Dr. Ho

O najslavnejšem zdravilcu na Kitajskem so napisali že tisoče kilometrov besedila, torej si pomagajte s stričkom Googlom ;) saj sem ga jaz le na kratko obiskal, toliko, da ga vidim, naredim par fotk in z njim spregovorim nekaj besed.
Živi in dela v Bai Shi in vas je tako majhna, da ga boste z lahkoto našli, čeprav nima velike klinike, niti svetlobnih napisov pred svojo "ordinacijo".



Umirjenost Bai She

Iz razočaranja pa v navdušenje v naslednji vasi. Bai Sha je ravno toliko oddaljena, da je (še) ni zajel val komercializacije. No, vsaj ne popolnoma. Pred parimi hišami so postavljene stojnice na katerih prodajajo nekaj tradicionalnih Naši izdelkov, nekaj je pa "starin" - v resnici gre za spretno postarane izdelke - ki se jim tudi sam nisem mogel upreti (doma se police že šibijo pod težo spominkov :)).
Drugače pa umirjeno vaško življenje, kot s(m)o ga poznali pred desetletji.
Sem bil tako navdušen, da sem se čez nekaj dni, ko sem se vračal s severa, spet odločil za obisk.





V.I.S. Shu He

Prva vas na moji poti po podeželju me je sila razočarala. Shu He je pravzaprav manjša (pa ne prav veliko) kopija Lijianga. Saj hiške, kanali, mostovi, uličice in lampioni so res fajn, a kaj, ko tudi tu vse služi le turizmu. Pa tako očitno :(
Svetla točka je bila skupina starejših Našijev (Naši, "Naxi" - prebivalci tega dela Junana), ki so brenkali in peli eno po kitajsko ;)





Na kitajskem podeželju

Nisem šel na pot, da bi se le zabaval s kitajskimi deklinami ;) zatorej sem si v hostlu sposodil kolo in jo mahnil po bližnji okolici. Na Kitajskem je že večina mest milijonskih in Lijiang ni nobena izjema saj ima meščanov za dobre pol Slovenije. V praksi to pomeni, da sem moral kar nekaj časa poganjati pedala, da sem prilezel iz senc visokih betonskih zgradb, a potem se mi je odprl povsem drugačen svet - kar naenkrat sem se znašel desetletja v preteklosti. Med mestom in podeželjem je res ogromna razlika.








Lepa dekleta ljubijo foto...

Pivo je bilo predrago (da o drugih pijačah in jedačah iz večerno nočnega menija raje ne govorim), pa nekako tudi nisem ujel pravih vibracij kitajskega žuriranja in sem se bolj posvetil svojemu hobiju. Na začetku sem še nosil belega telička in od daleč lovil zanimive face. A dober kilogram in pol težak objektiv mi je počasi začel kriviti roke in zato sem ga zamenjal s širokokotnikom. Tisto kar se je prej dalo delati z desetih metrov je bilo sedaj treba narediti s pol metra. Na začetku sem se še nekaj mučil z angleščino, a kaj kmalu ugotovil, da je povsem vseeno, če se z deklinami pogovarjam po slovensko in tako smo imeli dolge in zanimive kitajsko slovenske debate. Res, da jih jaz nisem razumel popolnoma nič, a moje pripombe, kako naj se držijo, da bodo lepe na fotkah so povsem razumele ;)
Moram priznati, da sem užival tako ob fotkanju, kot tudi v pogovorih.









Za foto frike: vse je bilo fotkano v poznih večernih urah pri ISO 3200 (Canon EOS 5D Mark II)

Lijiang - dve plati enega mesta - II.

Žal niso le lampioni tisti, ki se svetijo v kanalih.
V Lijiang sem prišel zgodaj zjutraj in lastnik hostla (eden redkih, ki je na moji poti po Junanu govoril angleško) me je prav debelo gledal, ko sem mu omenil, da je staro mestno jedro tako tiho, prazno in spokojno. Že par ur kasneje je praznino kamnitih uličic napolnila nepregledna množica kitajskih turistov - bilo jih je kot Kitajcev ;) V zadnjih letih se je kitajski standard močno dvignil in ljudje so začeli potovati po svoji deželi in ko se nekaj deset milijonov ljudi odpravi na pot, se hitro naredi gneča. V popoldanskih, predvsem pa v večernih urah se je dalo po starem Lijiangu premikati le v toku množice poševnookih.
Povsem jasno je, da domači turisti ne bodo zadovoljni le z gledanjem starodavnih obrti in zato so se vse hiše v zaščitenem delu spremenile v trgovine in restavracije. Na tisoče jih je - dobesedno! Nekaj je zanimivih, saj prodajajo izdelke iz jakovega usnja, jakovo posušeno meso, pa znane junanske čaje in droben srebrn nakit, žal pa prevladujejo tiste, kjer je (vsaj za evropski okus) veliko kiča.
Tisto kar je bilo zjutraj prazno in opustelo, se zvečer povsem prelevi v (pre)glasno mešanico folklore in modernizma in z vseh gostinskih lokalov hrumi glasba, brhke (hmm, sem ter tja kakšna pa res) mladenke pa nasilno zvabljajo ljudi na močno precenjeno pijačo. In skoraj neverjetno - tudi Kitajci ga žurajo.








Lijiang - dve plati enega mesta - I.

Pred kakimi osmimi stoletji so tam nekje pod hribi Junana začeli zidati kamnite hiše, kopati kanale in graditi mostove, potem pa je vse skupaj utonilo v pozabo vse tja do leta 1990, ko so se tla okrog Lijianga močno stresla in so Kitajci počasi spoznali kakšne lepe arhitekturne in kulturne dobrine bi kmalu povsem izgubili. Horuk, so zavihali rokave in staro mestece popolnoma obnovili. Tako dobro in učinkovito, da je sedem let kasneje pristalo na UNESCOvem seznamu zaščitene kulturne dediščine. Glas je segel celo do kranjskih vasi in spoznal sem ga tudi jaz, ves navdušen nad romantičnimi fotkami sivih, zavitih kamnitih streh in odsevov rdečih lampionov v vodnih kanalih.
Vamos, let's go, andiamo, 我们走吧... in sem ga končno prišel pogledat. Začetek je bil sila obetaven: svež in suh zrak (nadmorska višina je primerljiva z našo Kredarico), labirint ozkih, s kamni tlakovanih, uličic polnih rokodelskih delavnic in seveda - kamnite strehe, mali obokani mostovi in vodni kanali z odsevi rdečih lampionov ;)