Cricket World Cup 2011

Pri nas praktično nepoznan šport, v Indiji in Pakistanu najpomembnejša postranska stvar, kar velja v dobri meri tudi za širšo okolico (Šri Lanka, Bangladeš).
Mulci vsepovsod (tudi na prometnih cestah, smetiščih, tesnih dvoriščih...) vihtijo kije (saj se tako reče?) in mečejo žogico, starejši pa se zbirajo pred trgovinami s televizorji in spremljajo tekme skozi izložbe.
Pravkar v živo spremljam polfinale - tekmo med največjima in večnima tekmecema, med Indijo in Pakistanom in poleg tega, da mi ni nič jasno, lahko rečem le, da je igra čisto prava za te ljudi - sem ter tja kakšen udarec, met žogice, zelo redko tek, veliko pa postajanja, zelo počasne hoje, popravljanje hlač med nogami, pjuvanje v nogometnem stilu (hmm, al v indijskem?)..... Jah, za ljudi z indijskega podkontinenta so še latinosi, kot na raketni pogon ;)
V glavnem  - v zadnji uri nisem videl niti ene akcije, nič razburljivega, zanimivega - no, razen ene fajn reklame, hehe.

Dodatek - po treh urah se je Pakistanec z robom hlač dotaknil enega izmed kolov in tisoče Indijcev  na stadionu vzhičeno vihti zastave in proslavlja (hmm, kaj?).








Fast quality train: Dhaka - Chittagong


Po videnem in doživetem včeraj na "avtocesti" med Dhako in Chittagongom, se mi je zdela odločitev za nakup karte za vlak sila pametna odločitev. Še sploh, ker je za vlak na spletu (na zanesljivi strani) pisalo, da je "fast quality train" in razred, ki so mi ga določili na prodajnem okencu naj bi pomenil "relax seat".
Pogled na železniško postajo in peron je kar obetal - sploh ni bilo svinjarije (ki sem jo še kako vajen z indijskih žel. postaj), celo nekaj zelenja se je uspelo obdržati.
Prijazni domačini (res) so mi pomagali najti pravi vagon (vse je napisano v bangli, ki ni niti malo podobna latinici). Potem pa....wtf (jp, zadnje dni se s seboj pogovarjam kar malo po angleško ;))
Večina  oken (na srečo dvojnih) je bila razbitih, po moji oceni od vrženih kamnov, v vagonu vse posvinjano,  tla taka, da se jih ne bi sramoval niti 3. indijski razred, "relax seat" tak, kot so pri naših lokalnih (starih) busih, za družbo pa ščurki - brez pretiravanja - na desetine. Ogabno. Vagon se je seveda popolnoma napolnil in tako nisem imel nobenih šans, da bi ušel še vonjavam prešvicanih teles in že dalj časa neopranim nogavicam.
Za nameček smo štartali z enourno zamudo in do cilja pridelali še eno dodatno - 9 ur čistega užitka.
Fotk žal ni, ker sem sledil zgledom domačinom, ki so takoj po prihodu v vagon skrbno zavezovali in priklepali prtljago.


Dodatek.
Glede na danes videno na železniški postaji sem jo v bistvu še zelo dobro odnesel (če v račun vzamem, da sem za karto dal dobre 3€ pa še sploh).


Bangladeška atrakcija - Marko

Saj vem, da mi niste verjeli :(
No, dokazi so tu.
Moram priznati, da je taka slava sila utrujajoča.

Hijra - tretji spol

Hijra - ženska ujeta v moškem telesu.


Dhaka - prestolnica rikš

Nisem jih štel, a menda jih je več kot 400.000












Abdul Rahim

Bil je en tistih dni, ki splavajo na površje približno na vsako tretje potovanje, ko se vprašam kaj mi je tega treba bilo, kaj me je prignalo v neznano deželo. Kolkata mi je pobrala ogromno moči, tako fizične, kot tudi (predvsem) psihične.
Potem pa Dhaka. Kamorkoli pogledam same zavite kljuke, ki nimajo nobene zveze z latinico, angleščina na ulici je omejena na: "Helou. Vot kantri?" In to na vsakem koraku :( Sem prava atrakcija - vsi se obregnejo vame, me nekaj sprašujejo, se me dotikajo, požirajo z očmi, se hočejo fotkat... Naporno. Zares.

Med iskanjem neke mošeje me je iz labirinta ulic odpeljal (dobesedno - na svojem motorju) Abdul Rahim in vztrajal, da grem k njemu domov. Poznam muslimansko gostoljubnost in raje nisem odklonil. Spoznal sem celotno (širšooooo) družino, videl fotografije zadnjih 20 let, se seznanil s proizvodnjo destilirane vode (s tem se Abdul ukvarja), jedel dateljne iz Meke (direktno z romanja) in le s težavo odklonil kosilo.
Nabral moči za celo popoldne ;)


Sedaj pa spopad s komarji, vročino, temo (vseskozi ven meče elektriko)....

Yellow Cab

Veliko Kolkate sem prepešačil, za večje razdalje (v petnajst milijonskem mestu je marsikatera razdalja - večja) sem poskušal uporabljati metro, a ker linije potekajo v glavnem le v smeri S-J sem se kar nekajkrat peljal v rumenem Ambassadorju.
Glede na to, jih je okoli 35,000 je bilo kaj izbirati - škoda le, ker so vsi enaki :))
Nobel tile taxiji in še taximeter imajo (kakšno olajašanje, da se ni bilo treba za vsako vožnjo pogajati za ceno) - cena vožnje je pa: tisto kar kaže taximeter x 2 + 2.
Čisto zares!



Prva fotka je nastala "kar tako", po nekaj prevozih sem se pa odločil in poškljocal svoje prevoznike.








Fotke spremenim v č/b, jim dodam še malo šuma - nagrada na Emzinu ne uide :)

Dihi z mano

Is this the real life?
Is this just fantasy?

Ja, zadnje dni se mi po glavi sprehaja tisoče pesmi s pomenljivi besedili. Sprašujem se o svetu, ki ga doživljam, o njegovi kruti resničnosti, o čudnem naključju, ki mi je omogočil rojstvo nekje povsem drugje. Ne, ne počutim se krivega za vse dobrine, ki so mi na voljo v t.i. zahodnjaškem svetu, niti ne čutim odgovornosti za vse krivice, ki se godijo milijonom okrog mene, le razumem ne.
Brez pomilovanja in s fotoaparatom v roki vstopam v svet bede, da bi pokazal kanček (za nas) navideznega sveta, a kako naj vam pokažem, opišem, razložim vse kar se dogaja okrog mene, ko še sam komaj dojemam.
Razmišljate o Tondachu? Tu je car tisti, ki ima najmanj lukenj v polivinilu.
Boste kupili nov Glade? Edina stalnica tu je vonj urina.
Pijete Evian? Ganges je za pitje, umivanje, pranje, kopanje.
Reciklirate? Življenje na, v, ob in s smetmi.

Ah, saj nima smisla. Saj ne morete ne dojeti in ne razumeti....

Še en raperski izsek:
...razumel boš, ko vdihnil boš moj zrak...

Flower market