Je svet res lep?


Povsem brezbrižno bi lahko rekel: "Že videno", a kaj, ko je bil to šele začetek mojega raziskovanja Chittagonga.
Že takoj za vogalom me je čakalo smetišče. No vsaj tako sem najprej mislil, potem pa ugotovil, da gre za "sortirnico".

Ljudje z okolice prinašajo kupe smeti in izločajo vse kar se da še kakorkoli uporabiti, reciklirati ali prodati.


Za sortirnico pa njihova prebivališča.
Radovedno in pogumno sem vstopil. Preveč pogumno, vsaj glede na vse kar sem kasneje slišal in prebral, saj je veliko bede v slumih tesno povezano tudi z veliko kriminala. A glede na to, da sam že na glavnih ulicah bil praktično edini beli, je bilo v ozkih prehodih v slumu še več presenečenja. Na obeh straneh.

Roka s fotoaparatom je ostala spuščena, trudil sem se, da ne bi pokazal, kako hudo mi je ob pogledu na njihov svet, pozdravljal sem jih s cmokom v grlu in šele po dolgem času sem le prislonil fotoaparat k očesu.





"O shit, ne spet", sem rekel, ko sem na poti po mestu prečkal železniške tire.
Skoraj enak prizor, kot pred dnevi v Kolkati, le da je bilo tu polivinilastih prebivališč še mnogo več - pravo naselje.


Med razpadajočimi bloki in zaraščenimi zelenicami sem našel ozek prehod, luknjo v mrežasti ograji, vhod v drug svet.


Kako drugačen je ta svet. Prav nič ni podoben mojemu. Je to življenje, životarjenje ali le čakanje na odrešitev?


Nisem zdržal in pobegnil nazaj za ograjo, v svet, ki je večini, ki tole berete, svet nepredstavljive revščine, za slumarje pa svet bogastva.
Množice razposajenih otrok, ki so se zgrinjale okoli mene so me vzpodbudile in mi dale pogum, da sem se odločil še za en obisk naslednji dan.
Priznam, da sem si solzne oči zakril s fotoaparatom in tako pobegnil v vzporedni svet, ko lahko dogajanje samo beležim in ne razmišljam o tem kaj se dogaja okoli mene.











Ne znam...Ne, v bistvu ne morem opisati vseh občutenj, ki so me prevzela. Ah, kaj prevzela, zadelo me je za vedno. Še tedne po prihodu domov so me spremljale nočne more, fotk nisem pogledal več mesecev in sedaj, ko sem zbral pogum se zgodba ponavlja. Kje je fotoaparat, da si zakrijem solzne oči?
To ni preslišan stavek pri večernih poročilih, to je resničen svet, ki ga ne privoščim nikomur. Pa kaj govorim, saj ne morete razumeti.

Spet se mi v "ozadju" vrti tisto:
...razumel boš, ko vdihnil boš moj zrak...
 
Dihi z mano.

1 komentar:

Anonimni pravi ...

Ob tem onemiš Marko ! In življenje, kakršnega imaš ,pričneš ceniti mnogo bolj. Samo zdravje potrebujemo in zdrav razum.In nič več.
Lp, Marjana E.