Cholon


Sajgonski Cholon je največja kitajska četrt v Vietnamu.






Tempelj Thien Hau

Ulična rekreacija








Saigon

Bitexco Financial Tower zvečer ob polni luni...

... in podnevi, z druge strani.

Katedrala Notre Dame - sicer ne tako mogočna, slikovita in slavna kot pariška, a je tudi francoska (iz časov francoske kolonijazacije).



Glavna pošta - zunanjost...

...in notranjost s stričkom Ho Chi Minhom na čelu.

Za tiste, ki jim ob fotki ni nič jasno - ena izmed glavnih atrakcij: telefonske govorilnice.


Saigon je še vedno (za vzorec) rdeč.

Božje oko te gleda

Ne tako daljnega 1921 se je nekemu Vietnamcu prikazala Marija...
Ups, ni bilo čisto tako, sem bil pa blizu - začelo se mu je prikazovati oko in to je tolmačil kot božje sporočilo in ne od katerega božanstva, ki ga že poznamo, ampak od Cao Dai. Očitno je bilo res nekaj na tem saj se je (novi) bog na božični večer 1926 povezal še s tremi Vietnamci, ki so kasneje novo vero ponesli v svet (no, vsaj po Vietnamu). Ja, naslednjo jesen so vero Cao Dai uradno registrirali kot Veliko vero za splošno odrešitev.

Z dobrim marketingom so v naslednjih par letih pridobili več kot milijon vernikov, tisto oko z začetka zapisa pa je postalo simbol vere.
Mogoče sem se malce nerodno izrazil z besedo marketing, ampak vera je bila zasnovana tako, da je vlekla ideje (in ljudi) iz drugih ver. Mislim, da je šlo nekako tako: "Ste budist? Pridite k nam, poleg budizma dobite še najboljše kar premore taoizem, konfucianizem, krščanstvo in islam." ...in tako za vse omenjene religije, pa še naprej: "Niste tradicionalni vernik? Pri nas nudimo tudi spiritizem in animizem".
Mešanico so začinili še s filozofijo Victorja Hugoja, Allana Kardeca...
Če vas osnovne značilnosti vere niso prepričale, pa bo to mogoče storil kateri od njenih svetnikov: Brahma, Višnju, Šiva, Konfucij, Buda, Jezus Kristus, Mohamed, Julij Cezar, Ivana Orleanska, Napoleon, Victor Hugo, Karl Marx, Luis Pasteur, Winston Churchill, Che Guevara...

Center caodaizma je v Tay Ninhu, mestu cca. 90 km severno od Saigona, kjer je postavljena tudi glavna cerkev.

V vsaki saigonski agenciji si lahko za peščico (dobesedno) dolarjev uredite ogled opoldanske maše (nazaj grede proti Saigonu je hkrati še ogled mreže vietkongovskih "predorov" Cu Chi).










Pred prihodom v Saigon sem bil trdno odlolčen, da grem v Tay Ninh v lastni režiji, z motorjem, a sem zaradi vročine in kaotične gneče na cestah spremenil načrt in v najbljižji agenciji odštel slabih 6€ za celodnevno turo.


Leta 1999, pri mojem prvem obisku, je bilo bistveno več vernikov in turistov.

Mašo je bilo mogoče spremljati z balkona (sedaj sta bila oba zaprta)...

... ali z ozadja na tleh - tudi to je bilo sedaj onemogočeno - pravzaprav je bilo za ogled maše na voljo cca. 2x po 3 m - in to za 3 avtobuse turistov (še dobro da tisti dan ni bilo Kitajcev).
Ja, fotografska je še vedno (in vse bolj) težka.

Kaotični Saigon

Ja, vem, da se mesto uradno imenuje Ho Chi Minh City (po slovensko sem videl celo Mesto Hošiminh), a so mi imena mest poimenovana po raznoraznih "zgodovinskih" osebah povsem zgrešena. Stalingrad, Leningrad ali pa Kardeljevo, Titovo Velenje... dajte no, zresnite se!
Torej - Saigon, kot ga poimenuje milijone ljudi na planetu, tudi večina Vietnamcev (še posebej, ko kaj na hitro povejo in nimajo časa za razmislek), mi je eno izmed bolj antipatičnih mest, ki sem jih obiskal.

Že prvič, pred mnogimi leti, ko sem prišel iz takrat neurejene in nemirne Kambodže, se nisem počutil nič kaj dobro. Tokrat je bilo le še slabše. Vročina, vlaga, onesnažen zrak, hrup... pa bi še nekako šlo, če ne bi bilo treba biti vseskozi 101% skoncentriran na svojo varnost v prometu.

Menda je v Saigonu registriranih več kot 4 milijone motorjev, poleg njih pa je vsaj še milijon neregistriranih, prešvercanih iz sosednjih držav.

Preživeti kot pešec je kar umetnost - pločniki, kjer sploh so, so večinoma zasedeni in tako ostane le, da se vključiš v cestni promet.

Tipičen pločnik. No, pa tudi če so širši in je dovolj praznega prostora, to nikakor ne pomeni, da si kot pešec varen - motoristi hitro izrabijo pločnike za bljižnice.
Priznam, da sem predzadnji dan že stegnil roko (da grdih besed raje ne omenjam), ko me je na pločniku en stric skoraj odpeljal na sprednjem blatniku svoje Honde.

Promet se pravzaprav nikoli ne ustavi - rdeča luč v semaforju je le za strahopetce ali za tistih par, ki se jim slučajno ne mudi. Podobno velja tudi za pešce - cesto prečkaš tako, da se ne ustavljaš in vedno pričakuješ, da te bo kdo nasadil, vseeno s katere strani.
Skratka - dolgo pešačenje po mestu postane sila utrujajoče.

Z nočjo se dogajanje nič ne umiri.

Je pa res, da je naporno verjetno le za tujce - Vienamci se skoraj rodijo na motorjih.

Utrinki

Nekaj (zadnjih) utrinkov iz Hoi Ana, ki jih nisem mogel vključiti v druge zgodbe.