Nekoč...

.... pred davnimi, davnimi časi je tam nekje daleč na Kitajskem Marko (hmm, al je bil Marco) Polo osedlal kamelo in se s karavano napotil domov.

Fotografija slike (olje, platno), kot jih prodajajo na taškentskih ulicah (no, v bistvu zgolj na eni).

Najine poti so se sicer večkrat križale, a nedavno nazaj sem se odločil, da mu grem povsem nasproti. Namesto kamele sem izbral letala, vlake, avtomobile in namesto karavane me je spremljala ena sama samcata sopotnica. Ker sem nekako dvomil, da se bova z Markom lahko srečala, sem poti dodal še en namen - pogledati sem hotel, če je na Svilni poti ostalo še kaj  žlahtne tkanine.
Kot običajno sem domačo nalogo naredil zelo temeljito: prebral vodiče, pregledal desetine blogov, stotine spletnih strani, prevajal iz ruščine in kitajščine ter si ogledoval satelitske posnetke na Googlovi Zemlji. Tako sva že pred začetkom poti prihranila kar nekaj novcev, saj sem izvedel, da se da uzbekistansko vizo dobiti tudi na letališču v Taškentu. Tega seveda niso vedeli ne na brniškem, ne na carigrajskem letališču in potrebno je bilo kar nekaj prepričevanja in kazanja povabilnih pisem in izpolnjenih viza obrazcev.
Ko sva sredi noči prišla na taškentsko letališče sva bila med redkimi tujci in edina brez vize, a še preden bi sploh lahko pomislil na komplikacije sem zagledal majhno kabino z napisom Visa on arrival. No, bila je prazna, zatemnjena, zaklenjena in minilo je kar ogromno časa (med mojim stalnim prigovarjanjem ostalim uslužbencem), da se je le prikazal nekdo, pokasiral dolarje in v potna lista nalepil vizi.
Ravno prav, saj se je medtem množica prerivajočih se domačinov že premaknila čez večino kontrol in tako sva bila midva deležna bolj hitrih in površnih pregledov. Podatek, ker ni nič neobičajnega, če moraš vso vsebino torb/nahrbtnikov/kovčkov razstaviti na pultu, če ti v denarnici štejejo denar, če ti pregledajo vsebino računalnika ali pogledajo slikce v fotoaparatu.
Tudi taxista sva hitro našla, da naju je prepeljal na drugo stran letališča, na domači terminal, kjer naju je spet čakala kontrola, preverjanje potnih listov, viz in letalskih kart, potem pa čakanje do jutra v povsem prazni letališki stavbi.

Polet s "posebno izdajo" Iljušina (na rednih linijah jih je menda le osem - šest v Uzbekistanu) in že sva bila v enem izmed najbolj znanih (in znamenitih) mest na Svilni poti, v Buhari.