Kje so naše ladje?

Skoraj zagotovo je kakšna končala v Chittagongu, kot še nekaj deset tisoč drugih. Zadnjih petdeset let je na peščeni obali ob Chittagongu eno izmed največjih pokopališč ladij na svetu. No, v bistvu ne gre toliko za pokopališče, kot za reciklažo ali kar za rudnik železa. Odvisno od "letine", a na obali vsako leto konča svojo pot nekaj sto ladij, včasih tudi preko 2000, ki jih potem tisoče delavcev razreže in pripravi še uporabne dele, oziroma surovine.
Iskreno povedano je bilo pokopališče kar glavni razlog, da sem obiskal Chittagong, seveda nisem imel v mislih NG reportaž, močno sem si pa želel ogledati razrez ladij in narediti kako fajn fotko.
Prvi problem - kako najti pokopališče.
Uro ali dve pešačenja, spraševanja po ship graveyardu, začudenih pogledov, zmajevanja z glavo in končno sem našel moto rikšarja, ki me je skoraj celo uro vozil ob obali proti severu, zavoj v levo na prašne potke, v gozd palm, grrmovja in kolib. Na moj vprašujoč pogled mi je pokazal na ogromna kovinska vrata v še večji zidani ograji. Vljudno (a močno in odločno :)) sem potrkal. Namesto vrat se je odprla le majhna linica in še preden sem zagorelu obrazu do konca povedal kaj bi želel... tresk in okence se je zaprlo.
Moj rikšar je medtem že dobil družbo (jah, v Bangli sem bil tako ali tako že navajen, da sem glavna atrakcija) in vsi so se le glasno smejali. Ko so uvideli, da ne razumem štosa, so mi s skupnimi močmi povedali nekaj v smislu, da nimam nobenih šans, da bi prišel za ograjo, do obale. Da je vzdolž obale veliko takih zaprtih ograj in da niti slučajno notri ne spuščajo tujcev, še najmanj takih s fotoaparati. Eni so govoroli o GreenPeacu, drugi o "big problems", tretji o "police permission".
Eh, na tako lahek način se že ne bom dal odgnati in sem se napotil do naslednjih vrat in tako naprej še ene šestnajstkrat. Prošnje, moledovanja, klicanje šefa, obljube, da bom samo gledal, darila (sončna očala) za delavce...Čisto nič ni pomagalo, a počasi mi je slika postala jasnejša, še sploh, ko sem videl, da se vrata odpirajo le za delavce v razcapanih oblačilih in za velike, drage terence.
Poskušal sem še na "zadnjih vratih". Skupini delvcev sem razdelil vse kape in majice, ki sem jih imel s seboj in se z njimi poskušal pretihotapiti skozi neka velika vrata. Le z eno nogo sem stopil na dvorišče, ko so me že (prav nič nežno) pospremili nazaj.

Zapletel sem se v pogovor z domačini (na srečo so vsaj "navadne" hiše obdane le z nizkimi ograjami) in tudi tu naletel le na odkimavanje. Dalj časa pa me je spremljal fantič, ki me je parkrat tiho in neodločno vprašal: "Want see ship?" Poln nejevere sem vseeno rekel: "Yes" in fantič mi je pomignil naj mu sledim. Po ozkih poteh, mimo hiš domačinov in mimo serije visokih (vsaj 4 - 5 m) zidov sva prišla do ozkega prehoda do obale (med zidovi je do obale vodila velikanska cev, ki ni bila v celoti vkopana v tla).
Vauuuu.
Iz nahrbtnika sem potegnil fotoaparat in hitel fotkat.

Ob močnih padavinah in poplavah (oboje je v Bangladešu zelo pogosto) in ko je visoka plima zapeljejo ladje čim bližje obali in potem hitro nasedejo v mivki in blatu. Le manjše, že razkosane dele povlečejo na obalo z jeklenicami.

Ne mislit, da razkosavanje poteka s kakšnimi visokotehnološkimi postopki. Stotine mož (tudi dečkov) se večtisočtonskih ladij loti z varilnimi aparati in kotnimi brusilkami.

Delo je zelo nevarno in ker ga opravljajo tudi praktično brez zaščite so delovne nesreče vsakodnevne. Statistika (prijavljenih) nesreč je grozljiva, saj je v povprečju skoraj vsak teden en mrtev, več sto (da, več 100) pa poškodovanih. Statistika pa ne upošteva še množice, ki zboli zaradi delovnih pogojev. Delavci zaslužijo do 2€ (dva evra) na dan, pri tem pa velja njihovo delovno okolje za eno najbolj onesnaženih področij na svetu. V mivki in blatu ostanejo vsi ostanki ladijskega goriva, olj, azbesta, kemikalij, ki so jih prevažale ladje, ...

Moja foto seansa je trajala natanko devet minut. Takoj, ko so me opazili, so iz sosednje "delavnice" pritekli trije možje in me ob poplavi glasnih besed, grdih pogledov in trdih prijemov pospremili z obale.

Dečku (v svetli majici na spodnji fotki) so se ob odhodu z obale pridružili še starejši "prijatelji" in mi z: "Get lost" dali vedeti kaj moram storiti :(

Je svet res lep?

Povsem brezbrižno bi lahko rekel: "Že videno", a kaj, ko je bil to šele začetek mojega raziskovanja Chittagonga.
Že takoj za vogalom me je čakalo smetišče. No vsaj tako sem najprej mislil, potem pa ugotovil, da gre za "sortirnico".

Ljudje z okolice prinašajo kupe smeti in izločajo vse kar se da še kakorkoli uporabiti, reciklirati ali prodati.

Za sortirnico pa njihova prebivališča.
Radovedno in pogumno sem vstopil. Preveč pogumno, vsaj glede na vse kar sem kasneje slišal in prebral, saj je veliko bede v slumih tesno povezano tudi z veliko kriminala. A glede na to, da sam že na glavnih ulicah bil praktično edini beli, je bilo v ozkih prehodih v slumu še več presenečenja. Na obeh straneh.

Roka s fotoaparatom je ostala spuščena, trudil sem se, da ne bi pokazal, kako hudo mi je ob pogledu na njihov svet, pozdravljal sem jih s cmokom v grlu in šele po dolgem času sem le prislonil fotoaparat k očesu.

"O shit, ne spet", sem rekel, ko sem na poti po mestu prečkal železniške tire.
Skoraj enak prizor, kot pred dnevi v Kolkati, le da je bilo tu polivinilastih prebivališč še mnogo več - pravo naselje.

Med razpadajočimi bloki in zaraščenimi zelenicami sem našel ozek prehod, luknjo v mrežasti ograji, vhod v drug svet.

Kako drugačen je ta svet. Prav nič ni podoben mojemu. Je to življenje, životarjenje ali le čakanje na odrešitev?

Nisem zdržal in pobegnil nazaj za ograjo, v svet, ki je večini, ki tole berete, svet nepredstavljive revščine, za slumarje pa svet bogastva.
Množice razposajenih otrok, ki so se zgrinjale okoli mene so me vzpodbudile in mi dale pogum, da sem se odločil še za en obisk naslednji dan.
Priznam, da sem si solzne oči zakril s fotoaparatom in tako pobegnil v vzporedni svet, ko lahko dogajanje samo beležim in ne razmišljam o tem kaj se dogaja okoli mene.

Ne znam...Ne, v bistvu ne morem opisati vseh občutenj, ki so me prevzela. Ah, kaj prevzela, zadelo me je za vedno. Še tedne po prihodu domov so me spremljale nočne more, fotk nisem pogledal več mesecev in sedaj, ko sem zbral pogum se zgodba ponavlja. Kje je fotoaparat, da si zakrijem solzne oči?
To ni preslišan stavek pri večernih poročilih, to je resničen svet, ki ga ne privoščim nikomur. Pa kaj govorim, saj ne morete razumeti.

Spet se mi v "ozadju" vrti tisto:
...razumel boš, ko vdihnil boš moj zrak...
 
Dihi z mano.

Fast quality train: Dhaka - Chittagong

Po videnem in doživetem včeraj na "avtocesti" med Dhako in Chittagongom, se mi je zdela odločitev za nakup karte za vlak sila pametna odločitev. Še sploh, ker je za vlak na spletu (na zanesljivi strani) pisalo, da je "fast quality train" in razred, ki so mi ga določili na prodajnem okencu naj bi pomenil "relax seat".
Pogled na železniško postajo in peron je kar obetal - sploh ni bilo svinjarije (ki sem jo še kako vajen z indijskih žel. postaj), celo nekaj zelenja se je uspelo obdržati.
Prijazni domačini (res) so mi pomagali najti pravi vagon (vse je napisano v bangli, ki ni niti malo podobna latinici). Potem pa....wtf (jp, zadnje dni se s seboj pogovarjam kar malo po angleško ;))
Večina  oken (na srečo dvojnih) je bila razbitih, po moji oceni od vrženih kamnov, v vagonu vse posvinjano,  tla taka, da se jih ne bi sramoval niti 3. indijski razred, "relax seat" tak, kot so pri naših lokalnih (starih) busih, za družbo pa ščurki - brez pretiravanja - na desetine. Ogabno. Vagon se je seveda popolnoma napolnil in tako nisem imel nobenih šans, da bi ušel še vonjavam prešvicanih teles in že dalj časa neopranim nogavicam.
Za nameček smo štartali z enourno zamudo in do cilja pridelali še eno dodatno - 9 ur čistega užitka.
Fotk žal ni, ker sem sledil zgledom domačinom, ki so takoj po prihodu v vagon skrbno zavezovali in priklepali prtljago.

Dodatek.
Glede na danes videno na železniški postaji sem jo v bistvu še zelo dobro odnesel (če v račun vzamem, da sem za karto dal dobre 3€ pa še sploh).