Manali

me ni preveč navdušil. Saj po eni strani je zanimivo mesto, kar netipično indijsko, obdano s smrekovimi gozdovi in s hišami v alpskem slogu.

Tudi center je nenavaden - pešcona, brez motorikš in motorjev, cesta nič označena z rdečimi pljunki, še svinjarije skoraj ni bilo. Prav neverjetno.

A manjkala mi je duša. Manali je že desetletja opevan, kot popotniški raj. Hmm, mogoče so pisci pozabili posodobiti svoje zapise. Zgornji, backpackerskem del je bil pa sploh popolno razočaranje. Nekaj deset stojnic s hipijevskimi cunjami (verjetno so bile narejene še v hipijevskih časih, saj so bile vse že močno obledele), sem ter tja kakšna "prodajalna" kruha in mešanega blaga (zobne paste, wc papir, voda), internet cafeji in veliko hostlov. Oh ne. Vsak drugi ima kak napis v hebrejščini. Seveda, saj so obiskovalci pretežno Izraelci. Že videno v Dharamsali, McLoud Ganju, pa v Kolumbiji, Boliviji, Nikaragvi, na Tajskem... Umazani, zapacani, strgani, glasni, zadeti in seveda polni sebe - mladi Izraelci in Izraelke.
This town ain't big enough for both of us je naslov pesmi, ki si ga sposodim, ko se srečam s takimi primerki.

In sva šla.

Ja, dolgo sva upala, da bo to najin bus, a je odpeljal brez naju. Pristala sva v zadnjem, najslabšem, brez turistov, polnem domačinov, ki so si privoščili dišečo večerjo. Je treba povedati, da je spet noro deževalo, da streha ni bila vodotesna in da sem moral uporabiti anorak, da nisem bil popolnoma moker?
Kakorkoli - po 13 urah vožnje sva prišla v Delhi.