Uzbeški som - sum

Ne vem, če sem že kdaj v življenju imel tako veliko bankovcev v žepu, a občutek vseeno ni bil prav nič prijeten.
V teoriji so v deželi v obtoku bankovci od 10 do 1000 somov (sedaj so jih menda izdali tudi za 5000), v praksi pa imaš probleme že s tisočaki - kar pomislite kako je s štetjem denarja npr. za nakup dveh vozovnic za vlak (dobrih 60000 somov).
V Buhari sva (na črnem trgu) zamenjala 200$ in si oba napolnila vse žepe - je ni denarnice, ki bi sprejela 550 bankovcev in tudi če bi menjala v banki (uradno in legalno, a le zakaj, če tega nihče ne počne) bi še vedno dobila 413 tisočakov.
So pa Uzbekistanci pravi mojstri pri štetju denarja - prsti jim med bankovci tečejo enako hitro, kot naše naprave za štetje denarja. Je bilo prav zanimivo opazovati, ko je en ata pripeljal celo (razširjeno) familijo v restavracijo in potem plačal večerjo. Dve, tri sekunde in že je imel pripravljen denar, v naslednjih dveh pa natakar preštetega (in ja, šlo je za kar zajetne kupčke).

Nateg(ovanja)

Skozi potepanja sem se že povsem navadil, da me poskušajo na vsakem drugem koraku opehariti, praktično vsepovsod po svetu, izjemi sta bili mogoče do sedaj le Laos in Iran in tako tudi za Uzbikastan nisem pričakoval, da bo kaj drugače.
In res. S šoferjem, ki naju je peljal z letališča v mesto sem se vnaprej dogovoril za ceno, a je kljub temu celo pot nekaj jamral (po rusko), češ, da hoče več, ker je več km, kot je mislil. Ja, dragi Uzbek, saj sem ti že na letališču povedal in pokazal kam hočem in si se delal, da veš kje je to (že ničkolikokrat videno in potem v Uzbekistanu še v vsakem mestu na novo doživeto). Ko je ene šestnajskrat pogledal na moj zemljevid, se je nekje le odločil, ustavil in rekel, da je hostel za vogalom in da s svojo mašinko zaradi slabe ceste ne more do tja. Ja, ja, pa jade. Poznam te fore. Pojdi ti lepo kar z mano in mi pokaži ta pravo hišo. Seveda je ni bilo za vogalom, niti za drugim, tretjim in četrtim ne. Veliko spraševanja, nazaj v avto in po mestu naokrog nekam povsem drugam. Tokrat mu je uspelo pripeljati do peš cone v kateri je bil izbrani hostel, a za dogovorjeno plačilo sva se moral kar glasno pogovoriti.
V hostlu pogledam sobo in vprašam za ceno... Halooo. Rad bi zgolj prenočil, ne kupil sobe. Hvala, adijo, ker se sploh ne želijo pogovarjati o kakšni drugačni ceni. Za vogalom je itak še en hostel. Soba manj privlačna, cena enaka, a tu se vsaj da pogajati. Z ubijalskih 65$ se dogovorim za še vedno previsokih 45$, za nekaj, kar v JV Aziji ne bi plačal niti pol.
Nategi so se pa samo še stopnjevali.
Naslednji dan zjutraj vprašam za zajtrk (ki je v Uzbekistanu vključen v ceno sobe). Ja, tamle spodaj v kleti je. A sta bila na zajtrku, naju vprašajo, ko prideva ven. Ja. Jaaaa? Ok, 5$ po glavi. WiFi je bil tudi plačljiv in drugi dan so hoteli zvišati urno postavko in še dodatek za telefoniranje preko neta.
Ne, ni še konec raztezanja :(

Nekoč...

.... pred davnimi, davnimi časi je tam nekje daleč na Kitajskem Marko (hmm, al je bil Marco) Polo osedlal kamelo in se s karavano napotil domov.

Fotografija slike (olje, platno), kot jih prodajajo na taškentskih ulicah (no, v bistvu zgolj na eni).

Najine poti so se sicer večkrat križale, a nedavno nazaj sem se odločil, da mu grem povsem nasproti. Namesto kamele sem izbral letala, vlake, avtomobile in namesto karavane me je spremljala ena sama samcata sopotnica. Ker sem nekako dvomil, da se bova z Markom lahko srečala, sem poti dodal še en namen - pogledati sem hotel, če je na Svilni poti ostalo še kaj  žlahtne tkanine.
Kot običajno sem domačo nalogo naredil zelo temeljito: prebral vodiče, pregledal desetine blogov, stotine spletnih strani, prevajal iz ruščine in kitajščine ter si ogledoval satelitske posnetke na Googlovi Zemlji. Tako sva že pred začetkom poti prihranila kar nekaj novcev, saj sem izvedel, da se da uzbekistansko vizo dobiti tudi na letališču v Taškentu. Tega seveda niso vedeli ne na brniškem, ne na carigrajskem letališču in potrebno je bilo kar nekaj prepričevanja in kazanja povabilnih pisem in izpolnjenih viza obrazcev.
Ko sva sredi noči prišla na taškentsko letališče sva bila med redkimi tujci in edina brez vize, a še preden bi sploh lahko pomislil na komplikacije sem zagledal majhno kabino z napisom Visa on arrival. No, bila je prazna, zatemnjena, zaklenjena in minilo je kar ogromno časa (med mojim stalnim prigovarjanjem ostalim uslužbencem), da se je le prikazal nekdo, pokasiral dolarje in v potna lista nalepil vizi.
Ravno prav, saj se je medtem množica prerivajočih se domačinov že premaknila čez večino kontrol in tako sva bila midva deležna bolj hitrih in površnih pregledov. Podatek, ker ni nič neobičajnega, če moraš vso vsebino torb/nahrbtnikov/kovčkov razstaviti na pultu, če ti v denarnici štejejo denar, če ti pregledajo vsebino računalnika ali pogledajo slikce v fotoaparatu.
Tudi taxista sva hitro našla, da naju je prepeljal na drugo stran letališča, na domači terminal, kjer naju je spet čakala kontrola, preverjanje potnih listov, viz in letalskih kart, potem pa čakanje do jutra v povsem prazni letališki stavbi.

Polet s "posebno izdajo" Iljušina (na rednih linijah jih je menda le osem - šest v Uzbekistanu) in že sva bila v enem izmed najbolj znanih (in znamenitih) mest na Svilni poti, v Buhari.