Kitajci prihajajo

Velikokrat doma poslušam tarnanje nad tem, da ni veliko foto opreme na zalogi, da izbira ni prav nič pestra, da je slabo poskrbljeno za servis...
Čudno kajne?
V enem dnevu sem v parih kitajskih vaseh (ja, vaseh) videl več profesionalne opreme, kot jo pokupi vsa Slovenija v nekaj letih.
Torej?





Na fotkah je zgolj zelo majhen košček videnega!!!

Sem že začel pisati o tem kako je enako na drugih področjih, pa sem prenehal in vse zbrisal :(
Slovenci zelo podcenjevalno gledajo na Kitajce, a so nas vsaj v urbanih okoljih že močno prehiteli, kupna moč je vse večja, produkti dostopni, tehnološko so zelo napredni, postajajo vse bolj razgledani, odprti.....

Kitajci ne prihajajo, so že tu in čez leto ali dve jim niti slediti ne bomo več mogli.

Dober tek






Poševnooke in poševnookec

Včasih je potrebno veliko načrtovanja, včasih pa je dovolj kanček sreče in tokrat sva jo imela - v Yuanyang sva prišla ravno, ko je bil v bljižnji vasici tržni dan, na njem pa množica etničnih skupin.











Fotografski raj

Spet vstajanje pred sončnim vzhodom (česar sem se na tej poti že povsem navadil) in v popolni temi z baterijsko svetilko v eni roki in stativom v drugi na iskanje primernega mesta za čakanje, da sonce osvetli riževe terase.


 Najprej v bližini hostla, potem pa še cel dan naokrog - teras kar ni hotelo zmanjkati.



Barve so se spreminjale glede na položaj sonca, glede na količino vode na terasah, pa tudi glede vrste in števila alg v vodi.





Se je pa tudi tu poznalo zimsko pomanjkanje vode, saj je bilo zelo veliko teras povsem suhih.

En dan je bil definitivno premalo za kakšen resen šuting, še sploh, ker si prej nisem niti predstavljal za kakšne razsežnosti gre.

Definitivno pa vredno obiska navkljub porabljenemu času, ne prav lahkemu dostopu in težavam s kitajščino ;)
Ja, še bi prišel.

Kitajščina za telebane

Trebuščke sva napolnila, majice prešvicala in se dodobra navadila na gnečo - torej pravi čas za odhod na Kitajsko (no, še prej sva se pol dneva izgubljala med popotniki na Khao Sanu).
Po vsem prebranem na forumih sem bil (upravičeno) v skrbeh zaradi sporazumevanja v naslednjih dneh. Moja kitajščina se konča pri dveh besedah (pozdrav in hvala), v krajih kamor sva odhajala pa je angleščina bolj redka, kot svahili v Spodnjem Dupleku.
In res. Na letališču v Kunmingu sva se zaklepetala s Kitajcem, ki je delal v menjalnici, poskusila pridobiti čimveč informacij in potem pozabiti na angleščino.
Letališki bus do južne avtobusne postaje sva našla s pomočjo tega Kitajca, potem se je pa začelo: zvezček v katerem sem imel v kitajščini napisana vsa potrebna imena krajev je bil nenehno v uporabi, s kalkulatorjem smo si pomagali pri cenah in ja, roke so tudi delale.
Najin prvi cilj so bile riževe terase na jugu Yunnana, a sva morala pot zaradi velike razdalje in poznega prihoda v Kunming razdeliti na dva dela.

Na Kitajskem sem bil že štirikrat (nazadnje pred dobrim letom), a me je tudi tokrat presenetila. Kunminga kar ni bilo konec - na desetine novo zgrajenih, ali še v gradnji, blokov in stolpnic, široke ceste, železniški tiri in --- stotine nadzornih kamer. Potem pa slabe štiri ure vožnje do Jianshuija, ko je bila ob poti vsaka ped zemlje obdelana in posejana s tisočerimi rastlinjaki (in ne, niti slučajno ni šlo samo za ravnino).

Za Jianshui sem mislil, da je malo mestece, no ja, res je mestece - za kitajske razmere, saj ima z neposredno okolico okrog pol milijona prebivalcev.
Za prevoz do prenočišča sva našla enega ata z nekakšnim traktorčkom-motorjem s prikolico, dogovorili smo se pa spet s pomočjo zvezka, kazanja bankovcev in seveda rok.
Če pogledam nazaj je bilo prav zabavno - povsem brez črke angleščine sva našla prenočišče, se zmenila za pravo ceno, si ogledala stari del mesta, šla na večerjo, se naslednji dopoldan še malce sprehodila, nakupila vodo in nekaj peciva.

Malce težje je bilo nadaljevanje.
Od lastnice hotelčka sva nekako izvedela za avtobusni vozni red za naprej, tudi taxi sva z nekaj več truda našla, potem se je pa ustavilo. Taxist ni dojel, da hočeva do najinega cilja z busom, razbrala sva, da bi naju peljal tudi on, le da bi bilo zelo drago... Ni pomagala angleščina, ne slovenščina, niti hkratno kazanje na mimovozeče avtobuse in kitajsko ime želenega kraja v zvezku.
Pa je taxist našel rešitev. Zapeljal naju je do enega velikega hotela, v katerem so poiskali mlado Kitajko (očitno vodstveni kader), ki je govorila malo angleško. No, potem je šlo lažje. S taxijem do prave bus postaje, s pomočjo zvezka do vozovnice in z njo do pravega busa.
Seveda pa bus ni šel do končnega cilja in seveda se nama ni niti približno svitalo kako bova prišla do tja in na koncu še našla svoje prenočišče.

Na malem busu sem hitro ugotovil, da nisva edina s foto opremo, za trenutek sem celo pomislil, da bomo kakšno rekli... Hehe, nasprotni "Hello" je bil vreden toliko kot moj "Ni Hao" - pri teh dveh besedah se je angleško kitajski pogovor pač končal.

Že do sem sem doživel kar nekaj prijetnih presenečenj, potem se je pa s (zame kar nepričakovano) kitajsko prijaznostjo le še nadaljevalo. Ljudje na busu so nama pomagali pri menjavi busa, pri nakupu vstopnic za park, šofer naju je odložil na parkirišču nad vasjo in nekdo je poklical v hostel, da naju je Richard (Kitajci si "spremenijo" ime za zahodnjake, da si ga lažje zapomnimo) prišel iskat.

Tako, pa sva prišla v (hmmm, na?!?) Yuanyang.
Majčkene vasice (tokrat zares) med ogromnimi riževimi terasami.
Richard (tekoče govori angleško) nama je na hitro pokazal od kje se najbljižje lepo vidi sončni vzhod, povedal nekaj o kraju in zgodovini in za naslednji dan smo naredili plan ogledov.

Bamboo train

Včasih si na potovanjih zaželim kaj drugačnega, neobičajnega, mogoče celo malček norega ali bizarnega...
No, za Kambodžo sem se že doma odločil, da se grem peljat z "bambusovim vlakom".
V Siem Reapu sva spraševala za kak povratni prevoz do Battambanga (izhodišče za vožnjo z vlakom), pa za najini denarnici ni bilo nič sprejemljivega in sva kupila zgolj enosmerni bus vozovnici, potem pa kar bo pa bo.
Kamboške železnice nikoli niso slovele po hitrosti, udobju ali zanesljivosti in tako so pred parimi leti povsem propadle, ostali so pa tiri in iznajdljivi domačini, vajeni, da so svoje pridelke po tirih vozili iz vasi v vas.



Postaja za "bamboo train" in nazorni prikaz utirjanja vlaka ;)

Potem pa na vlak in gas.

Srečevanje je povsem enostavno.


Vožnja je kar razgibana in bolj malo gre naravnost in gladko.

Škoda le, ker ni bil pravi letni čas - vse je bilo suho, rjavo, opustelo (vročine raje ne omenjam).

Kako pa nazaj?
Avtobus vozi zgolj zjutraj, preostane zgolj t.i. share taxi.

Ko je bil taxi še napol prazen in je imel šofer med vožnjo čas pisati sms-e (ja, promet je bistveno bolj kaotičen, kot v naših krajih).

Ko smo napolnili prvo vrsto (mimogrede: od Battambanga do Siem Reapa je za tri ure vožnje)


Glede na tisoče selfijev, ki sem jih videl v teh dneh se nisem mogel upreti skušnjavi in naredil še svojega (malo bolj klasičnega), tako, za konec kamboške zgodbe.

Back to school

Saj že veste, da se rad vračam v šolo, pravzaprav v šole v "tretjem" svetu, tiste odmaknjene od urbanega okolja....









Brez azijskega poziranja pač ni šlo ;)