tajming. Smola.
Od prejšnjega obiska se je spremenilo to, da ne dovolijo več plezanja po glavnih atrakcijah, znova pa me je fascinirala lokacija templjev, v deževnem gozdu, ki ga je samo v okviru parka za več kot 500km2.
Le koliko "namensko postavljenih in sestavljenih kamnov" se še skriva tam okoli?




Iz prejšnjih dogajanj - Flores

Mi je Kim že parkrat rekla, da naj se ne vračam v kraje, ki jih imam v lepem spominu, a je kar ne poslušam...
Floresa, ki sem ga ilegalno (nisem imel takrat potrebne gvatemalske vize) obiskal pred sedmimi leti, se spominjam, kot prijetne, urejene, popotniku prijazne male vasice.
Sedaj pa me je pričakal ves razkopan, zaprašen in umazan, z neprijaznimi ljudmi (v primerjavi s predhodnima Antiguo in Panajachlom) in skoraj povsem brez turistov.
Hmmm, gre za izhodišče za ogled največje gvatemalske turistične atrakcije Tikala, sredi turistične sezone.
Mogoče so pa za to kriva ravno prej omenjena dejstva in to, da je vse kar drago. Cene so višje kot na jugu Gvatemale in kot v sosednji Mehiki, "standard", ki ga dobiš pa manjši.

Kupim...

kosmodisk, dormeo, lectus...karkoli, samo, da mi bo hrbtenica hvaležna.
Zle slutnje o vožnji iz Gvatemale do Mehike so se spremenile v nočno moro. Prav za konec avtobusnih voženj so me razveselili s kitajskim minibusem in že pogled nanj mi požene strah v hrbtenico in kolena. Upravičeno. Iz izkušej (in žal jih ni malo) vem, da so ti busi narejeni za ljudi "malce" manjše rasti. 190cm žive rasti ne gre med sedeže, pa tudi če odrežeš kak prst, del pete ali celo koleno. Veselja še več, ko sem ugotovil, da mi je namenjen sedež na kolesu, kar pomeni, da imam pod nogami (ki jih itak ne spravim med sedeža) še pločevinasto škatlo, ki zavzema polovico odmerjenega prostora. Užitek na kvadrat, ki ga privoščim le najbolj zagrizenim mazohistom.
Napovedanih 7 ur vožnje se je spremenilo v dobrih 10, z vmesnim prenašanjem prtljage med mejnimi prehodi - tako, malo za rekreacijo in savnanje.
Na začetku smo se še malo šalili (bus je bil povsem EU - Italijani, Nemci, Francozi, Slovenec), a vrag je hitro odnesel šalo in od Belizeja, ko smo napolnili še pomožne sedeže je bilo slišati le še stokanje in ječanje.
Dve urci čakanja v Chetumalu in skoraj 6 ur vožnje (z normalnim busom) do Meride in dan, ki se je začel ob 4:30 se je končal ob 23:30, ko sem našel prenočišče za prvo noč v Mehiki (sem ga že zamenjal, le zakaj :))

Še par besed o Belizeju.
Največji "texas" med vsemi srednjeameriškimi državami. Zidane hiše so zgolj izjema, pravilo pa lesene (iz desk ali iverk) kočure na kolih (nekaj podobnega kot v Laosu in Kambodži), okoli katerih je nekaj školjk odsluženih avtomobilov, kakšen pločevinast sod in seveda polno drugih nujno potrebnih stvari. Ljudje (rastafari look in zamorske zadnjice) so črni in govorijo angleško.

Diez quetzales

Moja priljubljena foto tema - portreti, bo na tem potepanju ostala bolj kot ne prazna. Po celotni latino Ameriki se potomci Majev, Aztekov, Inkov in drugi indijanci preprosto ne pustijo fotkat in samo od dobre volje "portretiranca" je odvisno ali se zgolj obrne stran, zakrije obraz, se pokrije z odejo ali pa ti pove nekaj krepkih, te napodi z metlo ali vate zaluča kamen.
Ne pomagajo nasmeški in mile prošnje, le v najboljšem primeru se kaka stara ženička, navajena vsega fotohudega, usmili in ti ponudi svoj obraz za deset quetzalov.
A ostajam zvest svojim načelom in za fotkanje pač ne plačujem - uf koliko smeha in prerekanja je bilo že zaradi tega...




Cafe









3x si oči pomanem, a še vedno ne verjamem

da sem še vedno v Gvatemali. Glavna ulica je kot tista v Jangšoju (cel kup trgovinic, stojnic, agencij in restavracij), nove hiše so zidane na enak način, kot v Vietnamu, v izložbi vidim, da prodajajo saronge z Balija, v pekarni take cimetne zvitke, kot v Katmanduju, na stojnicah take prevleke za blazine, kot v Luang Prabangu in torbe kot v La Pazu, po ulicah pa vozijo čisto pravi indijski tuktuki.
Ne vem, al spim in sanjam....
Še sprehod do konca ulice - VAUUUUU. Panajachel leži ob velikem jezeru, ki je obdano s strmimi hribi, v daljavi pa se vidi vulkan, dva (hmm, so trije?)
Prav zares bom moral jutri še enkrat preveriti kako divje so sanje in kako lepa je realnost.