Ao Thalane - s kajakom med skalnimi klifi in mangrovi

Veslanje s kajakom ni bilo ravno na prioritetni listi dejavnosti tega potovanja, pravzaprav se je na listo uvrstilo bolj po naključju. Vsaj dve desetletji sta od tega, ko sem zadnjič sedel v kajaku in ugotovil, da v tem res ne uživam. Potem sem pa na spletu videl slikce iz okolice Krabija, pa sem si rekel: ok, tu bi pa mogoče še enkrat poskusil, če mi bo ostajal čas in se mi bo dalo.

Ok, ostal mi je čas, ampak kam naj grem. Izluščil sem dve lokaciji - Klong Root, kjer veslaš po kristalno čisti sladki vodi in celotna pot traja dobro uro ali pa Ao Thalane, ki je manj obiskan in za krožno pot potrebuješ kake štiri ure.

Že po prvih dvajsetih minutah, ko sem moral prečkati "odprto morje" sem preklel svojo odločitev za Ao Thalane. Ker zjutraj nisem hotel čakati na skupinske odhode ali najeti svojega vodiča, so v izposojevalnici čolnov temu primerno ravnali z mano - dobil sem enosedežni (ok, sem se strinjal, da ne potrebujem dveh sedežev) "sit on top" kajak, ki je bil tako kratek, da nisem mogel niti stegniti nog. Kratek trup čolna pomeni tudi, da ni držal smeri in se je stalno obračal, skratka trpljenja na pretek.
No, da je bilo veslanje še bolj začinjeno so poskrbele temperature, ki so se povsem približale 40 stopinj C.

Med kletvicami, znojenjem in obračanjem iz smeri sem prišel na drugo stran zaliva in tam se je pa začelo resnično doživetje. Sto metrske apnenčaste stene noro razgibanih oblik, med njimi pa ozki kanjoni , ki se sem ter tja razširijo v nekake lagune...
Namesto kletvic je bil samo še: vauuuu, kako lepo.

Še dobro, da sem srečal eno skupino (ful opremljenih in zaščitenih) korejskih kajakašev, da sem sploh vedel kje gre pot. V izposojevalnici sem vprašal za zemljevid, pa mi je stric pokazal eno veliko tablo in rekel: "Take a picture"

 Iz kanjonov se je pot nadaljevala skozi "ceste" med mangrovi in najprej široki kanali so postajale vse ožje izsekane poti, kjer pa mi je prav prišla (prevelika) okretnost čolna.
Tempo veslanja se je močno upočasnil, saj je bil na vsakih nekaj metrov en nov "vauuu"
Aja, voda ni globoka in pot je prevozna le ob plimi, oziroma bolje povedano - ob oseki ni mogoča. Torej se je treba prej pozanimati ob kateri uri se da veslati (ja, jaz sem se).

Na koncu sem bil zelo izčrpan, povsem preznojen, malce dehidriran (s seboj imel le eno plastenko vode), a izredno navdušen in res mi ni bilo žal ne (velikega) truda, ne denarja, ne časa... ničesar, ker mi je bilo res enkratno doživetje.
Toplo priporočam, a ne bodite kot Marko in poiščite boljši čoln, vzemite več vode, kakšno zaščito pred soncem in izognite se (pre)vročim dnevom. V skupini se sicer ne boste izgubili (kot se je Marko), a ne boste doživeli tistega občutka, ko ste popolnoma sami, v tišini in v popolnoma drugačnem okolju, kot ste ga vajeni.