V covidnih letih sem se že skoraj navadil na domače zapečkarstvo, potem sem pa spomladi, na potepanju po jugu Vietnama, ugotovil kako zelo mi manjka ves tisti svetovni živžav.
Še pred poletjem sem začel gledati zemljevide in razmišljati o naslednjni poti.
Težavna odločitev: kam.
Že nekaj let nisem več obremenjen s tem, da bi obiskal novo državo, v bistvu niti ne več s tem, da bi obiskal nove kraje.
Mogoče sem se tudi malo polenil, a sem že pred parimi leti, ko sem se v Gorskem Karabahu izogibal vojaškim postojankam in ko so me Abhaziji več ur maltretirali ruski vojaki, sklenil, da je dovolj takih dogodivščin...Saj me je vmes resno zamikal še Irak, a sem se mu (tudi ob pogledu v denarnico) odpovedal in od takrat sledim vodilu "na easy".
Da skrajšam ;) na koncu sem kupil povratno karto za BKK in se odločil, da pogledam nekaj mojih priljubljenih destinacij in primerjam kaj in kako so se stvari spremenile v zadnjih letih (hmm, desetletjih).
Da ne bi šlo vse tako na lahko (resnici na ljubo sem na koncu potovanja zelo pogrešal nekaj več razgibanosti, pestrosti, hitenja...) je za to že pred začetkom poskrbel Turkish Airlines z odpovedanim letom LJU-IST- Manj kot dva tedna pred odhodom sem na hitro kupoval nove letalske karte, prenočišča, odpovedoval že rezervirane nočitve, prilagajal urnike...
... a po 24. letih sem spet sedel na letalu za Luang Prabang (ok, vmes sem bil še ene 3x v Laosu (in Luang Prabangu)).
Kljub temu, da so mi na Lao Airlines dejali, da je le še en prost sedež, ko sem kupoval novo karto BKK-LPQ, nas je na letalu bilo dejansko le 14 potnikov.
Nova letališka stavba, povsem drugače, kot prvič, ko je bil vozni red napisan s kredo na šolski tabli.
Pred desetletjema so se mi izobešene komunističe zastave zdele še običajne, tokrat pa kar nisem mogel verjeti svojim očem, ampak ja, Laos je v marsičem še vedno zasidran v preteklosti.
Prvi sprehod po mestu in prvi (novi) vtisi - vse mi je bilo tako domače, praktično nič nepričakovanega. Na glavni ulici še vedno majhne trgovinice, restavracije, predelani kamiončki še vedno vozijo turiste - hmm, manj jih je bilo kot "običajno".
S prve poti sem pogrešal edino velik (200l) kovinski sod z ledom, s katerim so dopolnjevali sadne sokove.
Star francoski most še vedno služi svojemu namenu, le promet so omejili.
Sprehod po večerni tržnici (night market) pa me je pustil povsem brez besed.
Ok, ulična tržnica se je oblikovala šele kasneje, a povsem enake izdelke, kot jih prodajajo sedaj, sem kupoval pri domačinkah pred 24 leti. Res tudi, da turistov ni bilo veliko, a je bilo dogajanje na tržnici povsem mirno, vsi pogovori so se še vedno odvijali skoraj šepetajoče, nikjer povzdignjenih glasov, nikjer vlečenja za rokave, ...
Spomini, nostalgija, presenečenje... vse se je mešalo in kar nisem vedel ali je to sedanjost ali preteklost, a s kančkom razuma sem se hkrati spraševal do kdaj še, kakšna bo prihodnost?
Ja, Luang Prabang je posebno mesto in s prav posebnim mestom v mojem srcu.
