Burma - četrtič

Ja, trije obiski so bili že za mano in vedno se je nabralo veliko lepih spominov in kar nekaj posrečenih fotk in ja, Burma je definitvno med mojimi priljubljenimi destinacijami.
Brez pretirane skromnosti bi lahko trdil, da deželo dobro poznam (vsaj tiste dele, ki sem jih prepotoval), a sem v to pot vložil še ogromno truda pri načrtovanju poti, mesece sem spremljal forume, bral novice, spraševal prijatelje in znance, ki so se vrnili s poti; pa je še vseeno bila prisotna trema in to večja, kot na vseh treh prejšnjih poteh skupaj.
Razlog: prvič sem šel na pot s skupino, z odgovornostjo, da bo vse ok in s strahom, da se s sopotniki ne bom razumel...
No, trema je bila odveč; Burmo sem (kljub silovitim spremembam) še vedno poznal, ulice so mi bile znane, brez težav sem našel "prave" templje, restavracije...
Tudi strahovi so bili povsem odveč; med sopotniki sem vsak dan bolj užival in na naslednjih poteh bi si lahko le želel, da bi imel poleg sebe take ljudi. Res, ful fajn ekipa!

Drugače pa - Burma se spreminja s svetlobno hitrostjo. Skoraj nič več ni tako, kot je bilo in čez dan, dva bo tega še manj.
Kaotičnost popušča urejenosti, a je (na srečo) še vedno prisotna (predvsem po ulicah Yangona), 99,9% avtomobilov ima volan še vedno na desni strani kljub temu, da je promet "desno usmerjen", ulice so še vedno rdeče zaznamovane s pljunki prežvečenih betlovih listov, ženske se še vedno mažejo s tanako, elektrika še vedno ni samoumevna, politični pogovori še vedno niso glasni, ljudje so pa še vedno zelo, zelo, zelooooooo prijazni.

Z eno nogo je Burma še vsaj tri, štiri desetletja za časom, z drugo pa hodi vštric z modernim svetom. Internet, mobilna telefonija, bankomati so bili še pred dvemi, tremi leti skoraj znanstvena fantastika, danes pa tako običajni, kot v razvitem svetu. No, skoraj. Vsa moderna tehnologija je sicer na voljo, a ne vsepovsod, ne vedno in nikakor ne zanesljivo.

Pa še popotniško turistični vidik.
Pred leti je bila Burma dosegljiva zgolj avanturističnim posameznim popotnikom, ki so morali svoje popotne načrte sproti prilagajati trenutnim razmeram in so misli na udobno potovanje pustili že v sosednji Tajski, tu pa se drenjali v razmajanih avtobusih, se umivali s hladno vodo in v nočeh brez elektrike z baterijsko svetilko iskali wc na hodniku.
Potem se je pa vse spremenilo :(
Danes je individualno potovanje izredno težko, praktično nemogoče pa ga je izvesti brez predhodnega načrtovanja in rezervacij.
Letalske karte so v sezoni razprodane mesece vnaprej, enako je s prenočišči, zelo podobno tudi z avtobusnim in ladijskim prometom.
Jah, Burmo so "odkrile" turistične skupine - velikoooo njih.
Turistov je ogromno, turistična infrastuktura pa (razen nekaj izjem) je ostala na ravni, ko smo se v deželi srečevali le redki, malce čudni, avanturistično naravnani popotniki.
Za ceno tajske sobe s kopalnico, klimo in televizorjem boste tu dobili zanikrno posteljo na skupnih ležiščih, za čisto in ohlajeno sobo bo treba odšteti vsaj 40 ameriških zelencev ($ še vedno kraljuje, čeprav je sedaj tudi lokalni kyat povsem sprejemljiv) in še to le z nekaj sreče v ponudbi rezervacijskih sistemov. Za "walk in" v Yangonu pa računajte vsaj na zelenega stotaka.
Pol ure leta stane več kot trije leti skupaj na Tajskem, Filipinih ali v Maleziji, Indoneziji....

Kritiziram? Grajam?
Ja in ne. Ugotavljam dejansko stanje, v podzavesti pa se mi oglašajo nostalgični spomini.

In zakaj bi sploh še rinil med množico turistov in zato še zapravil nesorazmerno veliko denarja?
Ker gre še vedno za eno izmed najbolj fotogeničnih dežel na svetu, ker v najbolj turističnih predelih še vedno najdeš pristne kotičke brez turistov, ker vsak dan potuješ vsaj nekaj desetletij skozi čas in ker se vsepovsod srečuješ s prijaznostjo, ki jo težko najdeš kjerkoli drugje po svetu.