Amarapura - U Bein


Mandalay mi prejšnjič ni bil prav nič všeč, tokrat sem ga imel zgolj za izhodišče za na vzhod, a pozno popoldne se da lepo izkoristiti za ogled mostu U Bein ob sončnem zahodu. Pomirjen, ker so mi res dostavili izgubljeno prtljago, sem na ulici hitro našel motorista, ki me je bil pripravljen peljati do kakih 12 km oddaljene Amarapure, kjer je glavna atrakcija najdaljši tikov most na svetu. Povsem običajno je, da si tam poiščeš čolnarja, ki te malo zapelje po jezeru, potem pa v čolnu počakaš na sončni zahod - seveda s fotoaparatom v roki.

Nekaj se me je držala smola in izbira čolnarja se je izkazala za veliko napako. Imel je povsem svojo predstavo kaj naj bi jaz fotkal in v tem prepričanju tudi trmasto vztrajal. Na začetku mi je bilo še vseeno in sem ga pustil, da je zapeljal na drugo stran mostu, ko pa se je sonce že neusmiljeno spuščalo in sva bila parkirana pod mostom, sem počasi začel izražati svoje nezadovoljstvo.

Pa ni kaj dosti pomagalo. Zaveslal je povsem drugam, kot so bili vsi ostali čolni. Seveda ni bil on najpametnejši, vsi ostali pa bedaki. Pozicija za fotkanje je bila nemogoča in spet se je v angleščino prikradlo par balkanskih izrazov. Ob silnem godrnjanju (njegovem in mojem) se je počasi le spravil do ugodnejše pozicije, kjer pa so medtem najboljše položaje seveda že zasedli drugi čolni. Super :( Preostalo mi ni nič drugega, kot da zadnje trenutke sončnega zahoda lovim stoje v majajočem se čolnu in še to iz druge vrste, za množico turistov z bliskajočimi se kompakti.

 
 



HEH - MDL

Ker sem že imel izkušnjo z vožnjo z avtobusom (pet v vrsto) od Inleja do Mandalaya sem si raje omislil razkošnejšo varianto z ATRom, ki je bil v tem primeru v lasti nove latalske družbe Air KBZ.
Polet, kot polet, vsega skupaj za dobre pol ure in pristanek v Mandalayu.
Si zamišljate relativno novo (zgrajeno l. 2000) letališče z načrtovano kapaciteto sprejema 1000 potnikov na uro in potem kakih 30 čakajočih pred trakom za prtljago?
Čudni občutki. Še bolj pa potem, ko sem v prazni hali, ob praznem traku ostal sam - brez prtljage.
Hmmm, to ne bo dobro. Ura se je bližala poldnevu, danes bi moral kupiti še vozovnico za vlak, nameraval sem si ogledati sončni zahod v Amarapuri, sredi noči pa želel z vlakom naprej. Brez prtljage bo vse skupaj padlo v vodo.
Seveda je bilo povsem iluzorno pričakovati, da bi na praznem letališču našel okence/pisarno "Lost & Found". Na srečo se je od nekod znašlo par letaliških delavcev, ki so priklicali enega strica v letalski uniformi s celo kopico činov na ramenih. Se me je hotel kar na hitro znebiti z obljubo, da bodo prtljago poiskali in mi jo dostavili "As soon as possible".
Čaki, čaki, kakor je meni znano večina letal kroži med par letališči in tole bo čez pol ure pristalo nekje "v bližini" in od tam bi mi lahko druga družba dostavila prtljago v dveh, treh uricah.
Med mojim razmišljanjem je stric hotel že kar stran. Hop Cefizelj, tako enostavno pa ne bo šlo. Sicer imam zelo visok prag potrpežljivosti, a ko je enkrat meja presežena ni več šale. Očitno sem ton pogovora (hmm, mojega daljšega monologa) kar lepo povišal, saj se je okoli naju kar naenkrat zbralo še več ljudi, iz različnih letalskih družb. Ja, hudiča, ampak res, kako le Air KBZju uspe izgubiti prtljago na polurnem letu... Stric je počasi obupal, prijel walkie talkie in začel nekaj poizvedovati. Matr mu, to bi lahko že takoj na začetku. Taisto letalo bo popoldan spet pristalo v Mandalayu... A dej nehi, a tega prej nisi vedel. Prtljago bodo toliko časa zadržali na letalu in mi jo dostavili v hotel... In jaz naj kar na lepe oči verjamem, al kaj.

Pa sem dobil potrdilo o izgubljeni prtljagi in zagotovilo o vračilu hkrati. Nad listkom sem bil tako šokiran, da sem povsem obmolknil. A ne za dolgo. Pokrovko je povsem odneslo. Ne se delat norca iz mene... in je spet sledil monolog z vključenimi slovenskimi (no, balkanskimi) izrazi.

Eh, zgodba postaja skoraj tako dolga, kot je bil moj prisilni postanek. Če skrajšam - od strica sem dobil še številko njegovega mobilnega telefona, povabilo na kavo, čaj, sok in zastonj prevoz do hostla. Glede zadnjega sva se še malo skregala. Dejansko mi v nobenem primeru ne bi pripadal, a sem zatežil, da na letališču ni več nikogar (in nikogar ne bo vsaj še ene tri ure), da bi z njim delil stroške taksija. Med prepirom je popustil (šibkejši popustijo) in obljubil, da bo plačal taksi. No, potem je tudi sam ugotovil, da so cene taksijev nesramno visoke, poklical svojega zeta in mu tik pred odhodom še zabičal naj vključi klimo :)

Hostel je bil sicer na dobri lokaciji, a soba je bila ena brezokenska umazana luknja, v katero ne bi vstopil, če bi imel še kaj izbire. Eh, za tistih par uric bo že. Z motoristom do železniške postaje po vozovnico in dobršen del popoldneva mi je še ostal za daljši sprehod do ene fine restavracije (sem jo poznal že od prej), kjer sem z zrezkom nadomestil dopoldanske tegobe.

Na svidenje Inle


Uf, se je pa nabralo enih fotk z Inleja. Ja, meni je zelo všeč in tudi fotogenično se mi zdi. Zato tudi nasvidenje in ne adijo ;)


Preden se poslovim pa še malo o vasi Nyaungshwe. Če ne bi bila v Burmi, bi bila tipično backpackersko središče. Vsaka druga, tretja hiša je restavracija, agencija, izposojevalnica koles ali gostišče (guesthouse). Na vsakem koraku se lahko dogovorite za takšno ali drugačno turo s čolnom po jezeru, zjutraj obiščete lokalno tržnico, zvečer pa skupaj z domačini posedate ob dobrotah z žara.
Zakaj pa tisto: "Če ne bi bila v Burmi"?
Gostišča so zelo skromna, še posebej, če upoštevamo velik porast cen v zadnjem času. Stene iz pletenih palminih listov skozi katere se (dobesedno) sliši celo sosedovo dihanje, kopalnice, kjer je topla voda bolj izjema, kot pravilo, luč takrat, ko je elektrika ali pa ob ropotanju dieselskega agregata.
Ja, elektrika ni samoumevna. Ni ulične razsvetljave, ni nočnega rajanja, internetna povezava (kadar je elektrika in kadar net dela) je taka, kot iz časov modemov 14400 (poznavalci veste o čem govorim, za ostale pa poenostavljeno: zelooooooo počasi).
To je pač burmanska realnost. A na stvari je treba gledati predvsem s pozitivne strani.
V restavracijah dobite doma narejene rezance, njoke in še kup drugih testenin, večerjate ob svečah, za zajtrk dobite sveže (lokalno, a za nas eksotično) sadje, razvajajo vas s sveže zmiksanimi sokovi, zjutraj z lahkoto vstanete pred sončnim vzhodom (no, vsaj jaz sem komaj čakal, da sem ušel iz hladne in mračne sobe), za drobiž (manj kot 1€ na dan) si izposodite kolo za raziskovanje okolice ...
Meni je bilo všeč in pozitivne stvari (da o uživanju ob fotkanju, vožnji po jezeru in s kolesom ter srečevanji z domačini sploh ne govorim) so krepko premagale tiste manj prijetne.


  

Lastnico guesthousa sem polno zaposlil in po dobri uri lovljenja telefonskih zvez ji je uspelo priklicati Mandalay in Hsipaw in mi rezervirati naslednji prenočišči, s tem, da sem za Mandalay vedel le ime gostišča, saj so bile vse moje izbire in vse rezerve, ki sem jih našel na netu že zasedene.

Njami, še bi mami






Sobota - čas za tržnico


Brez lažne skromnosti - takih tržnic, kot sta bili v Indeinu in Nyaugshweju sem videl že (dobesedno) na stotine, a me še vedno fotografsko pritegnejo. Kakorkoli obrnemo, še vedno so bistveno drugačne od videnega v naši bližnji okolici.

Večinoma se vse dogaja na tleh, del tržnice pa vseeno tvorijo stojnice s strehami, vmes pa polivinilaste ponjave - tokrat za zaščito pred soncem, čez kak mesec ali dva pa pred dežjem.

Verjetno ni treba posebno poudarjati, da so Azijci večinoma bistveno nižji od nas.Od mene pa še posebej. Ponjave pa postavljene ravno prav za njih, meni so pa segale največ tja nekam do vratu. Torej je bilo moje gibanje sila ponižno, ne samo s sklonjeno glavo, sem se moral tudi v hrbtu kar krepko upogniti.





 Gibanje na odprtem delu ni bilo nič lažje. Vseskozi sem moral paziti, da s svojimi velikimi (no, spet za azijske razmere :)) stopali nisem pohodil kake ribe ali tete. Potem pa še vonjave, ki so me prisilile, da sem se vedno znova hodil nadihat na drugo stran tržnice, k sadju, zelenjavi in rožicam.


Ribe so sigurno "sveže".



Definitivno ni strojno, dvomim pa tudi, da gre za ekstra deviško, hladno stiskano.





Ja, pri rožicah je bilo najlepše. Prav neverjetno se mi je zdelo, da so šli šopi rezanega cvetja tako zelo v promet.



Potujoče kovaške "delavnice" (ogenj, oglje, nakovalo, kladivo, klešče, pila) na obrobju tržnice.


Še pred poldnevom se večina trgovanja zaključi in čas je za pot domov.

TRS

Jezikovna pregrada je bila prevelika, da bi neposredno izvedel kaj so delali, a glede na to, da je v igri sladkorni trs, mislim, da so izdelovali melaso.
Ve kdo kaj več?





Šivilja in škarjice


 Če sem povsem odkrit, sem takih delavnic, kot je ta nekje na jezeru Inle, videl že precej v Laosu, Vietnamu, Kambodži, tudi na Tajskem in Kitajskem in ravno zaradi tega ne znam več pravilno ceniti dolgotrajnega in potrpežljivega dela tkalk.


Za zahodni svet je dandanes povsem nepredstavljivo, da bi desetine (v nekaterih primerih celo stotine) ur potrebnih za nastanek svilenega izdelka zapakirali v skromno ceno, ki bi jo doma dosegel že strojno narejen izdelek iz umetnih snovi.

Klasičen izgled tkalnice (v času kosila).






Si predstavljate koliko časa, truda, natančnosti in potrpežljivosti je potrebno, da iz teh drobnih nitk nastane npr. šal?

Bi bili sposobni narediti kaj podobnega? Kako bi potem to delo, ta izdelek ovrednotili? In za koliko menite, da ga lahko kupite nekje v JV Aziji?



Dolgovratke (pleme Padaung) sodijo v skupino Karenov, ki je ena izmed najbolj preganjanih skupin v Burmi. Zelo znano je njihovo "pribežališče" na S Tajske (Mae Hong Son), nekaj pa se jih je očitno zateklo tudi na Inle in izgleda, da žal ne bo več dolgo trajalo, da bodo tudi tu kot v "človeškem živalskem vrtu". Trenutno še bistveno več časa tkejo, kot pozirajo, a množice turistov v Burmi se večajo....


Sem pa prvič videl, da za tkanje uporabljajo tudi nitke iz stebel vodne lilije (lotusa). No, tu je šele enega dela - še preden niti sploh pridejo do statev.


Niti so bolj grobe, delo na statvah pa je povsem enako.

 Tudi na pogled  bolj grobo, a na dotik mehko in voljno.

No, vsaj tu so začeli bolj realno (za naše poglede) vrednotiti končne izdelke. Ja, cena je v USD in velja za en šal.