2002km po treh kolesih

Na Sri Lanki (nekako mi ne gre s tipkovnice Šrilanka) sem že bil, pred davnimi petnajstimi leti in kljub temu, da je bilo to enotedenski oddihajoč izlet po otoku, po enomesečni trdi Indiji, se mi dežela ni tako vtisnila v dušo, da bi pomislil na ponovno snidenje.
Potem se je pa vse spremenilo, ko sem pred kakšnim letom na spletu slučajno zasledil neko zgodbo, kjer so bili v igri najeti tuktuki. Še malo brskanja in ko sem ugotovil, da je mogoča izposoja tuktuka tujcem je odločitev že padla, počakati je bilo treba le še na primeren čas in.....
A bi vse skupaj kmalu padlo v vodo, ko sem ugotovil, da prav veliko ponudnikov najema trikolesnikov ni in da so omejeni konkurenci primerne tudi cene. 25 in več USD za dan najema se mi je zdelo veliko preveč, a sem vseeno začel s povpraševanji pri ponudnikih.

Dober mesec elektronske komunikacije in spletnega raziskovanja me je privedlo do več spoznanj:
- najprej najbolj pozitivno: za izvensezonski in daljši najem se da objavljene cene skoraj prepoloviti;
- velika večina ponudnikov nima svojih tuktukov (si jih sposodijo), tako da do zadnjega trenutka ne veš kaj boš dobil;
- veliko ponudnikov dejansko sploh še ni oddalo nobenega trikolesnika; med svoje izlete so zgolj dopisali rent a tuktuk;
- številni pozitivni odzivi (reviews) so lažni - "sposojeni" z drugih strani, za druge storitve;
- domača stran v brezhibni angleščini niti slučajno še ne pomeni, da bo taka tudi komunikacija "v živo"; praviloma so bili maili napisani zelo fonetično;
- skoraj za vsak odgovor je bilo treba postaviti več vprašanj, a ne preveč in ne preveč zapletenih - zato pa je vse skupaj tudi trajalo toliko časa;
Tako sem torej izbral svojega najemodajalca, ki se mi še zdaleč ni zdel idealen, je bil pa nek kompromis med ceno, dobrimi odzivi in ponujeno storitvijo.

Preden sem se vsedel v svojega Bajaja pa je biloo treba še nekaj postoriti.
Praviloma bi za vožnjo po Sri Lanki moralo zadostovati naše Mednarodno vozniško dovoljenje, a so se domačini odločili, da bi ob tem tudi oni še kaj zaslužili in tako zahtevajo še nekakšno obliko začasnega dovoljenja, ki je bolj kot ne le začasno članstvo v njihovem AAC (Automobile Association of Ceylon). Vse skupaj stane le par sto rupij, a je treba zato v Colombo v njihovo pisarno, kar posledično vzame vsaj en dan časa + stroški prevoza (velika večina ponudnikov je tako ali tako v Negombu). Dražje (cca. 30€), a bistveno lažje je, da vse skupaj uredi tvoj ponudnik, tako da mu predhodno po mailu pošlješ zahtevano dokumentacijo, ob prihodu pa te poleg ključev pričakajo še vsi dokumenti.
Za pot se lahko zanašate na svojo intuicijo in na smerokaze ob cesti, jaz pa sem si jo nekaj splaniral doma, nekaj (ker sem vmes spremenil načrte) pa med potjo.
V veliko pomoč mi je bil Googlov StreetView saj pokriva praktično ves otok in tako zlahka vidiš kakšne so ceste na načrtovani poti. Pot sem si zarisal v Maps.me, včasih sem kaj pogledal še na Google Maps in vse je teklo brez problemov (znašel sem se tako v mestih kot tudi na podeželju in tudi tam, kjer so bile zaradi rekonstrukcij ceste zaprte).



Tuktuk
V glavnem lahko izbirate (če imate sploh to možnost) med rdečim, zelenim in modrim :) Vsekakor bo pa to indijski Bajaj, verjetno nekaj let stara verzija RE z 200 ccm bencinskim motorjem.
Načeloma je narejen za voznika in tri potnike (v Indiji sem se peljal tudi že na sedežu poleg šoferja, zadaj pa še trije odrasli Evropejci), v praksi jih je zadaj toliko, kot prenesejo vzmeti, za kolikor toliko udobno večdnevno vožnjo pa vam povem, da je najboljša varianta a) par (en spredaj, en zadaj); b) majhna družinica; c) trojka (dva odrasla zadaj, ki pa jima ne bo najbolj udobno)
Za zadnjim sedežem je majhen "prtljažnik", za več prtljage pa je treba vzeti (najeti) strešni prtljažnik.
Kakšnih tehnoloških presežkov od indijskih izdelkov ne gre pričakovati in to je pri Bajaju jasno vidno. Prestave so take, kot pri Vespi (jah, saj gre itak za kopijo Piagginega trikolesnika, ki je luč sveta ugledal l. 1948), pravzaprav je celotno upravljanje podobno, kot pri Vespi, le da se vse bolj zatika, ne teče gladko in ...vauuu... ima celo vzvratno prestavo.
Zavora je v obliki stopalke, ki je postavljena tako visoko, da jo je z nogo nemogoče doseči tako, da bi bila peta na tleh, potrebno je dvigniti celo stopalo - reakcijski čas je tako vsaj 3x daljši.
Vžig je na ključ, vendar ob hladnem motorju (tudi če je temperatura zraka 30+ stopinj C) brez pomoči izvlečenega čoka ne gre.
Novejše verzije imajo celo električno vtičnico (kot v avtomobilih), tako da sem s pomočjo adapterja med potjo lahko polnil telefon. Vendar takoj pozabite, da bi imeli telefon kjerkoli drugje, kot na armaturi (seveda na gumijasti ali silikonski blazinici), ker drugje itak ni prostora, steklo pa se tako trese, da vam v minuti odpade tudi najboljši vakumski nosilec.

Vozi se po levi strani!!! kar pa še zdaleč ni največji problem.
Prometnih pravil praktično ni, oziroma se jih nihče ne drži, pričakovanja kaj bodo storili drugi udeleženci pa so povsem izven naših prometnih navad. Za vse, ki še niste doživeli prometa vzhodneje od Irana, bo vsekakor velik šok. Troblja je vaš najboljši prijatelj in naučite se jo uporabljati še preden ugotovite kako se zažene motor.
Izsiljevanju prednosti, neprevidnim pešcem, številnim živalim na cestah, sunkovitim zavijanjem, ustavljanjem kar tako.... sem se še nekako privadil, do zadnje minute najema pa me je bilo strah nasproti drvečih avtobusov, ki so dejansko največja grožnja v prometu. Neprilagojene hitrosti, prehitevanja v ovinkih, v naseljih, dolgih kolon....vse v stilu "sem večji, meni se ne bo nič dogodilo".
Kljub znakom in policistom avtobusarji tudi skozi naselja drvijo krepko čez zakonsko omejitev, ki je za tuktukarje neživljenskih 40km/h. Ob gostem prometu, ovinkih in klancih je seveda niti doseči ne moreš, drugače pa je na ravninah, še posebej na S države, kjer je kar nekaj zelo dobrih in skoraj praznih cest. Potovalna hitrost je tam okrog 60km/h, kaj dosti več pa niti ne gre, saj kmalu dobiš občutek, da bo vse skupaj razpadlo.

Tuktuk, ki sem ga dobil ni bil v najboljšem stanju (za seboj je imel več kot 68000km). Z vseh strani obtolčen, popraskan, z raztrgano (zašito, zlepljeno) ponjavo in sedežem - za vse so bili menda krivi turisti/najemniki. Prestave so se zatikale in šele po dveh dneh sem dobil vsaj približen občutek za prestavljanje. Za nevtralno prestavo je bila poleg sreče potrebna še sila in tudi domačini so se parkrat zaman trudili, da bi mi pomagali. Ob zaviranju je pogosto zablokiralo zadnje levo kolo - veliko škripanja, zanašanja, sunkovitega ustavljanja. Vzvratno je običajno bolj skakal, kot se peljal.....
Pa vendar mi je brez poškodb in večjih problemov uspelo narediti 2002km (kako pa v nadaljnih objavah)

Ja, na koncu sem si močno oddahnil ;)

Ni komentarjev: