Abhazija

Ste že slišali za Abhazijo?
Bi jo znali umestiti na zemljevidu sveta?
Čestitke obema, ki sta pritrdilno odgovorila na vprašanji ;)

Z neudobnim nočnim vlakom sem se še pred zoro pripeljal iz Tbilisija v Zugdidi in zapravil še zadnje larije za taxi do mejnega prehoda.
Hmm, saj ga uradno sploh ni, ker Gruzijci države ne priznavajo in trdijo, da gre še vedno za njihovo ozemlje. No, vseeno sem se ustavil pred zapornico, v majhni čuvajnici zbudil uniformiranega moža (mislim, da je bil vojak) in mu pokazal abhazijsko dovoljenje za vstop v nepriznano državo (priznali so jo Rusija, Venezuela, Nikaragva, Nauru, Južna Osetija, Gorski Karabah, Transnistrija in tisto kar je bilo včasih Zahodna/Španska Sahara - sedaj se menda imenuje Demokratična arabska republika Sahara; Tuvalu in Vanuatu sta svoji priznanji umaknila).
Kolikor sem ga razumel, mi je rekel naj počakam, da je še prezgodaj. In sem čakal. Eno uro, pa še eno...in sta se  mi pri čakanju pridružili še Poljakinja in Španka.... in po skoraj treh urah novim dogodivščinam naproti.

Prvi sprejem na abhazijski strani je bil, kot bi prišel k starim prijateljem - nekaj vprašanj, veliko smeha - Agniezska je nekaj časa bivala v Sibiriji in tekoče govorila rusko.
A veselje ni trajalo dolgo.

Napotili so nas do prave mejne kontrole in tam se je ustavilo. Najprej so nas ločili, punci nekam odpeljali, meni vzeli potni list in rekli: "Wait a second". Domačini so mimo mene tekoče prečkali mejo, jaz pa čakal, čakal, čakal... Čez slabo uro sem zagledal vojaka, ki mi je vzel potni list in ga vprašal kaj čakam. Odgovor je bil enak prejšnjemu: "Wait a second", a se je čez čas popravil: "Wait a minute".
Uf, kaj vse se mi je podilo po glavi v tisti petinsedemdeseti minutni sekundi - kaj bi lahko naredil, če bi me poslali nazaj in praktično nimam več šans, da pravočasno pridem do Sočija, svojega izhodišča za polet domov.... Odganjal sem negativne misli in se vdal v usodo - v najslabšem primeru bi že nekako prišel iz Gruzije v Turčijo in naprej/nazaj domov. Drag špas, a bo že šlo....
Zagledam punci, za katere sem mislil, da sta že zdavnaj zapustili mejo in vojaka, ki me je odpeljal v pisarno na zaslišanje.
Skoraj uro "pogovora" in dva popisana lista: zakaj grem v Abhazijo, kaj delam doma, kako se črkuje moj naslov, je bilo v Jugi boljše, kot je sedaj v Sloveniji, ali spremljam hokej, kaj sem delal v Vietnamu in Kambodži, katero je glavno mesto Slovenije, kako se črkuje... Vseskozi nekaj "resnih" vprašanj in prekinitev z brezveznimi in osebnimi in spet nadaljevanje - vse skupaj v tisti znani rusko-srbsko-hrvaško-slovensko-angleški mešanici.
Močno je zadonelo v pisarni, ko sem dobil nazaj potni list in se mi je od srca odvalila velika skala negotovosti in zaskrbljenosti.
Novi sopotnici sta imeli enako izkušnjo, s tem, da je bilo vprašanj še bistveno več zaradi sporazumevanja v ruščini.
Minilo je dobrih pet ur za prehod meje, ki ne obstaja.

Takoj za mejo je bila "avtobusna postaja" - ja, kot je navada po vsem Kavkazu - postajališče za maršrutke in "taxije".
Na srečo sem našel kombi, ki je bil namenjen direktno v glavno mesto Suhum in med čakanjem na odhod sva s šoferjem malo poklepetala. Spomnil se je, da so bili včasih najboljši čevlji v Sovjetski zvezi iz Jugoslavije, pa kvalitete jugo kristala ni mogel prehvaliti ... Še par besed kam nameravam, kje bom spal... in vzame telefon, pokliče "mojega stanodajalca", mu pove kdaj bom prišel v Suhum in po prihodu v mesto me zapelje točno do hiše.
Vauuu, to pa je bilo prijetno presenečenje.

Čudovito vreme je kar klicalo po sprehodu po obmorskem mestu - urejene in prenovljene hiše, prestižni avtomobili, palme, ležernost na vsakem koraku....
Tako za mimogrede sem v parih minutah dobil uradno vizo za bivanje v deželi, pospremljeno z dobrodošlico v angleščini.

Zadaj zasneženi Kavkaz, spredaj Črno morje z velikimi hoteli med bujnim zelenjem - turistična idila...

Ja, tako je bilo leta 1951 in vse napisano pri zadnjih dveh fotkah je zgolj privid, rezultat izjeme v povsem drugačni resničnosti.






Na vsakem koraku je vidna razkošnost in velikopoteznost nekdanjih časov, a tudi brezbrižen propad sedanjosti.

V zadnjih stoletjih je bila Abhazija pod turško (otomansko) in rusko oblastjo, s konstituiranjem Sovjetske zveze pa je postala njena avtonomna republika in v času Stalina (po rodu Gruzijec) pod močnim "vplivom" (zaprtje abhazijskih šol, obvezno šolanje v gruzijščini, vodilna mesta Gruzijcem) Gruzije.
Ob razpadanju sovjetske tvorbe so se tako spet začele pojavljati ideje o neodvisnosti in izhodu izpod gruzijske, a ne tudi ruske oblasti (večina "neGruzijcev" je glasovalo za obstoj Sovjetske zveze).
Po razglasitvi gruzijske samostojnosti je tudi abhazijska frakcija razglasila neodvisnot, nekaj tisoč gruzijskih vojakov pa je brez večjega odpora zavzelo Abhazijo in pri tem plenilo in morilo po etničnem principu.
Približno leto dni so trajali posamezni boji med gruzijskimi vojaki in silami, ki so jih tvorili Abhazijci s pomočjo Čečenov, Osetijcev, Kozakov in ruskih paravojaških enot - poleti 1993 so sklenili nadzorovano premirje, ki pa so ga Abhazijci septembra prekinili in napadli ter zavzeli Sukhumi (gruzijsko ime za Suhum). Sledilo je množično pobijanje, posilstva, mučenje in plenjenje Gruzijcev (masakr v Sukhumiju) - spet ni točnih podatkov, a govori se o 10 do 30 tisoč žrtvah. Etnično čiščenje se je še nadaljevalo in tako je bilo uničenih več deset tisoč domov, šol, vrtcev, bolnišnic,... kar je posledično pomenilo tudi okoli 250.000 razseljenih Gruzijcev.
V naslednjih letih se je v Abhaziji vse bolj občutila ruska "naklonjenost" - od uvedbe rublja za nacionalno valuto do sestrelitve gruzijskega brezpilotnega vojaškega letala s strani ruskih letalskih sil. L. 2008 je Rusija priznala neodvisnost Abhazije, Gruzija pa za rusko zasedeno ozemlje.

Na fotki v vojni poškodovana stavba Ministrskega sveta.

Kot že napisano - danes Abhazija živi bolj od spominov.
No, če sem bolj natančen - polovico prihodkov dobijo kot rusko pomoč, veliko prispeva tudi diaspora v Turčiji - kar nekaj ljudi je ohranilo stike z matično domovino še iz časov otomanske nadvlade, glavna gospodarska panoga pa postaja turizem.





Suhum je bil nekdaj (čas SZ) bleščeče turistično središče, sedaj pa počasi rastejo novi hotelski kompleksi namenjeni predvsem (hmm, v bistvu samo) ruskim gostom, ki si ne morejo privoščiti počitnic v dražjih predelih (npr. Soči ali tradicionalno zaželjene destinacije Turčija, Grčija, Egipt).


Tisto kar je videti "živega" je bolj klavrno, težko bi rekel, da gre za revščino, a se vidi, da je to povsem drug svet, ki ni podoben niti tistemu kar sem videl prej v Gruziji ali potem v Sočiju, kaj šele, da bi ga primerjal z deželami bolj na vzhodu.
Je pa zanimiv pogled na vozni park, saj poleg starih Lad in avtomobilov iz četrte roke vidiš ogromno prestižnih avtomobilov (Mercedes, BMW, Porsche, Lexus, ...) praviloma z velikoprostorskimi motorji in izvenserijsko notranjo opremo.
Mimogrede - v hiši na spodnji fotki prodajajo okna in vrata - Evro okna in vrata :)



 
Zapuščene in razpadajoče hiše so bila stalnica mojega trodnevnega potepanja po Abhaziji in bile so povsod, vsepovsod.




Slikce železniške postaje v Novem Afonu - menda še vedno vozi vlak iz Suhuma (preko Sočija) do Moskve.


Taka je Titova ul. v Suhumu.

Denar sem lažje dvignil, kot zapravil. Delujočih bankomatov je bilo kar nekaj, vrste pred njimi zmerne, odprtih restavracij praktično nič (do turistične sezone je bilo še daleč), tako da sem lakoto tešil na "avstralski" način. Pa naj vas ne zavede angleški napis - meniji so samo v cirilici.

Če bi imel čas bi z lahkoto ostal še kak dan, dva, tri... Ja, Abhazija mi je bila na svojstven način všeč - taka, prava popotniška destinacija, kjer se je za vsak korak treba potruditi, a se ti trud takoj tudi obrestuje s pogledi in doživetji, ki jih ni nikjer drugje.
Stanodajalcev (ja, bilo je bolj enosobno stanovanje, kot pa hotel, hostel...karkoli) od prihoda in plačila naprej nisem več videl, ključe sem oddal v sosednji frizeriji, kjer sem se tudi zmenil za taxi do avtobusne postaje in za konec sem med maršrutkami res izbral kar avtobus.
Slikovita obalna vožnja (res bi bilo zanimivo še kaj pogledati) in že sem bil na zadnjem postanku, tik pred rusko mejo.

Na meji je bilo vse tako čudno, da nisem niti vedel ali sem že zapustil Abhazijo in še preden me je začelo skrbeti kako (in če sploh) me bodo sprejeli Rusi sta me na mostu čez Psou že ustavila ruska vojaka. Veliko vprašanj, ki jih nisem razumel, a se je ob meni ustavila neka ženska in mi na hitro pomagala z angleščino - vsem skupaj ni šlo v račun, da sem prvič v Rusiji in da prihajam iz Gruzije.
Ja, zavestno sem bil v (gruzijskem) prekršku saj sem Gruzijo formalno zapustil nelegalno, Rusi pa so seveda navajeni, da se na tem mejnem prehodu ljudje iz Abhazije vračajo nazaj v Rusijo. Še nekaj pogovora preko radijske zveze in pred mano je bila prosta pot - do mejnega prehoda. Carinica, očitno že seznanjena z mojim prihodom, si je sicer vzela čas za pregled potnega lista, a že po nekaj minutah sem bil (brez vstopnega žiga) čez mejo.
Malce zbeganega me je "napadla" skupina taxistov, a kot naročen se je na drugi strani ceste ustavil avtobus na katerem je (tudi v latinici) pisalo Soči.

Stepantsminda - Kazbegi - Gergeti

Ker imam doma vsakodnevni pogled na lepe hribe sem se v Gruziji odpovedal večini klasičnim popotnim destinacijam, ki običajno vključujejo izlete in pohode v hribe. Izjema je bilo le mestece (hmm, vasica) na skrajnem severu, tik ob ruski meji.
Pot iz Tbilisija do Kazbegija poteka po t.i. Gruzijski vojaški cesti (Voyenno-Gruzinskaya doroga) - stoletja stari trasi, ki je vodila do ruskega Vladikavkaza (cca. 40km od Kazbegija) in kar lep del ceste je izredno slikovit. Vreme je bilo čudovito, razgledi lepi, tako da sem kar pozabil na stiskanje v maršrutki, ki me je po štirih urah pripeljala čez zimsko središče (menda je tukajšnje smučanje popularno tudi med Slovenci) Gudauri do Kazbegija.

Kazbegi, oziroma bolj pravilno Stepantsminda (novo ime), je mestece (cca. 2000 prebivalcev), ki leži na dobrih 1700m nad morjem v dolini, stisnjeni med visoke gore.

Niso me premamile temperature (letno povprečje je pod petimi stopinjami C), niti pettisočak Kazbek, temveč me je zanimala izredno slikovito in fotogenično (hmm, se danes temu reče instagramično?) postavljena cerkev Gergeti.

Ko sem prišel v Kazbegi je cel dan sijalo sonce in le sem ter tja se je pripodil kak oblak, tako da mi je bilo kar žal, da se nisem takoj odločil za ogled cerkve - še sploh, ko je naslednji dan bilo bistveno več oblakov kot pa jasnine.

Turisti se večinoma odločajo za take vrste vzpona, zame pa itak veste, da sem tudi po duši Gorenjec in mi je bilo povsem nesprejemljivo, da bi za vožnjo dal vse tja do 60€.

Zjutraj v edino odprto trgovino po plastenko vode in počasi v breg - najprej skozi vas in po stranskih stezah...

... potem pa večji del kar po cesti (ok, po snegu zraven "ceste").

Po slabi uri in pol sem prišel na želeni vrh in srečal skupino Poljakov, ki so prismučali s Kazbeka.

No, poleg mene se je za enak vzpon odločilo še nekaj drugih...

...velika večina obiskovalcev tistega dne pa v terencih, ki so povsem razrili travnato pobočje in uničili foto kuliso.

Poleg terencev je idilo kvarilo tudi vreme - večino dopoldneva so nebo polnili sivi oblaki, včasih se je pripodila megla, na koncu me je celo pregnal dež.

Kar nekaj časa sem preživel v cerkvi (Tsminda Sameba), kjer sem se grel ob prižgani peči.



Mogoče pa vreme niti ni bilo tako slabo - mi je rekla ena Avstrijka, da je prišla tretjič, ker je imela dvakrat smolo z vremenom - menda je bila taka megla, da se sploh ni nič videlo. 

Kakorkoli - prišel v soncu, videl v oblakih in odšel v dežju.