Po vzhodu na jug

Tuk tuk se je dodobra ohladil (hehe, pri 30+ stopinjah C) in počasi je bil čas za nadaljevanje. Sprva sem nameraval iz Trincomaleeja zaviti v notranjost proti Sigiriyi, a sem se, tudi zaradi vročine, premislil in upal, da bom v nadaljevanju po obali kakšno urico izkoristil še za skok v morje.

Dneve sem vedno začenjal zelo zgodaj, motor sem zagnal ob svitu, tako da sem se izognil jutranji gneči po mestih.

Sicer pa kakšne pretirane gneče na cestah vzhodne obale sploh ni bilo. Hmm, kakšno uro sem srečal več pešcev kot pa avtomobilov :)

Običajen prizor.

Do obale je bilo spet zelo težko priti. Cesta je potekala večinoma kar dosti stran, če se je pa že približala obali, pa je bilo vse ograjeno z ograjami.



Parkrat sem zavil z asfalta in se po stranskih, prašnih poteh podal do obale, malo pogledat kako poteka življenje...

... in hkrati upal, da bo priložnost za skok v morje. Pa ga ni bilo, a ne zaradi vedno večjih valov, ampak preprosto zato, ker nisem našel primernega prostora, kjer bi si upal parkirati in pustiti vse svoje imetje v tuktuku.


V Batticaloi sem bil spet priča zapuščini cunamija.



Stotine kilometrov za mano, pa še vedno nisem imel nobenega občutka, da sem v budistični deželi. Spet sem ter tja kakšen hindu tempelj in množica mošej.

Tukaj pa je bila priložnost, da bi šel plavat :(

Ja, valovi so bili vse višji in višji in tako sem prišel do mesta, kjer jih izkoriščajo za športne dejavnosti. Tole je med surferji zelo znan Whiskey point malo pred Pottuvilom.

Še dobro, da mi v Pottuvilu ni uspelo dobiti žepu primerne cene za prenočitev in sem nadaljeval do Arugam Baya, kjer sem našel sobo skoraj povsem na obali in hkrati le nekaj korakov od glavnega dogajanja. S plavanjem ni bilo nič, ker so me valovi po vsakem zamahu odvrgli nazaj na obalo - je bila pa dobra masaža in peskanje.


Ker so me usta še vedno pekla od "not spicy" curryja iz Trincomaleeja, sem obcestno ponudbo preskočil in se podal do oddaljene, a zanesljive hrane. Dobra je bila, res dobra.

V "mestu" sem upal na kaj dogajanja, a je bilo turistov izredno malo - v, na pogled, najbolj urejenem lokalu sem bil sam, z ananasovim sokom.

Bye bye Arugam Bay

Under the sea

Kot sem že omenil KLIK sem se dogovoril za prevoz do majhnih koralnih otočkov (hmm, meni je bolj izgledalo kot kake čeri) in urco preživel v vodi. Ne bi mogel reči, da sem "šnorkljal", ker sem imel le plavalna očala; sem malo plaval, veliko zadrževal dih in se še več prepuščal valovom in tokovom.
V primerjavi s kakimi Maldivi je bilo vse skupaj bolj revno (še posebej, ker so bili vmes povsem mrtvi predeli - zaradi cunamija in tudi zaradi nabiranja in drugačnega uničevanja koral), a če sem bil že tukaj...










Trinco

Končno tisto, kar sem pričakoval od Sri Lanke.
Hotelskih kompleksov v Nilaveliju nisem niti opazil, čeprav sem se peljal mimo, malo pred Trincomaleejem pa sem se vseeno ustavil in se odločil, da tuktuku privoščim dan počitka.
Ulica, ki je od glavne ceste vodila proti morju je imela vse kar sem potreboval: guesthouse z zadovoljivo sobo in varnim parkiriščem za trikolesnika ter nekaj restavracij s kar široko ponudbo hrane. Do začetka mesta (in prvega bankomata) je bilo za dobre pol ure hoje (po vseh presedenih urah mi je povsem ustrezalo), do plaže pa kaki dve minuti (mi je tudi ustrezalo).


Zelo hitro sem tudi opazil, da sem na področju, ki ga je božični cunami l. 2004 zelo prizadel.

Veliko čolnov, malo turistov - a) ni bilo nikogar s katerim bi delil stroške prevoza do otoka Pigeon  b) sem pa lahko dosegel razumno ceno za prevoz do koralnih otočkov (pa še vstopnini sem se izognil)
Fotke v eni izmed naslednjih objav

Večji del dneva pa mi je ostal za dolge sprehode po plaži in opazovanje lokalnega življenja.