Slonji festival v Jaipurju

Dogaja, dogaja, .... toliko, da še spanca primanjkuje, kaj da bi šele urejal fotke in podrobneje pisal blog.
Sledi - če ne prej, pa doma.
Izpolnjena obljuba - fotke dodane.

Drugače je pa izgledalo tudi tako:

Jaipur

Večina ga pozna po rožnati barvi (Pink city) in Palači vetrov in zaradi tega, predvsem pa verjetno zaradi relativne bližine Delhija in Agre je zelo priljubljen med turističnimi agencijami.

Mene ni prav nič očaral niti pred osmimi leti, niti sedaj. Res je sicer, da so Hawo Mahal temeljito restavrirali in jo polepšali in da je na ulicah manj svinjarije, a kaos ostaja, pa smog in neprijaznost tudi.

Namesto (že videnim) znamenitostim sem foto čas raje namenil pouličnem življenju, a trenutno žal nimam ne časa, niti ne možnosti, da bi ustvaril kako foto zgodbico.

Mimogrede: vse tole nastaja na malem (niti 9" ekrana) Asusu, s pomočjo neke prastare verzije ACDSeeja (torej praktično brez obdelave), pišem v postelji, kasneje pa vse skupaj odpošljem iz recepcije (kjer je dosegljiv internet).


Dodano:

Sem našel fotko Palače vetrov izpred osmih let - kar nekaj dela (stekla in barve) so vložili v propadajočo in zasmrajeno fasado.
Spodaj prva slikca - l.2003, ostale pa 2011

En objektiv mi je crknil v Egiptu, en v Burmi, v Indiji pa je del duše spustil motorček za fokus na širokokotniku :(

Indijski spalnik ali Locombia te amo

Pogled na prazen, pravkar počiščen vagon - spalnik. Na desni strani so "glavni kupeji", na levi pa "depandanse".
Ventilatorji navadno ne delujejo ali pa se jih ne da ugasniti. Nekateri vagoni imajo steklena okna, drugje so samo rešetke, v vsakem primeru pa je na voljo eko AC - piha od vsepovsod (le takrat ne, ko je najbolj vroče).

Naslonjali stranskih sedežev se spustita in postaneta spodnje ležišče.

 

Naslonjalo spodnje klopi se dvigne in z verigo pritrdi na zgornjo - dobimo srednje ležišče.

Teoretično tako na prostoru, kjer imajo evropski vlaki 4 ležišča, na indijskem spalniku dobimo 8 ležišč. V praksi je seveda drugače ;) To noč nas je bilo 14 - in še to samo zato, ker sva midva imela vsak svojo "posteljo", sosedje so si delili ležišča z otroki in spet razkošje - na vsakem je bil poleg odraslega le en otrok.

Poleg spalnice je vagon tudi jedilnica (od čaja do krožnikov s curryjem, svežo zelenjavo izrazitega vonja....), igralnica (otroci plezajo po klopeh in potnikih in vmes spuščajo bojne krike), smetišče (ja, kar ostane  od piknika je treba zmetat na hodnik in ker ga ni veliko so smeti vsepovsod), bruhalnica (po jedi in zibanju, guncanju, premetavanju marsikomu zapaše želodčna sprostitev), živalski vrt (resnici na ljubo so zgolj majcene živali - muhe, komarji, ščurki in druga nepoznanan golazen) in seveda priložnost za pridobitev nove prtljage (z malce smole z vagonov izgine prtljaga, ki ni privezana, pripeta, prikovana ali s fizično silo varovana).

Na svojih poteh po Indiji sem doživel že vse zgoraj opisano, tokrat pa sva imela kar dosti sreče - po pikniku so pospravili, otroci so se hitro utrudili in vožnja je bila mirna in varna.

Osem nočnih ur sem preživel v družbi, za uho sila prijetnih deklet - čas so mi krajšale: Amy, Nelly,  Duffy, Gabriela, Marina z Diamanti in (kot že tolikokrat v zadnjih letih) Shakira. Pa sem se spomnil na Colombianas ;) ki jih kar pogrešam.... salsa in merengue sta me popeljala v drug svet.....loco, loco, loco....

Locombia te amo!

Jaipur already?

Škoda, vožnja je ravno postala zanimiva.

In seveda, ne, nisem pozabil na Rammsteine - jih hranim za takrat, ko bo vse bolj na hard in bom potreboval hitro bližnjico iz tega sveta.