Mooooooorje

Pred odhodom me je K. nekako hotela prepričati, da bi si izbrali kakšno bolj dostopno in bolj obljudeno plažo (v izbor je tako ali tako po teh kriterijih prišel v poštev zgolj Ngapali), a sem trdno stal za svojimi stališči, da se kljub dolgi vožnji splača iti bolj na jug.
Vožnja je bila enako dolga, kot pri prejšnjem obisku, a z veliko razliko pri kvaliteti avtobusa - zdaj je bil bolj prostoren, z manj potniki in celo z AC.

Po vsem doživetem me je malce skrbelo, da bo šla scena v Ngwe Saungu v smeri tajskega turizma.

A je bilo 13 km plaže na srečo še vedno skoraj povsem prazne.


No, skoraj. Delček so zasedli burmanski cigani z mini polivinilastim naseljem.

Ob začetku vikenda pa je bilo tudi bistveno več ljudi.

Ko pade dan

Bagan je sicer res izredno lep, a dnevna lepota po takem jutru kar malo zbledi.
Tudi tokrat ni bilo drugače in moje videnje ostaja enako.
Še leto nazaj si do oddaljenih templjev lahko prišel zgolj s kolesom ali s kočijo, lani pa so okolico preplavila t.i. e-kolesa. V bistvu gre bolj za male skuterje na električni pogon, ki moooooooočno olajšajo premagovanje poti po slabih poteh pod vročim soncem. Pravzaprav je sedaj premikanje prav prijetno.



Iz izkušenj sem vedel, da je tudi za sončni zahod potrebno dovolj zgodaj zavzeti strateške pozicije in res smo si jih priborili v prvi vrsti, a sem bil zaradi množice turistov vseeno malce slabe volje (hmm, ker nisem vedel kaj vse me še čaka v Kambodži in na Kitajskem).

Kaj pa vem. Meni sončni zahodi v Baganu nikoli niso bili nič posebnega.



Veliko bolj so mi bili všeč prizori, ko so se pastirji z živino, skozi sijoči prah, vračali domov.
Še "zgodovinski" posnetki: KLIK

Nekega jutra, ko se zdani

Čeprav že nekajkrat doživet (hvala dobrim vilam, ki so mi to omogočile), pa je zame še vedno najlepši sončni vzhod z vrha Shwesandaw pagode v Baganu.
Prej je bilo tako: KLIK

Vse se začne še krepko v temi (ja, brez poznavanja okolice je lokacijo skoraj nemogoče najti).

Tik pred sončnim vzhodom (fotka malo laže - dejansko ni tako svetlo) se, kot gobice po dežju, začnejo dvigati baloni.


Ko sem bil prvič v Baganu sta si nebo delila dva balona, tokrat sem jih naštel 18.


Gneča v zraku, gneča na tleh.

Sta prišla dva Izraelca, ko se je že začelo daniti, ko so bile vrste že polne, z željo, da se vrineta pred mene in sta bila izredno začudena (hmm, kar zgrožena), ko sem ju na sicer vljudno vprašanje odpravil s kratkim: "No!"
V vračilo sem dobil nekaj hebrejščine in: "You're rude"; jaz pa brez slovenščine: "You're late."
Ja, zgodaj je treba priti na položaje ;)




 Marsikdo je prehitro zapustil stupo. Meglice naredijo vzdušje šele po sončnem vzhodu.

 Je pa res, da "predstava" ne traja dolgo in da je najlepši pogled le proti soncu.

Še malo igranja s panoramo (seveda vse "z roke")

... in to je to.
Hmm, le vprašanje časa (leto?, dve?) kdaj bodo zaprli dostop do stupe. Na večino stup (pagod) se tako ali tako ne sme več plezati.

The Road To Mandalay

By the old Moulmein Pagoda, lookin' lazy at the sea, There's a Burma girl a-settin', and I know she thinks o' me; For the wind is in the palm-trees, and the Temple-bells they say: "Come you back, you British soldier; come you back to Mandalay!"
Tako je pred dobrim stoletjem pisal Rudyard Kipling in še danes je na Iravadiju veliko podobnosti.
Ok, britanskih vojakov res ni več in parnike so zamenjale malce novejše ladjice, življenje ob reki pa se ni kaj dosti spremenilo.

Mi smo pot od Mandalaya, navzdol po Iravadiju, začeli zgodaj zjutraj, še v temi.

Tam nekje med Sagaingom in Inwo pa se je skozi meglice že prikazalo sonce.







No, saj sem že zapisal, da se v zadnjem stoletju ni kaj bistveno spremenilo. Povsem drugačna zgodba, kot pa mestni vrvež v Yangonu ali turistični naval v Mandalayu.





Tudi življenje (promet) na reki je povsem drugačno od mestnega. Nikjer sledu o kakšni turistični gneči.

Enako je bilo z našo ladjico - bolj prazna kot polna, z veliko prostora za lenarjenje, počitek, klepet...

 ... poslušanje glasbe.
Hmm, je L. poslušala:
Everything I touched was golden
Everything I loved got broken
On the road to Mandalay
Every mistake I've ever made
Has been rehashed and then replayed
As I got lost along the way

KLIK
???

Kljub temu, da se nismo ustavljali (stara fotka z moje druge poti po Iravadiju)...

... pa smo do našega cilja v Baganu prispeli šele ob sončnem zahodu.

No boat today

... je bil stavek, ki sva ga s K. največkrat slišala v Amarapuri.
Prav neverjetno se mi je zdelo, da bi bila množica čolnov že vnaprej oddana, a je bilo žal očitno res.

Če smo že prišli gledat sončni zahod ob najdaljšem tikovem mostu na svetu je bilo torej potrebno poiskati plan B - najboljša se mi je zdela lokacija pod mostom, ki je zaradi nizkega vodostaja še omogočala kar dober razgled.

Potem se je pa kar naenkrat situacija povsem obrnila- nemogoče se je spremenilo v dva prosta čolna. Hmm, le cena je bila tudi dvojna :(
Finančno grenkobo je na srečo hitro pregnala fotografska sladkost.

Najprej nekaj fotkanja s soncem v hrbet...


... potem pa lovljenje mosta v protisvetlobi.

Največji "foto ulov" so seveda menihi (KLIK) in kolesa :)

Ljudi na mostu je bilo še bistveno več kot na čolnih in tako je bil lov za silhuetami še dodatno otežen.

Pa tudi veliki finale sončnega zahoda je kar nekako zbledel :(