Afrosiyob

Napake iz Buhare nisem ponovil in karti za vlak sem kupil takoj po prihodu v Samarkand, na železniški postaji. Čeprav sem imel vse točne podatke o datumu in uri odhoda, o vrsti in številki vlaka, o potovalnem razredu... pa vseeno ni šlo gladko.
Prvi uslužbenec se je že ob pogledu na dve Japonki pred mano prijel za glavo in začel klicati na pomoč - sodelavko. Ta je znala toliko angleško kot jaz rusko in bilo je ravno dovolj, da je uredila karte za Japonki in naju.
Ker medtem ni bilo več nobenega prihoda ali odhoda vlaka, so železniško postajo (izhode na perone) zaprli in le z veliko truda in prepričevanja mi je uspelo priti nazaj po prtljago in sopotnico.

Za pot do Taškenta sem izbral najnovejši, slabi dve leti star vlak Afrosiyob (španski proizvod Talgo), ki skoraj tristopetdeset kilometrov dolgo razdaljo premaga v dobrih dveh urah.

 Stjuardka/stjuard za vsak vagon - sprejem, kot za I. class v letalu.

Tudi v ekonomskem razredu je bilo prostora toliko, kot v prvem v letalu. Čisto, urejeno, nikjer še vidnih sledi obrabe, nobenega posiljevanja s kakšnimi ruskimi filmi... Fajn! Le pogled skozi okno je bil sila dolgočasen. Spet sama ravnina in uniformirana (eneka hiše) naselja, ki niso mogla skriti revščine. Obratno sorazmerje s širokimi avenijami in ogromnimi betonskimi stavbami v velikih mestih.

Malica in seveda mp3 predvajalnik za krajšanje časa.

Kruh naš vsakdanji

Ne, še zdaleč ni to kar mislite.
Vozička sta res malo čudna (o skladnosti barv in oblačilih raje ne bi) in bi človek na hiter pogled mislil, da je kriza in mraz in pride prav star voziček in odeja čez otroka...

A že za vogalom se izkaže, da gre za nekaj povsem drugega.
Celotna Slovenija ne premore toliko starinskih otroških vozičkov, kot jih v Uzbekistanu vidiš v enem kraju na eni sami tržnici. Pravzaprav je dovolj že ulični vogal in že nastane mala tržnica.


 Ponudba komaj sledi povpraševanju - tam kjer je največja gneča, tam je svež kruh.

Najbolj znan uzbeški kruh je prav tisti iz Samarkanda (po legendah naj bi bil tudi neprimerljiv s kruhom iz drugih mest) in pravilno pripravljen non/nonlari/лепешки (kruh) naj bi bil užiten (in dober) vsaj tri leta - treba ga je zgolj poškropiti z vodo in dati v tandir (ja, podobno ime, kot v Indiji - tandoori - seveda gre za lončeno peč). Menda pa je v zadnjih letih primerna tudi mikrovalovka ;)


Oblike so bolj pestre in dodelane, kot dodatki, vrste in okusi.
Je pa zares dober.

Če imate tandir in bi ga radi poskusili narediti doma:

Registan

V bistvu sem si ga želel videti že zelo dolgo in sedaj sem ga imel tako rekoč pred nosom (prenočišče je bilo oddaljeno zgolj par minut hoje).

Ob prvem foto srečanju me je "pozdravil" policaj, čeprav sem bil lepo za ograjo. Pozdrav ni bil nič kaj prijazen in čeprav sem mu skušal dopovedati, da me od plačljivega dela loči ograja, sem v zameno dobil le grde besede iz katerih sem razbral naj se hitro poberem.


Naslednji dan zjutraj se je zgodba skoraj ponovila, le da sem tokrat vztrajal dalj časa in pazniku v civilu nekako razložil, da bom sigurno kupil vstopnico le pravo svetlobo za fotkanje čakam. Pa še res je bilo.
Jah, to z vstopnino ni prav nič zabavno. Povedali so mi, da z eno karto ne morem noter zjutraj in zvečer, ampak bi moral za vsak vstop kupiti novo.
Vstopnina pa okroglih 1000 somov (pol USD) - za ta domače. Za tujce pa nič kaj okroglih 14400 somov. Prijazno.


Mogoče bi celo plačal dve karti, a glej ga zlomka - celoten trg med tremi medresami je bil zapolnjen z montažnim odrom, ta pa cel dan okupiran z zdolgočasenimi mladenkami, ki so vadile za otvoritev nekega dogodka.
Še potem, ko sem imel karto in se jih je večina že pobrala, sem se močno skregal s pazniki, ki mi niso pustili na oder fotkat. In zakaj sem potem sploh plačal vstopnino?

 Ja, ja, ne gre samo za zunanjost, za trg. Saj je tudi v notranjosti kaj za videti. Lepo.


Žal kaj hitro ugotoviš, da si s plačilom vstopnine poleg ogleda nesinhroniziranih plesalk dobil še možnost ogleda "trgovinic". Zelo žalostno, a notranjost medres so spremenili v kvazi trgovski center s cenenimi spominki.

Tudi bližnji pogled ti kaj hitro pove, da ni vse zlato....


Plesalke in koreografi so končno odšli, s paznikom sem končno dopovedal, da na odru ne bom konkurenčno plesal, ampak zgolj fotkal, a še preden sem se razživel in še daleč pred koncem dneva so policaji zaćeli žvižgati, da je njihov delovnik končan in, da jedokončno čas, da se (spet) poberem.

S tako zaželjeno modro svetlobo ob sončnem zahodu ni bilo nič in preostal mi je le HDRfotošop poskus ovekovečitve krasne znamenitosti.

Razočaran? Zadovoljen?
Kaj pa vem. Glede arhitekture vsekakor navdušen, prav nič pa nad ljudmi. Uzbekistanski turizem se mi je zdel vedno bolj podoben staremu jugoslovanskemu - turisti, vi kar doma ostanite, le denar pošljite.

Prometna gneča

Buhara je bila premajhna (pa še v peš coni sva se v glavnem zadrževala), da bi dokončno sodil, v Samarkandu pa so se moje slutnje potrdile (kasneje v Taškentu pa še okrepile). Govorim o "gneči" v prometu. Je ni bilo. Sploh. Vse ulice (hmm, pa narejene pred desetletji, ko je bilo prometa verjetno še precej manj) so bistveno predimenzionirane. Široke, večpasovne avenije so večinoma prazne ali pa se sem ter tja po njih podita dve Ladi 1300 in kakšen uzbekistanski hibrid Daewooja.


 

Zelo podobno je s pločniki v središču mesta - vseskozi imaš občutek, da si v parku.
Prav posebno poglavje pa so dostopi do letališč, železniških postaj ali pomembnih upravnih stavb. Pred vhodom je vsaj sto metrov praznega prostora, kamor niti slučajno ne moreš s prevoznim sredstvom, še peš gre težko, saj te vedno pričaka prehod skozi majhen kiosk (neke vrste vratarnice), kjer te pregledajo in zaslišijo eni uniformiranci. Prav nič zabavno se ni drenjati na pol kvadrata z dvema ali tremi možakarji, z vso prtljago in iskati potni list, vozovnice in ruske besede. Kako zabavno je šele v dežju..... :(

Siyob bazaar

Poleg mošeje Bibi Khanum že stoletja stoji velika tržnica - Siyob bazaar (Siab bazaar, Sieb bozor) in vsaka pozorna spremljevalka mojega bloga ve, da me tržni vrvež bolj privlači kot s ploščicami obdani kamni.
Torej, ja, takoj sem zavil med stojnice, fotkal, poskušal sadje, oreščke, sladkarije in preizkušal svojo srbohrvaško ruščino.










Timur in Bibi

V Buhari so naju za konec hoteli napeti še glede vozovnic za vlak (ja, ni problem, jih bomo prinesli - potem pa tik pred zdajci - sori, blablabla kart ni blablabla), a sva potem stvari vzela bolj resno v svoje roke in na železniški postaji dobila vozovnici v polnem vlaku do Samarkanda.

Opoldanska svetloba ni bila primerna za fotkanje veličastnega Registana (da o ceni vstopnice raje (še) ne govorim)...

... in zato sva se po ozki stezici napotila proti manj slavni mošeji Bibi Khanym (Khanum, Khanim, Khanjim).


O mošeji menda kroži več zgodb in legend - ena (sicer romantična, a povsem neverjetna) je ta, bolj verjetno je to, da je veliki Timur (v najboljših časih je vladal ozemlju od Damaska do Delhija) hotel nekaj sila veličastnega na svojem dvorišču. Ob silni naglici pri gradnji pa je bila le ta preveč površna (hmm, kot bi gradili naši gradbinci) in skozi tedne in stoletja je od mošeje ostalo bore malo (po potresu 1897 pa še manj).
Začuda so l. 1974 (v trdih časih Sovjetske zveze) začeli popolno rekonstrukcijo  in to kar je sedaj vidno (tudi na mojih fotkah) je povsem nova zgradba.

Aja - mošeja se imenuje po Timurjevi ženi (še niste prebrali tiste zgodbice v povezavi?)

Buharke in Buharci

Med fotkami (na fotkah) odkrijte vsiljivca :)








Javni sektor dela

Si predstavljate, da bi pred ljubljanskim Kliničnem centru medicinske sestre in zdravniki čistili okolico, kosili travo in odstranjevali plevel?
No, nekaj takega se je dogajalo v Buhari.