How bizarre

Lahko rečem, da sem videl že kar nekaj sveta, a dvomim, da sem kje videl kaj tako bizarnega, kot v Vanku.

Iz Stepanakerta sem v dobri uri prevozil slabih 50km in srečal ene tri, štiri avtomobile, potem pa se ustavil pred vstopom v Vank.
Ja, vuko****a v vuko*****i - sredi ničesar (tudi naslednjih nekaj ur vožnje naprej ni bilo ničesar) stoji vasica z nekaj več kot tisoč prebivalci.

V njej pa hotel Eclectica...


... in hotel Sea Stone...


... in umetniške skulpture...




... in noro bizarnih objektov je polno na vsakem koraku.


Avtomobilske tablice, ki so bile včasih na azerbajdžanskih avtomobilih, danes pa krasijo "avenijo" v Vanku so sicer iz druge zgodbe, a vseeno dopolnjujejo bizarnost vasi.
Mi je žal, da nisem pofotkal tudi izgleda vasi.... Aja, čaki, saj prave vasi sploh ni - gre le za nekaj deset hiš, ki so razkropljene po hribu nad hoteloma. Je pa spodaj še nova šola z bazenom - ob trgovini, v obliki leseno pločevinaste lope s cca. 10 kvadratnimi metri površine.
V čem je štos?
V Vanku se je rodil Levon Hairapetian, rusko-armenski "poslovnež", ki je menda obogatel v času ruske energetske privatizacije in si skozi leta nakopičil toliko denarja, da je lahko v svoj rojstni kraj (in tudi drugam po Karabahu) vlagal dolarske milijone.
Ne vem kje je sedaj, a zadnji podatki na spletu kažejo, da so ga Rusi že izpustili iz zapora....

Sovraštvo brez meja

Nikoli nisem razumel ubijanja. Kaj je v človeku, da ubije sebi enakega - svojega soseda ali pa popolnega neznanca?

Tu okoli so bile sledi ubijanja na vsakem koraku, a šele na agdamskem pokopališču sem se zavedel neskončnosti sovraštva med sosedi, mogoče celo med nekdanjimi prijatelji.

Ko sem se doma pripravljal na pot in pregledoval Googlove zemljevide sem tik pred križiščem za Agdam videl napis Akna cemetery (Agdam je sedaj preimenovan v armensko Akno) in v mojem "road booku" se je pojavil zapis: za pokopališčem zavij desno.
Pri zavijanju pokopališča seveda nisem videl, misleč, da gre verjetno za kakšne stoletja stare in s travo preraščene grobove. Nazaj grede pa sem s ceste le opazil, da je med travo in grmovjem neverjetno veliko nekih kamnov... in sem šel pogledat.
Najprej sploh nisem vedel zakaj gre, a ko sem začel brati zbledele napise na porušenih nagrobnikih me je spreletel srh.

Armenci so poleg Agdama uničili in izropali tudi agdamsko pokopališče.
Glede na skope zapise na spletu so se nad pokopališče spravili "šele" tri ali štiri leta po zavzetju mesta - na obsežnem pokopališču nisem videl niti enega nepoškodovanega nagrobnika, niti enega groba, ki ne bi bil oskrunjen.

Na prepovedanem območju

Prepovedane stvari so najslajše, kajne?
Niti slučajno ni bilo sladko, a bilo je prepovedano in nisem se mogel upreti skušnjavi.


Vedel sem, da ne smem na obmejno področje, a sem se vseeno odločil (pravzaprav že doma) in se zapeljal SV od Stepanakerta. Med vožnjo, ko sem srečaval številne vojaške kamione, videval tabore postavljene ob tankih in v zaklonih skrite topove, sem začel resno dvomiti o pravilnosti svoje odločitve - te fotke so nastale nazaj grede in še to sem pazil, da sem fotkal le vojaško prazna področja.

Ko sem zapeljal v mesto Agdam in pred vojaškimi zaporami dvakrat sunkovito obrnil pa je bil moj pogum že močno načet. Tolažil sem se z dejstvom, da imam armenske tablice in se tako vsaj od daleč ne vidi, da sem vsiljivec.

Ja, bil sem v največjem "mestu duhov" na svetu, v Agdamu, v kavkaški Hirošimi.

Agdam nikoli ni bilo pomembno mesto.... Potem se je pa l. 1993 vse spremenilo.
Za Azere je bilo mesto dobro izhodišče za napade na Stepnakert (cca. 25km oddaljenosti) in poleti 1993 so se Armenci odločili, da temu naredijo konec - z več tisoč vojaki in težko artilerijo so mesto napadli in po krvavih bojih tudi zasedli.V "skrbi", da se Azeri ne bi kdaj vrnili nazaj so mesto popolnoma porušili.




Agdamska mošeja je bila dolgo časa edina stavba, ki je ostala kolikor toliko cela, a so jo kmalu začeli uporabljati kot hlev, oziroma zavetišče za krave in koze, ki so se pasle po okolici. V času mojega "obiska" so bile okrog mošeje postavljene železne pregrade, vhod pa zaklenjen. No, bil je pa odprt vhod na minaret - sem splezal na streho, hotel tudi na vrh minareta, a sem se premislil, ko sem videl, da je s travo poraščena streha že vsa luknjičava, minaret pa je izgledal še v slabšem stanju.

Mesto, v katerem je bilo l. 1991 40.000 prebivalcev je danes popolnoma prazno (če ne upoštevam občasne vojaške prisotnosti), vse bolj ga preprašča trava in grmovje in vse manj je ostankov, ker iz njega pobirajo vse kar je slučajno še ostalo uporabnega (zidake, vodovodne cevi, električne kable...).

Tako sem jaz videl Agdam, pred vojno je bil pa tak: KLIK

Dve prestolnici

Šuši (če boste googlali napišite Shusha/Šuša/Şuşa, kar je azerbajdžansko ime za isto mesto) je bil nekoč, daleč nazaj, središče pokrajine na kateri se sedaj nahaja Gorski Karabah, podobno vlogo pa je imel tudi v času Sovjetske zveze.


Najbolj, žalostno, pa je znan po Šuša pogromu - masakru, ki so ga l. 1920 uprizorili Azeri. V marcu 1920 so v treh dneh pobili, posilili, požgali in porušili praktično vse kar je bilo armenskega - številke o žrtvah se zelooo razlikujejo glede na vire, a verjetno bo najbližje resnici trditev, da jih je bilo okrog 20.000. V letu 1916 je bilo v Šušiju več kot 23.000 Armencev, leta 1926 pa manj kot 100.
Z vdorom boljševikov, ki so mu sledila turbulenta leta se je tudi število azerskih prebivalcev stalno manjšalo, nekaj razcveta, tudi turističnega, je mesto doživljalo v času SZ, a je vse skupaj obstalo na manj kot četrtini tistega kar je bilo pred pokolom.
V začetku novodobne vojne za Gorski Karabah je bilo mesto pomembno azersko vojaško oporišče in izhodišče za napade na bližnji Stepanakert - do l. 1992, ko so ga zavzeli Armenci in pregnali vse Azere. V naslednjih desetih letih jim je uspelo porušiti in izropati kar 80% mesta - med drugim tudi realko na zgornjih fotkah.

Katedrala Sv. odrešenika (Ghazanchetsot), ki je bila zgrajena konec 19. stoletja je bila tudi tarča azerskega krvavega pohoda, prizanesli so ji le toliko, da so jo potem uporabljali za skladiščenje orožja. Izropano (zvon so našli v ukrajinskem Donetsku) so še v času naslednje vojne vsaj trikrat  poskušali požgati s pomočjo avtomobilskih gum - po zavzetju so Armenci "dobili v roke" le še kamniti skelet. Z veliko pomočjo armenske diaspore so katedrala obnovili in sedaj velja za simbol Šušija.


Menda se sedaj trudijo, da bi mesto obnovili in oživili, a je še daleč, zelo daleč od nekdanje slave.

Na poti proti Stepanakertu.


Stoletja je na tem mestu stala armenska vasica Vararakn (hitri potok), ki so jo sredi 19. stol. Azeri preimenovali v Khankendi (kanova vas - Xankəndi - to ime je (še) danes (spet) v mednarodni veljavi), l. 1923 pa poimenovali po boljševističnemu revolucionarju Stepanu Šaumjanu v Stepanakert.
Po propadanju Šušija je vodilno vlogo v regiji prevzel prav Stepanakert in hitro postal pravo mesto (prebivalstvo se je do l. 1970 podeseterilo).
Ko so Azeri razglasili neodvisnost (1991) so mesto spet preimenovali nazaj in ga že čez par mesecev začeli napadati in bombardirati - to je trajalo vse do (ponovnega) padca Šuše.
Zaradi relativno kratke (kot mesto) in burne zgodovine kraj ni ravno arhitekturni biser, je pa glavno mesto, upravno in izobraževalno središče z novim stadionom in nedelujočim letališčem.
Mimogrede: nogometna ekipa nepriznanega Gorskega Karabaha je svojo prvo tekmo odigrala z ekipo nepriznane Abhazije ;)

Gorski Karabah - Nagorno Karabakh - Artsakh

Sem hotel na FB vprašati, če bo kdo v Stepanakertu, da bi se dobili na kaki pijači, a sem se premislil, ker itak nihče ne bi razumel štosa.
Ja, Slovenec "potuje" predvsem na Hrvaško, na Tajskem mu je že tako dolgčas, da si ob pivu zaželi srečanje s sorodniki, po prihodu s Sri Lanke pa se čuti poklicanega, da napiše priročnik "Kako potovati po svetu".
Na srečo imam prijatelje in znance, ki se sedaj smejijo in razumejo mojo odločitev, da sem namesto peščenih plaž izbral hribovje in gorovje Gorskega Karabaha.

Vrata v Gorski Karabah pri vrhu Lačin koridorja preko katerega so Armenci v bojih z Azeri vzpostavili povezavo z Armenijo.

Kako je s potovanjem tja sem nekaj že napisal KLIK, a so razmere veliko bolj zapletene.
Zadnje obstreljevanje z desetinami mrtvih je bilo pred natanko enim letom - dovolj dolgo nazaj, da tujce spustijo v "državo", a vseeno še dovolj blizu, da jim je gibanje v obmejnem pasu prepovedano.

Ja, stvari tam doli (gori) niso bile enostavne že dolga desetletja.
Pa poglejmo zadnjih sto-dvesto let.
Dobro stoletje je bil Karabah del carske Rusije, po razpadu katere je le leto obstajala Transkavkaška federacije, ki je razpadla na Armenijo Azerbajdžan in Gruzijo. Poleti 1918 je bila razglašena karabaška avtonomija in kasneje še sklenjeno premirje z Azerbajdžanom (vmes so bili spori glede delitve ozemlja). Zaradi azerbajdžanskega pokola Armencev v prestolnici Šuši je bilo premirje kratkotrajno (do marca 1920) in nasledila ga je zveza z Armenijo. Leto se še ni končalo, ko so območje že zasedli boljševiki in ga priznali, kot del Armenije. No, a so se kmalu premislili in ga zaradi turških zahtev dodelili Azerbajdžanu. Poleti 1923 je del Karabaha dobil avtonomijo, a tako, da je bil ta del ločen od Armenije, vmes pa razglašena Kurdska avtonomna pokrajina.
Desetletje navideznega miru so l. 1935 prekinili protesti proti Azerbajdžanu, ki so bili v naslednjih letih vse pogostejši. Stanje je bilo (kljub vsakoletnim demonstracijam po l. 1960) obvladljivo še do l. 1988, ko je skupščina avtonomne pokrajine izglasovala odcepitev od Azerbajdžana.
Sledile so množične migracije - po več kot 200.000 Armencev se je izselilo iz Azerbajdžana in Azerov iz Karabaha in Armenije. Za nekaj časa je neposredno oblast prevzela vlada v Moskvi, a se je ob razpadanju SZ kmalu pokazala njena nemoč in zopet so zavladali Azeri.
Takoj po razpadu velike države je Azerbajdžan ukinil avtonomnost pokrajine, čemur je sledil referendum na katerem so se prebivalci Karabaha z veliko večino odločili za povsem neodvisno državo.
Sledil je azerski vojaški napad, odgovor karabaške vojske, spet azerska ofenziva in karabaški odgovor (s pomočjo armenske in potiho tudi ruske vojske)....
Maja 1994 je bilo podpisano premirje, ki pa ni ustavilo kratkotrajnih konfliktov, še manj pa rešilo spora med vpletenimi, ki traja še dandanes.
Pred razpadom SZ je bilo v Karabahu nekaj manj kot 200.000 prebivalcev, od tega 76% Armencev in 23% Azerov, pri zadnjem popisu l. 2005 se je od 137.737 ljudi za Armence opredelilo 137.380, za Azere pa 6.

Spomenik "Mi smo naše planine", bolj znan kot tatik-papik (babica-dedek) - novejši simbol Karabaha, ki stoji ob vhodu v sedanjo prestolnico Stepanakert
 
Danes je Republika Artsakh (novo uradno ime za Gorski Karabah) sicer nepriznana, a de facto neodvisna država, z lastno vojsko, policijo, sodstvom, izobraževalnim sistemom.... z Armenijo si deli "le" denarno valuto dram.

Dokazno gradivo

Po Armeniji - na jug

Nisem plačal najema zato, da bi avto stal (sem vam že povedal, da sem z Gorenjske? 😃) in zato sem se na pot odpravil zgodaj zjutraj.
Prezgodaj, ker cestne razsvetljave ni, talne oznake pa so verjetno zadnjič pobarvali še v času velike skupne države, tako da sva se s teto Garmin kar namučila za izhod iz mesta.
Izven mesta pa avtocesta. Super. Piči Praško (Duster), da vidim kaj zmoreš.
Ja, seveda 😞
Vsake dva, tri kilometre je bila avtocesta prekinjena, brez opozorilnih znakov in usmerjavalnih tabel, za obvoze sem sledil domačinom - sem na začetku poskusil po svoji logiki, a se mi je AC le oddaljevala.


Do prvega cilja, samostana Khor Virap sem prišel tik po sončnem vzhodu in še dobro, da se v temi nisem nasadil na bodečo žico - mejna pregrada za turško mejo je od samostana oddaljena le dobrih sto metrov.


Z zasneženim Araratom v ozadju se mi je zdel samostan izredno fotogeničen, še sploh potem, ko ga je obsijalo jutranje sonce.
No, mogoče pa le nisem šel prezgodaj na pot.

Še dobrih 50km in zavil sem v sotesko, kjer so grmički med gruščem pozdravili pomlad z bujnim cvetenjem.


Samostan Noravank je skrit globoko v soteski.

Na začetku, v Noravanku, sem bil presenečen, na koncu, po ogledu kakih desetih armenskih samostanov, pa razočaran nad skopo notranjostjo.

Levo ali desno?
Ker nisem znal prebrati, sem šel kar naravnost 😃
Zares pa - ob znaku sem pogledal na uro in preračunal, da imam še dovolj časa za stranpot v hribe.


Nekaj ravnine, bistveno več ovinkov, vseskozi pa močno navzgor in tik pod vrhom 2410m visokega prelaza Vardenyats sem prišel do dobro ohranjenega Orbelijanovega karavanseraja.

Popotnikov ni bilo....

... je bilo pa ogromnoooo snega.

Kilometri proti jugu so se nabirali...
Sprva sem se nameraval peljati mimo, a potem sem si vseeno šel pretegnit noge.
Karahunj imenujejo tudi armenski Stonehenge, pa kamni naj peli v vetru, pa astronomske povezave so ....
Kaj pa vem - kljub močnemu vetru nisem nič slišal, pa premalo domišljije sem imel tega dne - mogoče me prepričajo kdaj drugič.

Vreme se je nekaj skisalo in nekaj časa sem vozil celo skozi gosto meglo, tako da sem skoraj zgrešil spodnjo postajo Wings of Tatev, ki velja za najdaljšo nihalko zgrajeno v enem delu (karkoli že to pomeni).

Namesto 10 minutne vožnje pod 5,7km dolgem kablu sem se eno uro vozil po asfaltnih luknjah in prašnemu makadamu do samostana Tatev.

Za čisto majčken odtenek več "življenja", a še vedno zelo siromašna notranjost.

Pri Araratu sem bil navdušen nad pogledi, tu pa mi je nagajalo oblačno/megleno vreme in še del samostana je bil pod polivinilom.

V Armeniji je marsikaj z druge roke.
Bencinskih črpalk, kot smo jih vajeni po Evropi tam ni, nasploh je bistveno več postaj za točenje plina - zelo veliko avtomobilov ima pogon predelan. Cena bencina pa cca. 0,70€ za liter.

Bencin sem natočil (je bila že kar kriza zaradi relativno velike porabe z vožnjo v klance, hribe, proti vetru) malo pred Gorisom.


Ne vem po čem bi si lahko mesto zapomnil. Nekje med hribi, bližje iranski meji, kot domači prestolnici, odet v brezoblično in propadajočo sovjetsko arhitekturo... skratka vukoj******.

Za zajtrk sem imel paketek, ki so mi ga pripravili v Erevanu, namesto kosila sem med potjo grizljal piškote, torej bi bil čas za en konkreten obrok. Nekaj upanja po normalni hrani mi je vzbudila tale lutka, ki v roki drži armenski kruh (ja, kruh, ne palačinke), a so bile peči tandoori v pekarni že hladne.
Drugače pa gre za lavaš, kruh, ki ga v enaki ali zelo podbni različici poznajo vsi armenski sosedje, pa tudi bolj oddaljene dežele.
Z veliko truda in hoje sem proti večeru le našel delujočo restavracijo. Moderna zunanjost, lepa notranjost, lounge glasba, menuji tudi v angleščini, ena izmed natakaric s toliko znanja angleščine (bolj ruščine), da sva se lahko vse dogovorila.
Hmm, bi moral prečrtati zadnjo besedo pod prejšnjo fotko?
Aja, v ogromnem lokalu sem bil popolnoma sam (pa ene tri kuharice in ene štiri natakarice) 😮
Menu sem raje kar odložil in vprašal kaj bi se sploh lahko dobilo v doglednem času.
Še danes ne morem skriti presenečenja nad ponujenim: koruzna juha in piščančji burrito.
Dober je bil 👌