Fly away


Po koncu zapisa poti v blog navadno naredim še posodobljen "avio" spisek.

"Moja" letališča:
Abu Dhabi Accra Amman Andijan Atlanta Bagan Bangkok Barranquilla Beijing Beograd Berlin Bogota Budapest Buenos Aires Buhara Cairo Calama Canaima Cancun Caracas Cartagena Chiang Mai Ciudad Bolivar Colombo Cusco Damask Dar Es Salaam Delhi Denpasar Divača Doha Fort Lauderdale Frankfurt Guangzhou Guilin Hanoi Harare Havana Heho Hong Kong Iguazu Istanbul Jakarta Kashgar Kathmandu Kochi Kota Kinabalu Kuala Lumpur Kuching Kunming La Paz Lagos Lijiang Lima Ljubljana London Luang Prabang Lusaka Madrid Male Mandalay Manila Merida Mexico City Miami Milano Muenchen Mumbai Nairobi Nazca Orlando Osaka Panama City Paris Quito Rim Rio de Janeiro Saigon Salvador de Bahia Sandakan Santa Cruz Santiago de Chile Sao Paulo Sarajevo Shanghai Siem Reap Singapur Srinagar Taipei Tashkent Tivat Tokyo Trieste Tunis Urumqi Varanasi Vientiane Venezia Wien Yangon Yogyakarta Zagreb Zuerich


in "moje" avikompanije:
Adria Airways Aero Continente Aero Mexico Aero Republica Aerocaribe Air Asia Air Bagan Air China Air France Air India Air KBZ Air Mandalay Alitalia Austrian Aviacsa Avianca Bangkok Airways Biman Brit Air British Airways Cathay Pacific China Eastern China Southern Copa Airlines Crossair Delta Dragonair Egypt Air Emirates Eva Garuda Iberia Indian Airlines IndiGo Jat Jet Airways Kingfisher Red KLM LAN Lao Airlines Lao Aviation Lloyd Aereo Boliviano Lufthansa Malaysian Malev Philippine Airlines Qatar Airways Royal Jordanian Spice Jet Sri Lankan Swiss Swissair Thai Turkish Airlines Uzbekistan Airways Varig Vietnam Airlines Yangon Airways

 

Zid, velik zid, kitajski zid, Veliki kitajski zid

Pred (mnogimi) leti sem dejal, da grem nazaj na Kitajsko le še toliko, da si ogledam Veliki kitajski zid, a sem bil od takrat med "rumenimi poševnooki" še dvakrat, a niti približno ne blizu tej dobrih 21 tisoč kilometrov (ja, dobro ste prebrali) dolgi gmoti kamitih zidakov.
V četrto gre rado, še posebej, ker je bil Zid na koncu načrtovane poti.

Kitajske oblike turizma sem se že nekako navadil, tako da me pristop k Zidu ni niti najmanj presenetil.
 

Navkljub vsem pričakovanjem me je bolj presenetila mogočnost in lociranje, pa čeprav sva videla le majhen delček celote.

Obisk Zidu pa ni tako preprosta zadeva, kot bi si kdo sprva mislil. Ok, je lahko, ampak....
Najbolj preprosto bi si bilo v Pekingu plačati (pol)dnevni izlet, ampak zakaj bi preprosto, če gre tudi bolj zapleteno in po ovinkih.
Sam sem se odločil za kombinacijo metroja, pešačenja, medkrajevnih avtobusov in taxija - vse podprto s celo stranjo kitajskih pismenk, ki sem jih med potjo kazal, da se je pot ujela z načrtovano.

Ja, načrtovanje je pomembno, ker se v nasprotnem primeru lahko zgodi tole:
Takole izgleda Zid ob Badalingu (najbljižje Pekingu) ob kakem prazniku.  
Vir: http://www.scmp.com/sites/default/files/galleries/2012/10/05/333.jpg

Tako je bilo pa na moji izbrani destinaciji in ob pravem času (s prvim jutranjim busom iz Pekinga).
Mutianyu je sicer kakšno urco bolj oddaljen od Pekinga kot Badaling, a razlika je očitna.

No, saj turisti so bili, a je bila "gneča" znosna; tako kot tudi dopoldanska vročina (opoldan je že krepko pripekalo in kar malo sem pogrešal stojnice s hladno Coca Colo ;))

Kitajci ne bi bili Kitajci, če ne bi naredili svojsten "sestop" z Zidu.

Na koncu se je bilo vendar treba ustaviti in takrat je prišel tudi čas za razmislek.
Še kdaj na Kitajsko, kljub temu, da je Zid sedaj odkljukan?

Med svojimi popotnimi zapiski, načrti, željami je tudi nekaj kitajskih imen - torej me vleče; po drugi strani pa me ob misli na kitajsko obliko množičnega turizma odvrača.
Kaj pa vem.

Inšalah.

Tianjin

Če sem povsem iskren se mi niti sanjalo ni za kako veliko mesto gre, ko sva prišla v Tianjin. Velikost me je presenetila že, ko sva se približevala z vlakom, saj smo se po "predmestju" vozili kilometre in kilometre.





 


Arhitekturno in po obsegu vsekakor primerljivo mesto z videnim v Singapurju, Hong Kongu, Kuala Lumpurju, Bangkoku, ... Res mi je pogled vseskozi uhajal navzgor, med nebotičnike in vedno znova sem se zalotil z odprtimi usti; vauuuu.

Pogledala sva si le kos centralnega dela, kjer je ob reki Hai speljana široka peš pot...

... ki služi kot sprehajališče, igrišče, prostor za rekreacijo, igro in relaksacijo; da ne omenjam zbirališč ribičev ali pa pristanišč za čolne in ladje....

In ob vseh značilnostih kitajskih velemest je reka očitno dovolj čista za plavanje. No ja, saj v Gangesu tudi plavajo (se umivajo in ga pijejo), pa to še ne pomeni, da je čist ;)
Mimogrede: na Googlovi Zemlji sem videl, da je reka pozimi zamrznjena.


Vozi me vlak v daljave

Že res, da je bil Afrosiyob hiter, a z Intercityjem, ki vozi med Pekingom in obmorskim Tianjinom se ne more primerjati. Predstavljajte si, da za pot od Ljubljane do Kopra porabite le 25 minut - tako je to na Kitajskem... Eh, raje ne pomislim na nadzvočne hitrosti, ko sem se vozil z Mosta na Soči na Bled...

 Železniška postaja bolj spominja na kakšno večje mednarodno letališče.

 Kjub množicam ljudi poteka vse hitro, tekoče in brez zapletov.

Ne, vlak ni le en, jih je kar precej (tudi za druge proge) in med dvema največjima severnokitajskima mestoma vozijo v povprečju vsakih 20-30 minut.

Južnopekinška železniška postaja je vsaj kaj drugega, kot njene sestrice kje na kitajskem podeželju - vseskozi jo čistijo in skoraj nemogoče je najti kakšno smet. Še več, ob vsakem postanku očistijo tudi vlak - znotraj in zunaj.

 Prostorno in udobno, bolj kot v letalu.

Potovalna hitrost. Včasih se je gibala med 330 in 350 km/h, a so jo zaradi varnosti znižali, menda pa je na tej progi rekordni dosežek kar 394 km/h. Zavidanja vredno, ker gre za normalne železniške tire.
Se moram pa vseeno pohvaliti, da sem se na Kitajskem z vlakom peljal še hitreje - pred tremi leti v Šanghaju: 431 km/h.

I am feeling very Olympic today, how about you?


Od olimpijskih iger sem do sedaj "doživel" le tiste v Sarajevu - zgolj par let po koncu, ko so objekti že lepo propadali.
Tako je bilo presenečenje v Pekingu še toliko večje - pet let po koncu Olimpijade so bila prizorišča kot nova in vseskozi se mi je zdelo, da manjkajo samo športniki.


 Med prizorišči je speljana prava avenija, ki pa še danes ni povsem prepuščena prometu.




Arhitektura pa taka, da bo še nekaj let (desetletij) neprekosljiva.

Peking - tretji pogled

Kar pogosto sem se ustavljal na pekinških ulicah, se zazrl v nebo (hmm, bolj v tisto, kar mi je preprečevalo pogled proti nebu) in pritajeno, a navdušeno vzklikal: "Vauuu."
Če sta beton in steklo lahko lepa, potem je Peking res mojstrovina na vsakem koraku.
No, vsaj zame, podeželsko dete, ki nisem vajen galaktičnih tehnopolisov. Fajn za (po)gledat, živeti tu pa ne bi mogel.











Njami, še bi mami - Peking

Če je kulinarični obisk Pekinga brez Pekinške race še nekako sprejemljiv, pa nikakor ne gre brez obiska nočne (večerne) tržnice v uličici Donghuamen (Dong Hua Men). Nikakor ne zato, da bi se človek najedel (porcije so majhne, drage in "za v roko"), ampak predvsem zato, da bi ugotovil (hmm, in poskusil) kaj vse so ljudje sposobni pojesti (in ti tega doma ne bi padlo niti na kraj pameti).











Par korakov stran (še vedno ob slavni ulici Wangfujing) pa je gneča bistveno menjša, ponudba za odtenek, ampak res samo odtenek, manj eksotična, a še vedno draga.

Na drugi strani mesta pa spet nepregledne množice čakajočih pred restavracijami - bila je ravno sezona žab.