Khao Sok

Khao Sok velja za enega najstarejših deževnih gozdov na svetu, hkrati pa je tudi en izmed najlepših nacionalnih parkov na Tajskem, znan predvsem po umetnem jezeru Cheow Lan (oziroma Ratchaprapha), ki ga obkrožajo strme apnenčaste stene, ki štrlijo iz smaragdno zelene vode.
Najbolj ugodna varianta za obisk iz Krabija je ta, da greš v organizirni skupini s kombijem do pristanišča in potem z velikim najetim čolnom po jezeru.
Manj ugodna pa ta, da se še krepko pred zoro vsedeš na motor in zdrviš po praznih cestah na sever.

Vse je šlo gladko, skoraj do zore sem vozil po razsvetljenih cestah in dobrem asfaltu in tudi Hondi se je krepko poznalo tistih 35 kubikov več, kot sem jih bil vajen običajno (ampak sedež bi bil pa vseeno lahko malo višji). Slabša cesta z več prometa je prišla na vrsto po sončnem vzhodu...
Ob prihodu na cilj me je že pričakala ena teta in mi ponudila prevoz s čolnom po jezeru. Ja, na Tajskem turizem res laufa.
Ni bilo pa vse idealno ;) V kakšnem drugem mesecu, ob drugačnih temperaturah bi me mogoče pričakale meglice nad jezerom, tako pa je bilo megličasto le nebo nad hribi.

Jezero Cheow Lan (akumulacijsko jezero Rajjaprabha) je ogromen inženirski projekt, ki je bil dokončan leta 1987 z zgraditvijo 94 metrov visokega in 760m dolgega jezu (seveda za hidroelektrarno s podvodnimi turbinami).
Jezero obsega neverjetnih 185 km2. Njegov nastanek je trajno spremenil ekosistem, saj so ob zajezitvi reke Khlong Saeng potopili prostrano dolino starodavnega pragozda, krasa in petih vasi, katerih prebivalce so morali preseliti. Nastanek jezera je sprožil eno najbolj znanih (žal le delno uspešnih) akcij reševanja divjih živali na svetu. Voda je namreč zalila dolino tako hitro, da so številne živali ostale ujete na novonastalih otokih (ki so bili prej vrhovi hribov).
Izrazite vodoravne črte in svetlejši pasovi na skalah so neposredna posledica ekstremnega nihanja vodne gladine, ki nastaja zaradi monsunskega deževja in zaradi porabe vode za poganjanje turbin.
 

Ko je bila dolina poplavljena, je nad gladino ostalo vidnih več kot sto apnenčastih vrhov, ki danes tvorijo otoke in skalnate formacije jezera – ta dramatična topografija je razlog za primerjavo s kitajskim krasom (Guilin) in vietnamskim Halongškim zalivom. Turistično se ga je prijelo ime tajski Guilin.
Ok, je že toliko časa, da je spomin malce obledel, a originala (tako Guilin, v bistvu gre bolj za območje okrog Yangshou) in Halong bay sta zagotovo lepša (osebno mnenje).

Je pa lepo, po svoje tudi zelo posebno, sploh ta del (najbolj znan), ki so ga poimenovali za Tri kamnite prijatelje. Domačini ga imenujejo Hin Sam Glur, kar v dobesednem prevodu pomeni nekaj podobnega kot "skala treh bratov" ali "skala treh prijateljev", od tod torej tudi različica Treh kamnitih prijateljev, ki je najbolj uveljavljena.

Tudi pot nazaj je bila zelo slikovita. Ogledal sem si le majhen del jezera - je več kot 50x večje od Bohinjskega jezera, ki je kompaktno, skoraj ovalno. Cheow Lan pa nasprotno, povsem nepregleden labirint ozkih, fjordom podobnih, rokavov, ki sledijo nekdanjim rečnim dolinam in soteskom – skupna dolžina obalnih linij je enormna, jezero pa se razleze v vse smeri med apnenčastimi stenami brez jasnega konca.

Zgodnje vstajanje se je spet splačalo - ob vračanju sem srečaval številne čolne, ki so začeli voziti turiste po jezeru.