Zemljevidi poti 2008-2010

2008

Sirija, Jordanija, Libanon
more...

Romunija, Moldova
more...

Maroko
more...

Indija
more...

2009

Srednja Amerika

more...

Balkan

more...

Indonezija / Bali
more...


2010

Vietnam, Kitajska
more...

Come fly with me


...in sem letel z

Adria Airways Aero Continente Aero Mexico Aero Republica Aerocaribe Air Asia Air Bagan Air China Air France Air India Air Mandalay Alitalia Austrian Aviacsa Avianca Bangkok Airways Brit Air British Airways Cathay Pacific China Eastern China Southern Copa Airlines Crossair Delta Egypt Air Emirates Eva Garuda Iberia Indian Airlines Jat Jet Airways KLM LAN Lao Airlines Lao Aviation Lloyd Aereo Boliviano Lufthansa Malaysian Malev Philippine Airlines Qatar Airways Royal Jordanian Spice Jet Sri Lankan Swiss Swissair Thai Turkish Airlines Varig Vietnam Airlines Yangon Airways
in še z nekaj manjšimi, katerih imen se ne spomnim več ali jih nikoli niti nisem vedel.


Dubai International

Zaostala zgodba z začetka poti.
Kar s strahom sem pričakoval devet urni postanek na dubajskem letališču, saj sem prebral cel kup negativnih komentarjev na račun neprijaznosti do tranzitnih potnikov. Žal so se strahovi izkazali za povsem upravičene. Takšnega kaosa še nisem doživel na nobenem letališču.
Ogromno (res ogrooooomnoooo) tranzitnih potnikov, stranišč na terminalu manj kot v večjem letalu, pomankljive in dvoumne oznake, stalno preusmerjanje toka množic ljudi, sila neprijazno osebje, velike vrste pred nepotrebnimi "security checki", nobenega prostora za sedenje, umazana tla....
Skratka, sama NEGATIVA!!!!

S težavo sva si sredi noči našla neudobne stole in s še večjo težavo preživela devet ur.





in še posodobljen spisek "mojih" letališč
Abu Dhabi Accra Amman Atlanta Bagan Bangkok Barranquilla Beograd Berlin Bogota Budapest Buenos Aires Cairo Calama Canaima Cancun Caracas Cartagena Chiang Mai Ciudad Bolivar Colombo Cusco Damask Dar Es Salaam Dhaka Delhi Denpasar Divača Doha Dubai Fort Lauderdale Frankfurt Guangzhou Guilin Hanoi Harare Havana Heho Hong Kong Iguazu Istanbul Jakarta Kathmandu Kochi Kota Kinabalu Kuala Lumpur Kuching Kunming La Paz Lagos Lijiang Lima Ljubljana London Luang Prabang Lusaka Madrid Male Mandalay Manila Merida Mexico City Miami Milano Muenchen Mumbai Nairobi Nazca Orlando Osaka Panama City Paris Phonsavan Phuket Quito Rim Rio de Janeiro Saigon Salvador de Bahia Sandakan Santa Cruz Santiago de Chile Sao Paulo Sarajevo Shanghai Siem Reap Singapur Srinagar Taipei Tivat Tokyo Trst Tunis Udon Thani Varanasi Venezia Vientiane Wien Yangon Yogyakarta Zagreb Zuerich

Zemljevid poti - Tajska, Laos 2010

more...

Konec dežja in konec laoške zgodbe

Na polno luno v oktobru se za menihe konča obdobje trimesečnega umika iz življenja samo za samostanskimi zidovi, hkrati pa ta dan naznanja tudi konec deževne dobe in prihod obdobja za žetje riža. Tri mesece dežja velja pri pravovernih tudi prepoved poročanja - več kot dovolj razlogov za večdnevno praznovanje (Boun Ok Phansa).

Menihi se zakopljejo v delo in izdelujejo najrazličnejše okraske, vsak samostan pa se potrudi s postavitvijo vsaj ene res velike skulpture.
 

Domačini pred domovi postavijo svoje okrašene - ne novoletne jelke, pač pa ladjice.
 

Celo mesto je okrašeno,

otroci pripravijo prireditve,


vsi praznujejo,

vsepovsod gorijo svečke,

a najlepše je po samostanih
 
 
 
 

Kljub velikemu prazniku je vse mirno, spokojno - kakšna ogromna razlika s praznovanjem na Phuketu.

Laos, verjetno se še vidiva.

Pravljično življenje menihov. Ne!



V Laosu (tako kot v marsikateri budistični deželi) velja pričakovanje, da bo vsak človek (ponekod samo moški, drugje tudi ženske) nekaj svojega življenja preživel v samostanu kot menih-inja. "Nekaj življenja" je pri tem zelo relativen pojem, saj gre kdo v samostan le za kak teden, dva, nekateri za par mesecev, so pa tudi taki, ki ostanejo za vedno.
Meništvo je nepridobitna dejavnost :) V prevodu: menihi za svoje preživetje ne delajo, ampak so povsem odvisni od darov iz zunanjega sveta (aha - zato torej tiste jutranje procesije iz prejšnjega zapisa) in ker se zunanji svet ravno ne kopa v zlatu, je tudi njihovo življenje v samostanih vse prej kot pravljično.

Kopalnica, pomivalnica, umivalnica....
 

Spalnica....
 

Učilnica...
 



 
 

Ob zori z menihi

V Luang Prabangu je še tema. Na drugi strani ulice kuhajo riž.

Le od kod so se vzele košare?

Riž je kuhan.
Ljudje se v tišini pripravljajo na darovanje menihom.

Ob prazničnih dneh se jih zbere velika množica.

Ob zori menihi počasi zapuščajo samostane.
(fotke so malce varljive - velika večina jih je narejena pri ISO3200 - saj se vse dogaja ob zori, ko je svetlobe še zelo malo)

V hladu zgodnjega jutra.

In potem se začne....
 
 

Na koncu ostanejo le še prazne košare.