Dolgočasje na levi

Po prvih prestrašenih kilometrih v gostem in kaotičnem prometu v okolici Negomba sem se le malo sprostil, ko me je pot zapeljala stran od glavnih prometnic. Na ravnini sem poskušal najti optimalno potovalno hitrost, ko....
...so me "ujeli" policisti (ja, njih peterica)
Peljal sem 49 namesto 40 (po ravnem izven naselij) in mi pravijo da naj grem kazen plačat v mesto, oni bodo pa tačas zadržali moje dokumente... Ja itak. Poznam tako foro še iz Bosne.
Kaj pa če bi jaz kar takoj, njim na roke....?
Po posvetu pravijo ok in 3000 rupij, vmes pa še kam greš, od kod si.... blabla.
Odgovarjam in vijem roke glede višine kazni...
"Ja, koliko bi pa ti plačal?" In mi pokažejo ogromen list, kjer razumem samo številke in nobene ni nižje od 1000 (dobrih 5€).....
Bolj, ko se pogovarjamo, bolj bledi nihova odločnost o kaznovanju in bolj raste moje prepričanje, da jo bom odnesel le z ustnim opozorilom - še par minut in lahko pospravim dokumente ter se odpeljem, ne da bi odprl denarnico.

 Ceste proti severu so v zelo dobrem stanju, mogoče tudi zato, ker je prometa zelo malo.

Če ne bi vseskozi moral paziti kaj vse bo prišlo iz obcestnih senc (jah, tudi policaji so bili najraje v senci) bi bilo še bolj dolgočasno.

Tudi pokrajina ni bila prav nič "razburljiva".

Tako vse do Mannarja...
Sem se zapeljal na otok z željo, da pridem do njegove skrajne točke, ki je hkrati tudi najbljižja Indiji - do t.i. Adamovega mostu. Ne gre za pravi most, temveč za dolg (cca. 30 - 45km - odvisno katere točke vzamejo v meritve) niz plitvin in nizkih peščenih otokov. Menda pa je vse skupaj bilo nad površino morja še tja do 15. stoletja, ko je podobo močno spremenil hud ciklon.
Hindujci zadevo imenujejo Ramov most, saj naj bi po mitologiji (opis je v Ramajani) vojska hanumanov zgradila most po katerem bi Rama lahko prišel iz Indije na Sri Lanko rešit svojo ženo Sito.
Kakorkoli - po nekaj kilometrih sem misel opustil, ker je bila cesta v tako katastrofalnem stanju, da mi verjetno ne bi uspelo pred nočjo priti do želenega cilj za ta dan, do Jaffne.

Tako sem nadaljeval spet po neskončni ravnini in bolj kot ne praznih cestah.

Stalnica na (hmm, praktično vsej) poti so bili vojaški objekti. Tako nekako na vsakih 20-30km sem zagotovo naletel na vsaj eno vojašnico. Tole na fotki je pa vojaška letališka steza - na desni, na levi pa cesta.

Nova (2017) cerkev Our Lady of Manthai, na mestu kjer so skozi krvavo zgodovino kristjanov v tem delu stale cerkve že od poznega 16. stoletja.

Vse bolj je bilo tudi jasno, da sem na področju, ki je bilo še pred nekaj leti globoko v vojni in povsem nedostopno turistom.
Sem hotel posneti celotno ekipo, ki je iskala mine, a mi niso dovolili; tega možaka pa sem srečal nekaj sto metrov naprej in očitno ni vedel za prepoved.  

Če se mi le ponudi priložnost jo zagrabim - obisk podeželske šole namreč.

Potem pa spet kilometri in kilometri ravnine in dolgočasne pokrajine.

Ja, po levi strani ceste in levi strani otoka čisto do "vrha", do severa.

Most, ki povezuje celino s polotokom Jaffna (hmm, se mi zdi, da je ob močni plimi kar otok - vsepovsod je toliko peščenih plitvin in otočkov, da nikoli ne veš kako vse skupaj izgleda takrat, ko je veliko/malo vode).

Še dobro, da sem se odpovedal Mannarju in zgodaj popoldan prišel v Jaffno. Kjerkoli sem vprašal za prenočišče, vsepovsod so me odslovili s: "Sorry, full". V mestu so imeli neko hindujsko praznovanje in na koncu sem imel na izbiro dve prenočišči - eno v hotelu za dobrih 100€ in tole za 12€.
Jah, z Gorenjske sem ;)
Tuktuk je bil varno za ograjo, WiFi signal je bil dober... Tople vode sicer ni bilo, a saj je bilo zunaj vroče in glede na čistočo kopalnice tudi nisem imel nobene želje po kaj dolgem zadrževanju pod tušem. Ko sem lastniku rekel, da je rjuha na postelji umazana, mi je povsem hladno odvrnil: "You can use the other bed". Z veliko nejevolje je prinesel svežo, ko sem se razburil, da je tudi ta z druge postelje še od prejšnjih gostov.