Tbilisi sem spoznaval po obrokih - prvič med potjo iz Bakuja v Erevan, naslednjič (največ časa) po prihodu iz Erevana in še tretjič po prihodu iz Kazbegija.
Odločitev, da mu ne namenim posebnega časa je bila kar na mestu, saj nisem videl in doživel ničesar takega, da bi si zapisal v spominsko knjigo ;)
Čeprav pa je bilo prvo resnejše spoznavanje z mestom prav prijetno - bila je lepa, praznična (velikonočna) nedelja in na ulicah je bilo veliko sproščenih domačinov, celo nekaj turistov.
Tri dni kasneje je bila podoba iste ulice povsem drugačna.
Nekaj mestnega središča je lepo obnovljenega.
Drugje nekako kaže, da se bodo obnove šele lotili.
Žal pa je veliko predelov povsem obstalo v preteklosti.
Vseskozi sem imel občutek, da so razcepljeni med Azijo in Evropo...
... in da želijo skozi arhitekturo preskočiti par desetletij - ne vem ali zgolj le nisem opazil ali dejansko v mestu ni tiste brezosebne, sovjetske betonske arhitekture.
Prvič na poti sem lahko naredil tudi nekaj fotk ljudi.
In prvič na poti sem doživel tudi kanček velikonočnega vzdušja.
Ni komentarjev:
Objavite komentar