Napake iz Buhare nisem ponovil in karti za vlak sem kupil takoj po prihodu v Samarkand, na železniški postaji. Čeprav sem imel vse točne podatke o datumu in uri odhoda, o vrsti in številki vlaka, o potovalnem razredu... pa vseeno ni šlo gladko.
Prvi uslužbenec se je že ob pogledu na dve Japonki pred mano prijel za glavo in začel klicati na pomoč - sodelavko. Ta je znala toliko angleško kot jaz rusko in bilo je ravno dovolj, da je uredila karte za Japonki in naju.
Ker medtem ni bilo več nobenega prihoda ali odhoda vlaka, so železniško postajo (izhode na perone) zaprli in le z veliko truda in prepričevanja mi je uspelo priti nazaj po prtljago in sopotnico.
Za pot do Taškenta sem izbral najnovejši, slabi dve leti star vlak Afrosiyob (španski proizvod Talgo), ki skoraj tristopetdeset kilometrov dolgo razdaljo premaga v dobrih dveh urah.
Stjuardka/stjuard za vsak vagon - sprejem, kot za I. class v letalu.
Tudi v ekonomskem razredu je bilo prostora toliko, kot v prvem v letalu. Čisto, urejeno, nikjer še vidnih sledi obrabe, nobenega posiljevanja s kakšnimi ruskimi filmi... Fajn! Le pogled skozi okno je bil sila dolgočasen. Spet sama ravnina in uniformirana (eneka hiše) naselja, ki niso mogla skriti revščine. Obratno sorazmerje s širokimi avenijami in ogromnimi betonskimi stavbami v velikih mestih.
Malica in seveda mp3 predvajalnik za krajšanje časa.
Ni komentarjev:
Objavite komentar