INRI

Utrinki s pokopališča v nikaraški Granadi


Vulcano de Masaya

Prjatu Matjaž mi je rekel, da moram vsaj na en vulkan.
Kljukica.


Če vulkan pogasijo, pa izgleda tako:

Tres dias

Nekaj suhoparnosti zadnjih treh dni:
Barranquilla sama ni taka, da bi si jo za dolgo zapomnil, a Kolumbija (in Kolumbijke :)) me je znova navdušila in kar s težavo sem jo zapustil. Pa ni šlo tako gladko.
Tik pred vkrcanjem na avion za Bogoto so mi povedali, da je polet od tam v Panamo skenslan, a so mi hkrati ponudili, da me prestavijo k drugi kompaniji, ki ima popoldan direkten let. OK. Iztržil sem še "kosilo" (hamburguesa, papas fritas y gaseosa) in se spet načakal.
Panamo sem videl le na poti z letališča na bus postajo (skoraj uro vožnje) in na prvi pogled je bila mešanica med New Yorkom in Jurskim parkom. Od daleč vidiš le na destine nebotičnikov, za juro pa je poskrbel pelikan (izgledal mi je kot kak leteči dino, ki mu ne vem imena), ki je letel pred avtom. Blišč se je z bližino, barakarskim naseljem in svinjarijo hitro razblinil.
Še bolj pa moji načrti o poti v Kostariko. Sem se že vse zmenil za bus karto za Kostariko in naprej v Nikaragvo (pa še čas bi imel za ogled panamskega kanala), potem so pa od mene hoteli knjižico z dokazilom o cepljenju proti rumeni mrzlici. Halooo, od kdaj, od kje, zakaj, ne me basat.... Tako jaz v angleščini, oni pa meni nazaj v španščini, da me Kostaričani ne bodo spustili, ker prihajam iz Kolumbije in da je edina varianta, da ostanem v Panami en teden. Supervisorja na telefon (hehe, to je bilo šele zanimivo poslušat) in on trdi celo, da moram panamski obisk podaljšati na 10 dni. Ne trde besede, ne plave oči niso pomagale :(
Kaj nardit (so peli Pankrti)?
Lahko bi letel direktno v Managuo, a to bi pomenilo več kot 300€ pribitka. No go. Tudi mi ni bilo do tega, da bi cel teden v Panami štel ladje.
Hmm, saj je še ena bus kompanija, ki vozi international in hvalabogu je edino v Panami centralna bus postaja (drugje ima vsaka družba svojo postajo na svoji lokaciji).
Poiščem Panaline, a mi povedo, da se jim je pokvaril bus. Neeeeee.
A sreča, zraven so še eni, ki imajo še danes en bus v Kostariko. Previdno vprašam kako je s cepljenjem in mi tip pravi, da res včasih zahtevajo, včasih ne, včasih se da zmenit, včasih te cepijo....
Daj karto, v najslabšem primeru pridem nazaj, a mislim, da se bo dalo ceneje "zmenit", kot pa je letalska karta.
O trajanju vožnje sem že pisal in tudi to se že ve, da sem uspel priti čez mejo. Think positive!!!
V San Joseju sem za luknjo, ki jo hvalijo v LonelyPlanetu odštel pretiranih 14$. Še dobro, da mi ščurkov niso računali po glavi. To bi bilo šele drago.
Še dobrih osem ur vožnje, neverjetno hiter (eno uro) prehod meje in znašel sem se v nikaraški Granadi.

Desesperanza

Čeprav so mi že v zgodnjih razredih osnovne šole povedali, da nimam posluha (vrgli so me iz pevskega zbora) me glasba spremlja praktično vse življenje. Tudi na poteh. V bistvu tukaj še bolj. Ničkolikokrat se potem spomnim kje sem "tisti" komad poslušal in kakšni spomini me vežejo nanj.
Se kdo še spomni ELO (Electric light orchestra) ali pa CCR (Creedence Clearwater Revival)? Prvi so me spomnili na pisanje domačih nalog, ko sem matematične probleme reševal s pomočjo Vala 202, drugi pa na prijetne trenutke pod hišicami na drevesih v turškem Olimpusu.
Pri večerji (btw. prvi na tej poti) pa zaslišim špansko priredbo enega komada, ki sem ga poslušal s svojo prvo resno punco. Uf, kje je že to. Ne spomnim se niti več naslova in bom moral doma obrisati prah z vinilk, a asociacije se vseeno prikažejo... Še dobro, da so naval sentimentalnosti zmotili otroci, ki so prodajali chicle.
Nič čudnega torej (zaradi glasbe, ne zaradi sentimentalnosti :)), da me je petje zmamilo v cerkev. Najprej sem mislil, da je kak koncert na bližnjem trgu, potem pa le videl, da nenavadni (za naše razmere)zvoki prihajajo iz cerkve.


Za fotofrike:Markova petka pri ISO1250 - zunaj tema, v cerkvi pa kot pač v cerkvah

Quince horas

To je 15 ur vožnje z busom, ki so se potem raztegnnile na krepko čez 17.
Latino čas je prav posebna kategorija ;)
Na letališču, ko so me »prestavili« na en drug let, ker je bil moj skenslan: »Check in time is at 2:30, or something« Or something je pomenilo 4:30.
Na bus postaji: »Hora de salida 11 a noche« Bus je (hvalabogu z mano na krovu) odpeljal 22:43.
Napisi (so zelooooo redki), ki naj bi na trgovinah ponazarjali delovni čas: »Horario 9am-7pm« Najbolj zgodnji odprejo ob 9:30 in ob 18. je na vratih (če so steklena) že napis Cerrado.
Potem pa še tista neskončna čakanja na mejah, letališčih, bus postajah, ko ne vem (in poleg mene še desetine drugih) ali se bomo premaknili čez 3 minute ali čez 3 ure. Ne vem zakaj, a vse to me spominja na vojaški rok, ko je bilo neštetokrat brzo, brzo, potem si imel pa še dva dni časa, da se je tista »hitrost« uresničila.
Časa imajo očitno na pretek. No, mogoče le teče nekako drugače, kot pri nas.

Na temeljite osebne in preglede prtljage sem se navadil že v Indiji in Nepalu in tukaj je zelo podobno.
Barranquillsko letališče: pred check in-om mora vsa prtljaga skozi rentgen, sledi rentgen carry on prtljage, sezuvanje, delno slačenje in osebni pregled in potem čez 15m naslednja kontrola, ko ti vse stvari dobesedno!!! pretipajo in prevohajo in ko končno vse pospraviš nazaj sledi še zadnje telesno otipavanje. Samo čakal sem še naslednjo kontrolo tik pred vhodom na letalo (tako delajo Indijci). V tolažbo mi je lahko le to, da je enak postopek veljal tudi za posadko.
Mejni prehod med Panamo in Kostariko: najprej 1 urno čakanje na busu (je še tema), sledi odpiranje prtljage in premetavanje, za uro in pol v naslednjo vrsto, žigosanje potnih listov, peš čez mejo (ene 300-400m), izpolnjevanje listkov, en listek enemu uslužbencu, žigosanje potnih listov, oddaja naslednjega listka in spet pregled prtljage.
Jah, tudi policisti in cariniki imajo časa na pretek ali pa teče......
In čaka me še šest dvojnih mejnih prehodov.

Sličic pa ni (saj sem hotel posneti kolumbijskega specialca, kateremu sem moral temeljito razkazati vso foto opremo, a sem se premislil...... le zakaj :)

Karneval - drugi dan

Da izkoristim še en dan luksuza, ko imam na voljo WiFi.
Sedaj sem dva dneva fotkal, čakajo me pa kaki trije dnevi voženj - naj bi šlo vse tja do Nikaragve.
Kot izkušen fotograf Barranquillskih karnevalov :)sem danes spet pomahal z izkaznico in brez oziranja odhitel med policiste, a mi je bilo tam hitro dolgčas in sem se z začetkom povorke premaknil kar na ulico, na dejansko prizorišče. Očitno sem izgledal tako samozavestno, da me nihče ni niti poskušal ustaviti. No, pa sem bil v samem središču dogajanja.
Je pa ta karneval kar obsežen in počasi postane zelo utrujajoče. Eno urco hoje do prizorišča, 3 ure čakanja (jah, latino zamik), 5 ur fotkanja in spet peš nazaj. Potem pa ugotovim, da nisem še nič jedel in da je vse zaprto. Eh, saj so zaloge ;)
Samo povorke je za več kot 6 ur in to 3x, vsakič nekaj drugačnega, potem je pa še kup spremljajočih prireditev in drugega rajanja (ni bilo časa še za to) - je res povsem drugače kot pri nas.

Spodaj nekaj utrinkov s "središča".
Imam kar obilo problemov, ker na mojem malem Asusu nimam Photoshopa, tako da sedaj počasi spoznavam kako se v ACDSeeju cropa, pomanjšuje....




La vida es un carnaval

Fotografska je težka!
Na body sem nataknil en bel objektiv, oblekel Canonov brezrokavnik in mahal s foto izkaznico :) In je vžgalo. Prvič, drugič, tretjič... Prišel čez vse kontrole, kjer bi moral imeti vstopnico, celo na tribuno (za 15$) sem se prebil, a mi ni ni bilo zadosti, ker sem na nasprotni strani opazil policijsko uto, lepo v senci, z dobrim razgledom. Spet mahanje z izkaznico in že sem bil obkrožen s policijskimi častniki. Nekaj so mi govorili (domnevam, da je bil prostor samo za njih in njihove družine), a itak ne razumem dobro španščine ;)
Pričetek karnevala je okrog poldneva (z latino zamikom), torej si fotografi lahko predstavljate, da res ni bilo lahko narediti kak dobro osvetljen posnetek. Veliko preizkušanja z nastavitvami mi je na kartice zapisalo dobrih 2200 posnetkov.
Ja, je bilo res kaj videti. Rio v malem. Malce manj razkošno glede oblačil in povork, a še vedno svetlobna leta pred tistim kar je videti doma. Ljudje so razposajeni, veseli, plešejo salso, pojejo cumbio, pijejo, se zabavajo...skratka fajn.
Poleg vzdušja mi zelo paše tudi klima. Pravo oljašanje po domači mrzli in turobni zimi je topel sonček, ki zrak ogreje na dobrih 30 stopinj. Saj po pravici povedano je sila vroče in brez sence je za crknit, a mi je vseeno fajn (vsaj za zdaj).

Kolombiane?
Que rico. :)
Glede na njihovo zunanjost bi se zlahka navadil na kakšno, ki je zrasla in vzcvetela v tem okolju. Samo definitivno je ne bi pripeljal domov. Bi jo takoj zadela kap od naglice evropskega načina življenja. Jah, na tale ritem se bom moral pooočaaasiiiii navaditi. Je povsem drugačen od našega.
Kako že gre? Uhvati ritam....






Locombia-začetek

Kakšno naključje, hmmm, ali mogoče kaj več :)
Čakajoč na vkrcanje sem si na letališču v Trstu privoščil malo glasbe in že v prvem komadu mi je zapela najbolj znana Barranquillka, pravzaprav kar najbolj znana Kolumbijka – Shakira. Ojos asi sem prvič slišal pred kakimi devetimi leti v Peruju, hehe, takrat je bila deklina še krepko črnolasa.
Barranquilla me še čaka,saj trenutno zabijam čas na (meni) znanem letališču v Bogoti (Kim in Tina se bosta spomnili kako smo iskali pravi izhod, medtem ko so ostali sopotniki mirno spali :(
Polet s Francozi je bil prav OK (kolikor so poleti lahko OK) – bil sem brez soseda, sedeži so bili udobni, LCD za vsakega potnika, pa še hrana je bila prebavljiva.
Čas preživet v Bogoti se je nepredvidoma podvojil. Cel kup čakanja brez obvestil in tekanja od izhoda do izhoda....Ja, se je treba navaditi, da sem v JAmeriki.
Kakorkoli-po 26 urah sem ves zmahan prišel do svojega hostla (zaradi karnevala - sem že sploh omenil, da sem sem prišel zaradi karnevala? - je bilo treba sobo vnaprej rezervirati), uspelo je tudi mojemu ruzaku, tako da zaenkrat vse OK.
Prve besede v španščini se mi še močno zatikajo, tukaj pa itak nihče ne govori nič drugega. Bo še veselo:)
Mesto se počasi prebuja (ura je 9) in komaj že čakam na pravi loco carnaval.

Iz Kolumbije v Mehiko - najprej z domačega stola

Menda čez sedem let vse prav pride.
Bo že držalo, saj sem po sedmih letih na dan privlekel stare zapiske s potovanj po Južni in Srednji Ameriki.
Geografi bodo imeli sicer pripombe na umestitev Mehike v Srednjo Ameriko (prav imajo), a whatever... Tako so se začele priprave na letošnje prvo potepanje.


Po predvidevanjih (in načrtih) me čaka kar lepo število ur na (ne)udobnih sedežih letal in predvsem avtobusov. Glasba in filmi za krajšanje časa so že pripravljeni in tudi z obnavljanjem skromnega znanja španščine sem že začel.
Načrtovana pot