In res. S šoferjem, ki naju je peljal z letališča v mesto sem se vnaprej dogovoril za ceno, a je kljub temu celo pot nekaj jamral (po rusko), češ, da hoče več, ker je več km, kot je mislil. Ja, dragi Uzbek, saj sem ti že na letališču povedal in pokazal kam hočem in si se delal, da veš kje je to (že ničkolikokrat videno in potem v Uzbekistanu še v vsakem mestu na novo doživeto). Ko je ene šestnajskrat pogledal na moj zemljevid, se je nekje le odločil, ustavil in rekel, da je hostel za vogalom in da s svojo mašinko zaradi slabe ceste ne more do tja. Ja, ja, pa jade. Poznam te fore. Pojdi ti lepo kar z mano in mi pokaži ta pravo hišo. Seveda je ni bilo za vogalom, niti za drugim, tretjim in četrtim ne. Veliko spraševanja, nazaj v avto in po mestu naokrog nekam povsem drugam. Tokrat mu je uspelo pripeljati do peš cone v kateri je bil izbrani hostel, a za dogovorjeno plačilo sva se moral kar glasno pogovoriti.
V hostlu pogledam sobo in vprašam za ceno... Halooo. Rad bi zgolj prenočil, ne kupil sobe. Hvala, adijo, ker se sploh ne želijo pogovarjati o kakšni drugačni ceni. Za vogalom je itak še en hostel. Soba manj privlačna, cena enaka, a tu se vsaj da pogajati. Z ubijalskih 65$ se dogovorim za še vedno previsokih 45$, za nekaj, kar v JV Aziji ne bi plačal niti pol.
Nategi so se pa samo še stopnjevali.
Naslednji dan zjutraj vprašam za zajtrk (ki je v Uzbekistanu vključen v ceno sobe). Ja, tamle spodaj v kleti je. A sta bila na zajtrku, naju vprašajo, ko prideva ven. Ja. Jaaaa? Ok, 5$ po glavi. WiFi je bil tudi plačljiv in drugi dan so hoteli zvišati urno postavko in še dodatek za telefoniranje preko neta.
Ne, ni še konec raztezanja :(
Ni komentarjev:
Objavite komentar