V Lijiang sem prišel zgodaj zjutraj in lastnik hostla (eden redkih, ki je na moji poti po Junanu govoril angleško) me je prav debelo gledal, ko sem mu omenil, da je staro mestno jedro tako tiho, prazno in spokojno. Že par ur kasneje je praznino kamnitih uličic napolnila nepregledna množica kitajskih turistov - bilo jih je kot Kitajcev ;) V zadnjih letih se je kitajski standard močno dvignil in ljudje so začeli potovati po svoji deželi in ko se nekaj deset milijonov ljudi odpravi na pot, se hitro naredi gneča. V popoldanskih, predvsem pa v večernih urah se je dalo po starem Lijiangu premikati le v toku množice poševnookih.
Povsem jasno je, da domači turisti ne bodo zadovoljni le z gledanjem starodavnih obrti in zato so se vse hiše v zaščitenem delu spremenile v trgovine in restavracije. Na tisoče jih je - dobesedno! Nekaj je zanimivih, saj prodajajo izdelke iz jakovega usnja, jakovo posušeno meso, pa znane junanske čaje in droben srebrn nakit, žal pa prevladujejo tiste, kjer je (vsaj za evropski okus) veliko kiča.
Tisto kar je bilo zjutraj prazno in opustelo, se zvečer povsem prelevi v (pre)glasno mešanico folklore in modernizma in z vseh gostinskih lokalov hrumi glasba, brhke (hmm, sem ter tja kakšna pa res) mladenke pa nasilno zvabljajo ljudi na močno precenjeno pijačo. In skoraj neverjetno - tudi Kitajci ga žurajo.
Ni komentarjev:
Objavite komentar