Prometna gneča

Buhara je bila premajhna (pa še v peš coni sva se v glavnem zadrževala), da bi dokončno sodil, v Samarkandu pa so se moje slutnje potrdile (kasneje v Taškentu pa še okrepile). Govorim o "gneči" v prometu. Je ni bilo. Sploh. Vse ulice (hmm, pa narejene pred desetletji, ko je bilo prometa verjetno še precej manj) so bistveno predimenzionirane. Široke, večpasovne avenije so večinoma prazne ali pa se sem ter tja po njih podita dve Ladi 1300 in kakšen uzbekistanski hibrid Daewooja.

 

Zelo podobno je s pločniki v središču mesta - vseskozi imaš občutek, da si v parku.
Prav posebno poglavje pa so dostopi do letališč, železniških postaj ali pomembnih upravnih stavb. Pred vhodom je vsaj sto metrov praznega prostora, kamor niti slučajno ne moreš s prevoznim sredstvom, še peš gre težko, saj te vedno pričaka prehod skozi majhen kiosk (neke vrste vratarnice), kjer te pregledajo in zaslišijo eni uniformiranci. Prav nič zabavno se ni drenjati na pol kvadrata z dvema ali tremi možakarji, z vso prtljago in iskati potni list, vozovnice in ruske besede. Kako zabavno je šele v dežju..... :(