By the old Moulmein Pagoda, lookin' lazy at the sea, There's a Burma girl a-settin', and I know she thinks o' me; For the wind is in the palm-trees, and the Temple-bells they say:
"Come you back, you British soldier; come you back to Mandalay!"
Tako je pred dobrim stoletjem pisal
Rudyard Kipling in še danes je na Iravadiju veliko podobnosti.
Ok, britanskih vojakov res ni več in parnike so zamenjale malce novejše ladjice, življenje ob reki pa se ni kaj dosti spremenilo.
Mi smo pot od Mandalaya, navzdol po Iravadiju, začeli zgodaj zjutraj, še v temi.
Tam nekje med Sagaingom in Inwo pa se je skozi meglice že prikazalo sonce.
No, saj sem že zapisal, da se v zadnjem stoletju ni kaj bistveno spremenilo. Povsem drugačna zgodba, kot pa mestni vrvež v Yangonu ali turistični naval v Mandalayu.
Tudi življenje (promet) na reki je povsem drugačno od mestnega. Nikjer sledu o kakšni turistični gneči.
Enako je bilo z našo ladjico - bolj prazna kot polna, z veliko prostora za lenarjenje, počitek, klepet...
... poslušanje glasbe.
Hmm, je L. poslušala:
Everything I touched was golden
Everything I loved got broken
On the road to Mandalay
Every mistake I've ever made
Has been rehashed and then replayed
As I got lost along the way
KLIK
???
Kljub temu, da se nismo ustavljali (stara fotka z moje druge poti po Iravadiju)...
... pa smo do našega cilja v Baganu prispeli šele ob sončnem zahodu.
Ni komentarjev:
Objavite komentar