Ribič, ribič me je ujel

Jezero Inle je bilo neke vrste ljubezen na prvi pogled (voda je že itak moja šibka točka). Vsi ti tisti vrtovi sredi vode, pa hiše na kolih, male delavnice (vse še sledi)... predvsem so mi bili pa všeč ribiči.  Njihovo, prav unikatno veslanje z eno nogo in velike košare iz bambusa s katerimi lovijo ribe... Ne vem, mogoče sem tudi obremenjen s foto pogledom (ja, meni so sila fotogenični), a prav veselil sem se ponovnega snidenja z jezerom.
Dogovoril sem se, da si čolna ne bom delil z nikomer in si tako po lastni volji namenjal čas in cilje za fotkanje. Edini problem, ki se je pokazal šele kasneje, je bil, da mladi možak in še mlajši brat, ki sta vodila čoln, skupaj nista zmogla kaj več kot deset polomljenih angleških besed. Prav mi je, saj tudi jaz nisem znal več kot dve burmanski besedi :(
Kar veliko problemov je bilo, da sem jima vsaj približno dopovedal, kaj bi rad fotkal, a vseeno je bilo nekaj viška (prevažanje med hišami z "restavracijami", čakanje v nepomebnih samostanih) in manjka (fotogenične stupe). Jp, fotografska je (še vedno) težka.






Uh, kako sem se šele namatral, da sem jima dopovedal in še bolj, da sem ju prepričal, da bi rad na jezeru ostal do sončnega zahoda in fotkal - seveda ribiče.
Nekako mi je le uspelo in zdi se mi, da je bilo vredno vsega pogajalskega in jezikovnega truda.











1 komentar:

Ksaver pravi ...

seveda je bilo vredno! prav lepe so!