Karneval - drugi dan

Da izkoristim še en dan luksuza, ko imam na voljo WiFi.
Sedaj sem dva dneva fotkal, čakajo me pa kaki trije dnevi voženj - naj bi šlo vse tja do Nikaragve.
Kot izkušen fotograf Barranquillskih karnevalov :)sem danes spet pomahal z izkaznico in brez oziranja odhitel med policiste, a mi je bilo tam hitro dolgčas in sem se z začetkom povorke premaknil kar na ulico, na dejansko prizorišče. Očitno sem izgledal tako samozavestno, da me nihče ni niti poskušal ustaviti. No, pa sem bil v samem središču dogajanja.
Je pa ta karneval kar obsežen in počasi postane zelo utrujajoče. Eno urco hoje do prizorišča, 3 ure čakanja (jah, latino zamik), 5 ur fotkanja in spet peš nazaj. Potem pa ugotovim, da nisem še nič jedel in da je vse zaprto. Eh, saj so zaloge ;)
Samo povorke je za več kot 6 ur in to 3x, vsakič nekaj drugačnega, potem je pa še kup spremljajočih prireditev in drugega rajanja (ni bilo časa še za to) - je res povsem drugače kot pri nas.

Spodaj nekaj utrinkov s "središča".
Imam kar obilo problemov, ker na mojem malem Asusu nimam Photoshopa, tako da sedaj počasi spoznavam kako se v ACDSeeju cropa, pomanjšuje....

La vida es un carnaval

Fotografska je težka!
Na body sem nataknil en bel objektiv, oblekel Canonov brezrokavnik in mahal s foto izkaznico :) In je vžgalo. Prvič, drugič, tretjič... Prišel čez vse kontrole, kjer bi moral imeti vstopnico, celo na tribuno (za 15$) sem se prebil, a mi ni ni bilo zadosti, ker sem na nasprotni strani opazil policijsko uto, lepo v senci, z dobrim razgledom. Spet mahanje z izkaznico in že sem bil obkrožen s policijskimi častniki. Nekaj so mi govorili (domnevam, da je bil prostor samo za njih in njihove družine), a itak ne razumem dobro španščine ;)
Pričetek karnevala je okrog poldneva (z latino zamikom), torej si fotografi lahko predstavljate, da res ni bilo lahko narediti kak dobro osvetljen posnetek. Veliko preizkušanja z nastavitvami mi je na kartice zapisalo dobrih 2200 posnetkov.
Ja, je bilo res kaj videti. Rio v malem. Malce manj razkošno glede oblačil in povork, a še vedno svetlobna leta pred tistim kar je videti doma. Ljudje so razposajeni, veseli, plešejo salso, pojejo cumbio, pijejo, se zabavajo...skratka fajn.
Poleg vzdušja mi zelo paše tudi klima. Pravo oljašanje po domači mrzli in turobni zimi je topel sonček, ki zrak ogreje na dobrih 30 stopinj. Saj po pravici povedano je sila vroče in brez sence je za crknit, a mi je vseeno fajn (vsaj za zdaj).

Kolombiane?
Que rico. :)
Glede na njihovo zunanjost bi se zlahka navadil na kakšno, ki je zrasla in vzcvetela v tem okolju. Samo definitivno je ne bi pripeljal domov. Bi jo takoj zadela kap od naglice evropskega načina življenja. Jah, na tale ritem se bom moral pooočaaasiiiii navaditi. Je povsem drugačen od našega.
Kako že gre? Uhvati ritam....

Locombia-začetek

Kakšno naključje, hmmm, ali mogoče kaj več :)
Čakajoč na vkrcanje sem si na letališču v Trstu privoščil malo glasbe in že v prvem komadu mi je zapela najbolj znana Barranquillka, pravzaprav kar najbolj znana Kolumbijka – Shakira. Ojos asi sem prvič slišal pred kakimi devetimi leti v Peruju, hehe, takrat je bila deklina še krepko črnolasa.
Barranquilla me še čaka,saj trenutno zabijam čas na (meni) znanem letališču v Bogoti (Kim in Tina se bosta spomnili kako smo iskali pravi izhod, medtem ko so ostali sopotniki mirno spali :(
Polet s Francozi je bil prav OK (kolikor so poleti lahko OK) – bil sem brez soseda, sedeži so bili udobni, LCD za vsakega potnika, pa še hrana je bila prebavljiva.
Čas preživet v Bogoti se je nepredvidoma podvojil. Cel kup čakanja brez obvestil in tekanja od izhoda do izhoda....Ja, se je treba navaditi, da sem v JAmeriki.
Kakorkoli-po 26 urah sem ves zmahan prišel do svojega hostla (zaradi karnevala - sem že sploh omenil, da sem sem prišel zaradi karnevala? - je bilo treba sobo vnaprej rezervirati), uspelo je tudi mojemu ruzaku, tako da zaenkrat vse OK.
Prve besede v španščini se mi še močno zatikajo, tukaj pa itak nihče ne govori nič drugega. Bo še veselo:)
Mesto se počasi prebuja (ura je 9) in komaj že čakam na pravi loco carnaval.