Bagan je sicer res izredno lep, a dnevna lepota po takem jutru kar malo zbledi.
Tudi tokrat ni bilo drugače in moje videnje ostaja enako.
Še leto nazaj si do oddaljenih templjev lahko prišel zgolj s kolesom ali s kočijo, lani pa so okolico preplavila t.i. e-kolesa. V bistvu gre bolj za male skuterje na električni pogon, ki moooooooočno olajšajo premagovanje poti po slabih poteh pod vročim soncem. Pravzaprav je sedaj premikanje prav prijetno.
Iz izkušenj sem vedel, da je tudi za sončni zahod potrebno dovolj zgodaj zavzeti strateške pozicije in res smo si jih priborili v prvi vrsti, a sem bil zaradi množice turistov vseeno malce slabe volje (hmm, ker nisem vedel kaj vse me še čaka v Kambodži in na Kitajskem).
Kaj pa vem. Meni sončni zahodi v Baganu nikoli niso bili nič posebnega.
Veliko bolj so mi bili všeč prizori, ko so se pastirji z živino, skozi sijoči prah, vračali domov.
Še "zgodovinski" posnetki: KLIK
Že od majhnih nog, v bistvu od koder mi seže spomin, mi je bilo domače dvorišče premajhno. In sem se šel potepat. To delam še danes...
Prikaz objav z oznako Bagan. Pokaži vse objave
Prikaz objav z oznako Bagan. Pokaži vse objave
Nekega jutra, ko se zdani
Čeprav že nekajkrat doživet (hvala dobrim vilam, ki so mi to omogočile), pa je zame še vedno najlepši sončni vzhod z vrha Shwesandaw pagode v Baganu.
Prej je bilo tako: KLIK
Vse se začne še krepko v temi (ja, brez poznavanja okolice je lokacijo skoraj nemogoče najti).
Tik pred sončnim vzhodom (fotka malo laže - dejansko ni tako svetlo) se, kot gobice po dežju, začnejo dvigati baloni.
Ko sem bil prvič v Baganu sta si nebo delila dva balona, tokrat sem jih naštel 18.
Gneča v zraku, gneča na tleh.
Sta prišla dva Izraelca, ko se je že začelo daniti, ko so bile vrste že polne, z željo, da se vrineta pred mene in sta bila izredno začudena (hmm, kar zgrožena), ko sem ju na sicer vljudno vprašanje odpravil s kratkim: "No!"
V vračilo sem dobil nekaj hebrejščine in: "You're rude"; jaz pa brez slovenščine: "You're late."
Ja, zgodaj je treba priti na položaje ;)
Marsikdo je prehitro zapustil stupo. Meglice naredijo vzdušje šele po sončnem vzhodu.
Je pa res, da "predstava" ne traja dolgo in da je najlepši pogled le proti soncu.
Še malo igranja s panoramo (seveda vse "z roke")
... in to je to.
Hmm, le vprašanje časa (leto?, dve?) kdaj bodo zaprli dostop do stupe. Na večino stup (pagod) se tako ali tako ne sme več plezati.
Prej je bilo tako: KLIK
Vse se začne še krepko v temi (ja, brez poznavanja okolice je lokacijo skoraj nemogoče najti).
Tik pred sončnim vzhodom (fotka malo laže - dejansko ni tako svetlo) se, kot gobice po dežju, začnejo dvigati baloni.
Ko sem bil prvič v Baganu sta si nebo delila dva balona, tokrat sem jih naštel 18.
Gneča v zraku, gneča na tleh.
Sta prišla dva Izraelca, ko se je že začelo daniti, ko so bile vrste že polne, z željo, da se vrineta pred mene in sta bila izredno začudena (hmm, kar zgrožena), ko sem ju na sicer vljudno vprašanje odpravil s kratkim: "No!"
V vračilo sem dobil nekaj hebrejščine in: "You're rude"; jaz pa brez slovenščine: "You're late."
Ja, zgodaj je treba priti na položaje ;)
Marsikdo je prehitro zapustil stupo. Meglice naredijo vzdušje šele po sončnem vzhodu.
Je pa res, da "predstava" ne traja dolgo in da je najlepši pogled le proti soncu.
Še malo igranja s panoramo (seveda vse "z roke")
... in to je to.
Hmm, le vprašanje časa (leto?, dve?) kdaj bodo zaprli dostop do stupe. Na večino stup (pagod) se tako ali tako ne sme več plezati.
The Road To Mandalay
By the old Moulmein Pagoda, lookin' lazy at the sea, There's a Burma girl a-settin', and I know she thinks o' me; For the wind is in the palm-trees, and the Temple-bells they say:
"Come you back, you British soldier; come you back to Mandalay!"
Tako je pred dobrim stoletjem pisal Rudyard Kipling in še danes je na Iravadiju veliko podobnosti.
Ok, britanskih vojakov res ni več in parnike so zamenjale malce novejše ladjice, življenje ob reki pa se ni kaj dosti spremenilo.
Mi smo pot od Mandalaya, navzdol po Iravadiju, začeli zgodaj zjutraj, še v temi.
Tam nekje med Sagaingom in Inwo pa se je skozi meglice že prikazalo sonce.
No, saj sem že zapisal, da se v zadnjem stoletju ni kaj bistveno spremenilo. Povsem drugačna zgodba, kot pa mestni vrvež v Yangonu ali turistični naval v Mandalayu.
Tudi življenje (promet) na reki je povsem drugačno od mestnega. Nikjer sledu o kakšni turistični gneči.
Enako je bilo z našo ladjico - bolj prazna kot polna, z veliko prostora za lenarjenje, počitek, klepet...
... poslušanje glasbe.
Hmm, je L. poslušala:
Everything I touched was golden
Everything I loved got broken
On the road to Mandalay
Every mistake I've ever made
Has been rehashed and then replayed
As I got lost along the way
KLIK
???
Kljub temu, da se nismo ustavljali (stara fotka z moje druge poti po Iravadiju)...
... pa smo do našega cilja v Baganu prispeli šele ob sončnem zahodu.
Tako je pred dobrim stoletjem pisal Rudyard Kipling in še danes je na Iravadiju veliko podobnosti.
Ok, britanskih vojakov res ni več in parnike so zamenjale malce novejše ladjice, življenje ob reki pa se ni kaj dosti spremenilo.
Mi smo pot od Mandalaya, navzdol po Iravadiju, začeli zgodaj zjutraj, še v temi.
Tam nekje med Sagaingom in Inwo pa se je skozi meglice že prikazalo sonce.
No, saj sem že zapisal, da se v zadnjem stoletju ni kaj bistveno spremenilo. Povsem drugačna zgodba, kot pa mestni vrvež v Yangonu ali turistični naval v Mandalayu.
Tudi življenje (promet) na reki je povsem drugačno od mestnega. Nikjer sledu o kakšni turistični gneči.
Enako je bilo z našo ladjico - bolj prazna kot polna, z veliko prostora za lenarjenje, počitek, klepet...
... poslušanje glasbe.
Hmm, je L. poslušala:
Everything I touched was golden
Everything I loved got broken
On the road to Mandalay
Every mistake I've ever made
Has been rehashed and then replayed
As I got lost along the way
KLIK
???
Kljub temu, da se nismo ustavljali (stara fotka z moje druge poti po Iravadiju)...
... pa smo do našega cilja v Baganu prispeli šele ob sončnem zahodu.
Ko to tamo pjeva
Ob 18:00 sem se vsedel na bus, ob 5:00 zbudil v Yangonu, še malo in že sem bil na obali.
Ja, pa kaj še :( Zgodba je bistveno daljša.
Že par minut po prihodu v Bagan sem si uredil karto za bus, tako da sem dobil sedež spredaj in na prehodu (že vem kako je sedeti na srednjem sedežu - 5 v vrsto). Vseeno sem se moral na busu skregati z eno teto, ker je zasedla moj sedež ... pa svojega tudi. Sem bil dolgo prepričan, da sem imel za sosedo najdebelejšo Burmanko, a sem kasneje v Yangonu opazil zmagovalko. Teta se očitno ni počutila udobno (jaz tudi ne) in je na prvem postanku k meni poslala enega suhca. Fajn.
Avtobus je bil za burmanske razmere povsem spodoben, sedeži se niso dali nagibati (kar štejem za plus), klima je delala (še večji plus), srednje vrste so se napolnile šele čez čas, stojišč ni bilo.
Cesta prve ure ozka, razgibana (gor/dol, levo/desno tako v metrih, kot kilometrih), ko pa smo prišli do glavne ceste med Mandalayem in Yangonom pa dolgočasno ravna. Prometa praktično ni, oziroma je na daljše razdalje zgolj v obliki busov, kamionov in sem ter tja kakšnega osebnega avta. Ja, bistveno drugače, kot smo vajeni doma.
Drugače pa ogromno časa za biti sam s sabo, za iskanje bistva življenja, premišljevanje o preteklosti, prihodnosti, sestavljanje političnega programa.... Vse je res, razen zadnjih dveh postavk.
Muska mi pomaga, rešuje pred melanholijo, daje navdih, zaziblje v dremež, opogumlja, izvabi solzo... Amy, Carlos, Deep Forest, Enya, Faithless, Gabriela, India, Khaled, Manu, Nelly, Rachid, Rammstein, Shakira. Sting, Zlatko....
Ob petih res v Yangonu, oziroma na avtobusni postaji nekje daleč na severnem obrobju mesta. Mudi se mi. Hitro do taksistev in že drviva (v polni temi, brez luči) proti jugozahodu. Na srečo so (nerazsvetljene - spomnite se - elektrika v Burmi ni samoumevna) ulice skoraj prazne in že malo pred šesto kupim karto za bus na obalo.
Še pol urce čakanja in neprijetno presenečenje, ko je pripeljal bus. Uf, tole bo pa naporno.
Na začetku je bil bus še bolj prazen. Zadnji sedeži so rezervirani za prtljago. Pujskov in kur tokrat ni bilo.
Klopce so v starem japonskem lokalcu privarjene tesno skupaj, zelo tesno. Tako tesno, da ni "normalnega" prostora za noge. Beli, visokorasli imamo pa še večje probleme z medvsrtično razdaljo :(
Še bolj na tesno postane potem, ko postavijo peto, plastično vrsto.
Pa ne mislit, da se je s tem končalo. Še posebej nazaj grede, ko smo kar naprej pobirali nove in nove potnike. Neverjetno za koliko stojišč je bilo še prostora.
Seveda se je avtobus vmes tudi pokvaril - ko je bilo najbolj vroče in soparno, sredi ničesar, na prašnem ovinku. Škatla z orodjem je bila hitro pri roki - no, prej je bila stalno pod mojimi nogami - manj kot pol urce zbijanja, pa smo šli naprej. Po sedmih urah na cilju.
Nazaj grede še slabše. Isti avtobus, že na začetku povsem (tako sem naivno mislil) napolnjen, a smo dali, kot bi rekli športniki, od sebe 120%. Torbo s foto opremo sem držal v naročju, dnevni nahrbtnik imel med nogama, živci pa so mi uhajali ven - vsepovsod. Tudi muska me ni mogla rešiti.
Folka v avtobusu toliko, da se ni dalo dihati (pa so bila vsa okna odprta), potem so pa še malicali in bruhali malico. Otroci so jokali, ker jim je bilo slabo, starši kupovali kuhano koruzo, da ne bi jokali... Verjetno se še danes vidi rezultat na mojem ruzaku :(
Celo pot sem prosil Budo, da bi se cesta vsaj za meter zravnala, a me navkljub svojim velikim ušesom očitno ni slišal, no, vsaj uslišal ne.
Gradnja cest v Burmi je prav posebna. Pravzaprav posebna za naše pojme, saj je običajna za marsikatero "tretjo" državo. Zaradi monsunskega podnebja je potrebno cesto dvigniti od tal, da ni že ob prvem nalivu vse pod vodo. In dvignejo jo prav konkretno - za dobra dva ali celo tri metre. To pomeni zemeljski nasip, ki ga sedaj delajo strojno, včasih (še ne prav dolgo nazaj) pa so to delali kar lepo ročno (še posebej so bile "priljubljene" delovne akcije s političnimi zaporniki).
Nasip na vrhu utrdijo z nekaj decimetri kamenja, čez posujejo pesek (še eno "priljubljeno" opravilo za zapornike - razbijanje skal s kladivom in ravnanje površine), potem pa lepo zalijejo z nekako mešanico katrana. Površina se že po nekaj tednih začne luščiti, nabrežina pa zaradi slabe utrjenosti in neenakomerne obremenitve pogrezati.
Avtobus se je valil in poskakoval iz luknje v luknjo, se zibal in visel na robu tako, da sem bil neštetokrat prepričan, da se bomo prevrnili.
Bagan - Yangon: 11 ur, slabih 18€
Yangon, od postaje do postaje: skoraj 1 uro, slabih 10€ (del vožnje delil taxi, običajna cena skoraj 15€)
Yangon - Ngwe Saung: 7 ur, slabih 8€
Ja, pa kaj še :( Zgodba je bistveno daljša.
Že par minut po prihodu v Bagan sem si uredil karto za bus, tako da sem dobil sedež spredaj in na prehodu (že vem kako je sedeti na srednjem sedežu - 5 v vrsto). Vseeno sem se moral na busu skregati z eno teto, ker je zasedla moj sedež ... pa svojega tudi. Sem bil dolgo prepričan, da sem imel za sosedo najdebelejšo Burmanko, a sem kasneje v Yangonu opazil zmagovalko. Teta se očitno ni počutila udobno (jaz tudi ne) in je na prvem postanku k meni poslala enega suhca. Fajn.
Avtobus je bil za burmanske razmere povsem spodoben, sedeži se niso dali nagibati (kar štejem za plus), klima je delala (še večji plus), srednje vrste so se napolnile šele čez čas, stojišč ni bilo.
Cesta prve ure ozka, razgibana (gor/dol, levo/desno tako v metrih, kot kilometrih), ko pa smo prišli do glavne ceste med Mandalayem in Yangonom pa dolgočasno ravna. Prometa praktično ni, oziroma je na daljše razdalje zgolj v obliki busov, kamionov in sem ter tja kakšnega osebnega avta. Ja, bistveno drugače, kot smo vajeni doma.
Drugače pa ogromno časa za biti sam s sabo, za iskanje bistva življenja, premišljevanje o preteklosti, prihodnosti, sestavljanje političnega programa.... Vse je res, razen zadnjih dveh postavk.
Muska mi pomaga, rešuje pred melanholijo, daje navdih, zaziblje v dremež, opogumlja, izvabi solzo... Amy, Carlos, Deep Forest, Enya, Faithless, Gabriela, India, Khaled, Manu, Nelly, Rachid, Rammstein, Shakira. Sting, Zlatko....
Ob petih res v Yangonu, oziroma na avtobusni postaji nekje daleč na severnem obrobju mesta. Mudi se mi. Hitro do taksistev in že drviva (v polni temi, brez luči) proti jugozahodu. Na srečo so (nerazsvetljene - spomnite se - elektrika v Burmi ni samoumevna) ulice skoraj prazne in že malo pred šesto kupim karto za bus na obalo.
Še pol urce čakanja in neprijetno presenečenje, ko je pripeljal bus. Uf, tole bo pa naporno.
Na začetku je bil bus še bolj prazen. Zadnji sedeži so rezervirani za prtljago. Pujskov in kur tokrat ni bilo.
Klopce so v starem japonskem lokalcu privarjene tesno skupaj, zelo tesno. Tako tesno, da ni "normalnega" prostora za noge. Beli, visokorasli imamo pa še večje probleme z medvsrtično razdaljo :(
Še bolj na tesno postane potem, ko postavijo peto, plastično vrsto.
Pa ne mislit, da se je s tem končalo. Še posebej nazaj grede, ko smo kar naprej pobirali nove in nove potnike. Neverjetno za koliko stojišč je bilo še prostora.
Seveda se je avtobus vmes tudi pokvaril - ko je bilo najbolj vroče in soparno, sredi ničesar, na prašnem ovinku. Škatla z orodjem je bila hitro pri roki - no, prej je bila stalno pod mojimi nogami - manj kot pol urce zbijanja, pa smo šli naprej. Po sedmih urah na cilju.
Nazaj grede še slabše. Isti avtobus, že na začetku povsem (tako sem naivno mislil) napolnjen, a smo dali, kot bi rekli športniki, od sebe 120%. Torbo s foto opremo sem držal v naročju, dnevni nahrbtnik imel med nogama, živci pa so mi uhajali ven - vsepovsod. Tudi muska me ni mogla rešiti.
Folka v avtobusu toliko, da se ni dalo dihati (pa so bila vsa okna odprta), potem so pa še malicali in bruhali malico. Otroci so jokali, ker jim je bilo slabo, starši kupovali kuhano koruzo, da ne bi jokali... Verjetno se še danes vidi rezultat na mojem ruzaku :(
Celo pot sem prosil Budo, da bi se cesta vsaj za meter zravnala, a me navkljub svojim velikim ušesom očitno ni slišal, no, vsaj uslišal ne.
Gradnja cest v Burmi je prav posebna. Pravzaprav posebna za naše pojme, saj je običajna za marsikatero "tretjo" državo. Zaradi monsunskega podnebja je potrebno cesto dvigniti od tal, da ni že ob prvem nalivu vse pod vodo. In dvignejo jo prav konkretno - za dobra dva ali celo tri metre. To pomeni zemeljski nasip, ki ga sedaj delajo strojno, včasih (še ne prav dolgo nazaj) pa so to delali kar lepo ročno (še posebej so bile "priljubljene" delovne akcije s političnimi zaporniki).
Nasip na vrhu utrdijo z nekaj decimetri kamenja, čez posujejo pesek (še eno "priljubljeno" opravilo za zapornike - razbijanje skal s kladivom in ravnanje površine), potem pa lepo zalijejo z nekako mešanico katrana. Površina se že po nekaj tednih začne luščiti, nabrežina pa zaradi slabe utrjenosti in neenakomerne obremenitve pogrezati.
Avtobus se je valil in poskakoval iz luknje v luknjo, se zibal in visel na robu tako, da sem bil neštetokrat prepričan, da se bomo prevrnili.
Bagan - Yangon: 11 ur, slabih 18€
Yangon, od postaje do postaje: skoraj 1 uro, slabih 10€ (del vožnje delil taxi, običajna cena skoraj 15€)
Yangon - Ngwe Saung: 7 ur, slabih 8€
Kyi Kyi
Večji del dopoldneva, ki mi je še ostal v Baganu sem preživel med prodajalci spominkov pred nekim templjom. Malo smo barantali, malo menjavali, še največ pa se pogovarjali.
Kyi Kyi (spregovori se Či Či) je simpatična punca, ki mi je natančno pregledala celotno vsebino dnevnega nahrbtnika in med ogromno smeha sva ugotovila, da sem se jaz pripravljen posloviti od majhne torbe, ona pa od peščene slike.
(Tudi) zaradi takih nasmehov je lepo potovati.
Sonček iz Bagana.
Kyi Kyi (spregovori se Či Či) je simpatična punca, ki mi je natančno pregledala celotno vsebino dnevnega nahrbtnika in med ogromno smeha sva ugotovila, da sem se jaz pripravljen posloviti od majhne torbe, ona pa od peščene slike.
(Tudi) zaradi takih nasmehov je lepo potovati.
Sonček iz Bagana.
Pastirci se vračajo
Prostor na ploščadi sem imel izborjen, torej je treba samo še fotkat. Drugače sem že kar vajen občudojočih pogledov gospodičen in zavistnih gospodičev, a tokrat se je moj teliček (28-300L IS) povsem izgubil med množico velikih belih in črnih. Vsi so jih imeli na stojalih in usmerjene v točko, kjer je oranžna luč počasi izgubljala moč, le jaz sem ga imel v rokah in ga usmerjal v tla.
Ne, ni mi bilo nerodno ;) Le vedel sem, da se bliža čas, ko se začnejo domov vračati kmetje, pastirji, ...
Tako, kot zjutraj meglice ustvarjajo čarobno ozračje, popoldan za to poskrbijo oblaki, s soncem obsijanega prahu.
Kmetje, pastirji, krave, koze.... pa še kočije (razvajeni turisti zmorejo vožnjo na vozu le v eno smer, potem pa po njih pridejo s kombiji).
Počasi se začenja temniti, a bolj kot o ISO nastavitvah, razmišljam kako bom v temi našel pot nazaj do ceste :(
Še malo pritiskanja na sprožilec (in še ena panorama narejena "iz roke")...
Slovo od Bagana? Hmm, še bi se vrnil. Je naporno, na trenutke tudi mučno, a lepo, zelo lepo.
Naročite se na:
Objave (Atom)

























































