Črna gora - tako lepo, kot doma


V Črni gori človek ne bi pričakoval kakih hitrih sprememb, a vreme se niti slučajno ni hotelo tako obnašati. Na poti proti morju je toča dodobra pobelila cesto. Prava "zabava" za naše do konca zlizane gume.

Od celotne dežele mi je primorski del še najmanj všeč. Klasičen pogled na Sv. Štefan.

Malo smo križarili po Boki Kotorski, se ustavili v Kotorju, potem pa se po tisočerih zavojih vzpenjali proti Cetinju.

Zaradi zastojev na cesti smo zavili vstran in se spet približali Skadarskemu jezeru (slikc je malo manj, ker sem vseskozi, po ozkih in vijugastih poteh, držal volan in se trudil priti pred nočjo do kakega pametnega prenočišča).

Skozi Podgorico, po dolini Morače, do Kolašina, kjer smo prespali in naslednji dan (zopet v sila spremenljivem vremenu) vstopili v dolino / sotesko Tare.

Pri mostu na Đurđevića Tari, kjer bi morali biti najlepši razgledi, pa nam je črnogorsko nebo poslalo močan naliv.

Tudi Žabljak nas je pričakal v čemernem vremenu. Res škoda, ker smo bili tako prikrajšani za marsikatero lepoto.

V načrtu smo imeli slikovito pot čez Durmitor, a že prvi pogledi proti mračnim in zasneženim hribom niso obetali nič dobrega.

In res. Že po parih kilometrih se je za nas cesta končala - na moje veliko razočaranje, saj sem si res zelo želel ponoviti pot, ki mi je zaradi svojih lepot ostala v izredno lepem spominu.

Nazaj in kar daleč naokrog (in spet tisoče ovinkov, ki jih je bilo potrebno nadvse previdno prevoziti zaradi neprimernih gum na našem kombiju).
Na drugi strani Durmitorja je bila nekoč znana soteska Pive, ki pa so jo zaradi izgradnje hidroelektrarne Mratinje v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja potopili - napolnili z vodo.
Na srečo pa je utopitvi "ušel" Pivski manastir, ki so ga dobesedno razkosali in prestavili na drugo mesto.

Še vedno vidne oznake, ki so bile v pomoč pri razstavljanju in sestavljanju.

Spet bogata notranjost pravoslavnega samostana.


Vsaj tukaj ni bilo težav s fotografiranjem notranjosti, saj so ravno v času našega obiska dokumentirali nekaj fresk.

Zalita soteska Pive = Mratinjsko jezero.

Jez hidroelektrarne Mratinje. Vse skupaj je izgledalo zelo opustelo.

Na drugi strani jezu pa vsaj za vzorec tistega, kar je bila včasih divja soteska Pive.
Še nekaj kilometrov skozi številne predore in naša pot po Črni gori se je zaključila. Tako, kot so se izmenjavali albanski napisi s cirilico na Kosovem, tako so se menjavali napisi v Bosni. Nekje BiH, drugje Republika Srpska, nekaj časa smerokazi za Bosanski Brod, nekaj časa za Srpski Brod, čisto na koncu pa še Slavonski Brod.
Eh, Balkane, Balkane, moj....

Zaključek: Črna gora vabi. Vsaj tako sem si obljubil sam pri sebi. Le še lepše vreme počakam ;)

1 komentar:

loonanai pravi ...

Wow, res imaš hude fotke ... Me zanima, če uporabljaš kakšen poseben program, da jih malo olepšaš, al imaš res tak hud smisel za fotografijo?
:)


No, jaz sem že doma (prispela sva v petek), ušla prašičji gripi in (verjetno) še čemu :D


Javljala se nisem nič (no, razen domov), pisat tega bloga pa sploh ni bilo časa. Imam pa nekaj sklikic objavljenih na facebooku, če si slučajno prijavljen me poklikaj (Martina Meznarec).


LP