Polet, kot polet, vsega skupaj za dobre pol ure in pristanek v Mandalayu.
Si zamišljate relativno novo (zgrajeno l. 2000) letališče z načrtovano kapaciteto sprejema 1000 potnikov na uro in potem kakih 30 čakajočih pred trakom za prtljago?
Čudni občutki. Še bolj pa potem, ko sem v prazni hali, ob praznem traku ostal sam - brez prtljage.
Hmmm, to ne bo dobro. Ura se je bližala poldnevu, danes bi moral kupiti še vozovnico za vlak, nameraval sem si ogledati sončni zahod v Amarapuri, sredi noči pa želel z vlakom naprej. Brez prtljage bo vse skupaj padlo v vodo.
Seveda je bilo povsem iluzorno pričakovati, da bi na praznem letališču našel okence/pisarno "Lost & Found". Na srečo se je od nekod znašlo par letaliških delavcev, ki so priklicali enega strica v letalski uniformi s celo kopico činov na ramenih. Se me je hotel kar na hitro znebiti z obljubo, da bodo prtljago poiskali in mi jo dostavili "As soon as possible".
Čaki, čaki, kakor je meni znano večina letal kroži med par letališči in tole bo čez pol ure pristalo nekje "v bližini" in od tam bi mi lahko druga družba dostavila prtljago v dveh, treh uricah.
Med mojim razmišljanjem je stric hotel že kar stran. Hop Cefizelj, tako enostavno pa ne bo šlo. Sicer imam zelo visok prag potrpežljivosti, a ko je enkrat meja presežena ni več šale. Očitno sem ton pogovora (hmm, mojega daljšega monologa) kar lepo povišal, saj se je okoli naju kar naenkrat zbralo še več ljudi, iz različnih letalskih družb. Ja, hudiča, ampak res, kako le Air KBZju uspe izgubiti prtljago na polurnem letu... Stric je počasi obupal, prijel walkie talkie in začel nekaj poizvedovati. Matr mu, to bi lahko že takoj na začetku. Taisto letalo bo popoldan spet pristalo v Mandalayu... A dej nehi, a tega prej nisi vedel. Prtljago bodo toliko časa zadržali na letalu in mi jo dostavili v hotel... In jaz naj kar na lepe oči verjamem, al kaj.
Eh, zgodba postaja skoraj tako dolga, kot je bil moj prisilni postanek. Če skrajšam - od strica sem dobil še številko njegovega mobilnega telefona, povabilo na kavo, čaj, sok in zastonj prevoz do hostla. Glede zadnjega sva se še malo skregala. Dejansko mi v nobenem primeru ne bi pripadal, a sem zatežil, da na letališču ni več nikogar (in nikogar ne bo vsaj še ene tri ure), da bi z njim delil stroške taksija. Med prepirom je popustil (šibkejši popustijo) in obljubil, da bo plačal taksi. No, potem je tudi sam ugotovil, da so cene taksijev nesramno visoke, poklical svojega zeta in mu tik pred odhodom še zabičal naj vključi klimo :)
Hostel je bil sicer na dobri lokaciji, a soba je bila ena brezokenska umazana luknja, v katero ne bi vstopil, če bi imel še kaj izbire. Eh, za tistih par uric bo že. Z motoristom do železniške postaje po vozovnico in dobršen del popoldneva mi je še ostal za daljši sprehod do ene fine restavracije (sem jo poznal že od prej), kjer sem z zrezkom nadomestil dopoldanske tegobe.
Ni komentarjev:
Objavite komentar